Visoka govorica imen

Letošnje leto je posvečeno Ivanu Tavčarju in Karlu Destovniku. Prvi je bil v glavnem pripovednik, drugi pesnik, oba sta cenila materinščino, s svojimi stvaritvami sta obogatila slovensko umetnost in se celo z imeni bojevala za slovenstvo …

Iz Janeza Ivan. Ivan Tavčar se je rodil očetu Janezu 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko kot Janez in umrl 19. februarja 1923. leta v Ljubljani kot Ivan. Ime si je spremenil iz domoljubja in naklonjenosti vsemu slovanskemu v času, ko so tako ravnali mnogi vplivnejši Slovenci. Ime Ivan se je ohranilo predvsem na obrobju slovenskega ozemlja, drugod pa je že v srednjem veku prevladalo ime Janez v različicah Janž in Janež. V dobi jugoslovanstva in vseslovanstva je ime Ivan dobilo občutno prednost pred preveč »nemškim« imenom Janez, ki je v drugi polovici 20. stoletja spet splahnela.

Iz Frančiške Franja. Tavčar se je poročil s Franjo, rojeno Košenini, katere mati je bila Frančiška. Franja je ime, ki je pri nas v 19. stoletju deloma prevzelo vlogo imen Franca in Frančiška. V ljubljanskem Adresarju iz leta 1928 je 840 Franj in vsega šest Franc. Razmerje med večinoma neuradnima klicnima oblikama je bilo tedaj med polnoletnimi Ljubljančankami izrazito v prid imenu Franja, kar 140 : 1. V drugem tisočletju uradno zapisana imena za Slovenijo za približno isto obdobje kažejo nasprotno podobo. Razlika med imenoma Franja in Frančiška je kar 140-kratna v prid imenu Frančiška.

Zakonca Tavčar sta prvega sina poimenovala po očetu Ivanu. Drugim sinovom sta poleg svetniških izbrala še slovanska imena: Franc Boris Jožef, Anton Zvonimir in Igor Gustav. Hčerki sta dala ime Josipina Bogomila. Bogomila je junakinja Prešernove pesnitve Krst pri Savici (1836), Črtomirova izvoljenka. Ime Bogomila je med Slovenci izpričano v Čedajskem evangeliarju s konca 1. tisočletja. Poleg Prešerna je Slovence na ime Bogomila v 19. stoletju opozarjal tudi Ilustrovani narodni koledar Dragotina Hribarja.

Kmečka in gosposka imena. V Tavčarjevih delih najdemo zbirko klicnih oblik, ki jih danes skoraj ne poznamo več: Luca in Reza, Jakope in Lenče, Anžon in Nacon, Tinač in Mihač. V Visoški kroniki (1919) je ovekovečil tudi rabo ljudske oblike imena Mihael na Gorenjskem. Mihol je ječar, ki ga kličejo tudi Miholca.

Za Erazma, ki poroči kmečko dekle v pripovedi Holekova Nežika (1876), napiše Tavčar: »Bog ga ve, kje je vzel to ime.« V povesti Cvetje v jeseni (1917) je Danijel Presečnikov hlapec. Njegovo ime je pisatelj opisal z besedami »pomislite, to coklarsko ime v tem olikanem pogorju« in »že ime kaže, da je bil svoj čas prinesen iz Trsta«. Resničnemu »hlapcu Danijelu«, ki je Tavčarju služil za lik, je bilo ime Ernest, Poljanci pa so mu rekli Geri, ker jim je bilo njegovo pravo ime preveč tuje.

Zaznamovana Polikarpa. Naslovnega junaka povesti Polikarp (1905) je upodobil najbolj znan Ivan pri nas. Cankarjevega Polikarpa so našli na videz mrtvega v župnikovem hlevu, in ko so mu iz žepa potegnili listek, na katerem je pisalo Polikarp, se je oglasil župan: »Polikarp? Tako ni ime nobenemu človeku na svetu! ... Janez, Jože, Franc – to so imena! Če je kakšen Polikarp svetnik v nebesih, pač nima veliko opravila!« Kasneje se je čudil še župnik: »V tvoji suknji je bil listek z imenom 'Polikarp'; ampak takega imena, oprosti, ni imel še živ človek na svetu. Pač sem že krstil tisoč ljudi v dolgih dneh svojega pastirovanja, toda ne spominjam se, da bi bil kaznoval nedolžnega človeka z imenom Polikarp ...« A resnica je bila, da je, ko je bil še kaplan, krstil prav tega Polikarpa, svojega lastnega nezakonskega sina. Ni mu hotel dati ne imena Franc, ki si ga je želela mati, ne Matija, ki ga je v sili predlagala botra: »Kaj? Matija? Že vsak bi bil dandanašnji rad Matija! Nikoli ne bo Matija! Ime mu bodi Polikarp!«

V Visoški kroniki (1919) je Polikarp Khallan kruti gospodar na Visokem, »kateremu ni nikdar posijalo sonce v dušo«. Svoje posestvo je kupil s krvavim denarjem in s tem nakopal prekletstvo nad svoj rod.

Hrepenenje po domovini. Junak povesti Janez Sonce (1886), vitez, ki se poroči z Ano, dekletom nižjega stanu, s celim imenom izpoveduje domačnost in značajsko nasprotje trdosrčnega Polikarpa Khallana. Toda edini Tavčarjev književni junak s čisto slovanskim in obenem slovenskim imenom je Radoslav. To ime sestavljata besedi rad, v pomenu radosten, vesel, in slav, kar med drugim pomeni slaven, slava.

Radoslav, avtobiografski junak pripovedi v pismih Bolna ljubezen (1874), žalosten in bled študent, je nasprotje svojega imena. Ne bi rad umrl v daljnem mestu, a ko ga Avrelija prosi, da jo odpelje v svojo ljubljeno domovino, mu njegova trpeča duša tega ne dovoli.

Kajuh in Cvetana. Leta 1922 se je rodil Karel Destovnik, katerega stoto obletnico rojstva smo praznovali lani, osemdeseto obletnico smrti pa bomo obhajali prihodnje leto. Umetniško in partizansko ime Kajuh si je izbral po hišnem imenu kmetije svojega starega očeta. V Šaleški dolini ta narečna beseda pomeni kanja. Kot je zapisal Tavčar, bi Karla Destovnika na Gorenjskem klicali Korle, sam se je pa po štajersko podpisal Korlek.

Istega leta kot Kajuh se je rodila hči priznanega sadjarja Josipa Priola Cvetana, ki je umrla pred petdesetimi leti, leta 1973. V svoj dnevnik je napisala, da so starši našli ime zanjo v knjigi Darovana (1906). Mistikinja, ki je zaradi svojih bolezni eno poletje preživela na Koprivniku v Bohinju, je prva slovenska svetniška kandidatka, katere ime ni svetniško in ima pomen v slovenščini. Ko bo svetnica, bo lahko zavetnica vseh, ki dajo ali nosijo slovensko ime.

Venček imen za Gorenjsko. Na gorati del naše domovine nas spomnita imeni iz zemljepisnih imen Vitranc in Bogatin. Slednje je tudi makedonsko in bolgarsko ime. Žensko, ki rada hodi v gore, imenujemo Planinka, kar je drugo poimenovanje za najbolj občudovano gorsko cvetlico, ki ji pravimo planika. Kras gora in hkrati ženski imeni sta še Murka in Velesa.

Slovenščina je bogata za pisatelje in pesnike, kakršna sta bila Tavčar in Kajuh, a zakladi materinščine, leposlovje in naravne lepote Gorenjske ter cele naše domovine so obenem lahko neizčrpen vir navdiha staršem, ki izbirajo ime za svojega otroka.

(Podatki o imenih so vzeti iz knjige Simona Lenarčiča Vse o imenih v Slovenji.)