Kot s kolesom s Triglava, ko te gamsi obmetavajo s snežnimi kepami

Radovljičan Petar Stojanović je natakar že več kot dvajset let. Ker je tudi izjemno ustvarjalna osebnost in ker meni, da v nasprotju s kuharji, ki so v zadnjem obdobju postali pravi zvezdniki, o natakarjih ne vemo tako rekoč nič, se je odločil, da napiše knjigo, v kateri ima glavno vlogo – natakar. Takšen, kot je on in številni njegovi kolegi. Največkrat spregledani vezni člen med kuhinjo in našo mizo. V knjigi Tu kdo streže? odpira vrata v skrivnostni svet, ki ga opisuje z neverjetno svežino, brutalno iskrenostjo in izjemnim humorjem.

»Ejga. Alo! Šef! Kolega ... Staf? – Dovolite, da vam pomagam. Natakar bo kar v redu. Tudi, če rečete oprostite, ne bo nič narobe. Mogoče vam je iz šole ostala navada, da ste dvignili roko, če ste hoteli kaj vprašati ali oditi na stranišče? V restavracijah je enako. Samo ne mahajte mi, kot da usmerjate promet na letalonosilki ...«

Tako se pod naslovom Kako mi je ime, začenja eno poglavij knjige s pomenljivim naslovom Tu kdo streže? in še bolj pomenljivim podnaslovom Kaj si natakarji pravzaprav mislimo o vas.

Napisana je iz prve roke in brez (samo)cenzure, najbrž na mah, tako kot se tudi bere. Sestavlja jo 43 kratkih poglavij, v katerih, kot pravi avtor, izveste, kakšni gostje so Italijani, kako se sporazumevati z Madžari, kdo pušča najboljšo napitnino, kako je videti japonska poroka, kakšni so odnosi med natakarji in kuharji in tudi kaj najraje jedo Nemci, kako »preživeti« obisk izraelskih gostov in številne druge zanimive zgodbe iz življenja te največkrat spregledane skupine profesionalcev. Po krivici spregledane, se bo zagotovo strinjal vsak, ki bo knjigo prebral.

Ko bom velik, bom natakar

Štiridesetletni Petar Stojanović je obiskoval srednjo gostinsko in turistično šolo v Radovljici in nato šolanje nadaljeval na blejski višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem, a je študij v drugem letniku opustil in se zaposlil kot natakar.

Zakaj se kdo pri zdravi pameti odloči za ta poklic, se sprašuje, preden se v knjigi loti gostov, odnosov, hrane, pijač in napitnin. »Drugače je, če si glasbenik, slikar, igralec, fizik ... Ne poznam nikogar in tudi verjamem, da na tem svetu ni nikogar, ki bi se rodil z darom za streženje. Ni ga človeka, ki bi že kot otrok začutil, da je njegovo življenjsko poslanstvo služiti drugim ljudem,« ugotavlja.

»Ko so me v osmem razredu osnovne šole vprašali, kaj bi rad počel v življenju, in mi rekli, da se moram odločiti za poklic, ki ga bom opravljal do konca življenja, in se s tem vpisati v srednjo šolo, ki me bo za ta poklici izučila, je bila glava prazna. Totalna tema ... Zakaj mislite, da se vsi odličnjaki vpišejo v gimnazijo? Zato, da dobijo dodatna štiri leta za premislek, kaj jih veseli. Jaz nisem bil med odličnjaki, zato sem šolo izbral na podlagi fizičnega videza. Med informativnimi dnevi sem šel najprej pogledat na ekonomsko. In tisto, kar sem videl, mi ni bilo všeč. Gostinska pa je bila nova in velika. Telovadnica za tri tiste na ekonomski. Saj ne, da bi bil zagret športnik, a že sama misel, da te po urah mentalnega utrujanja spustijo v ta veliki prostor, da se zbezljaš, je bila prelomna za odločitev.«

Ne bi šel raje trenirat tigrov?

Nato je po štirih letih kot študent potreboval denar. Pa je šel delat v strežbo. »Saj je samo, dokler si ne najdeš česa boljšega, sem si pravil. A se človek zabubi, navadi se, kakor se uho navadi na najljubši punk band, z leti ne deluje več tako glasno, nekako se sprijazni z usodo, prilagodi se razmeram in ni mu hudega. Sčasoma dojame, da mu ni slabo. Da zna biti natakar lep poklic. Nisi samo sluga. Si svetovalec, zaupnik, poznavalec hrane in pijače, psihiater, zabavljač, prijatelj ... Dokler človek ne hodi v službo z odporom, je dobro. Pride pa tudi kakšne dan, ko se mi ne da. Ko bi se najraje zavlekel pod kamen, da me nihče ne najde. Stran od vseh. Delo z ljudmi zna biti utrudljivo. Včasih razmišljam, ali ne bi šel rajši trenirat tigrov, kakor imel opravka s človeško vrsto. A večinoma čutim nekakšno zadovoljstvo, ko vidim, da sem nekomu polepšal dan,« razmišlja, preden začne nizati zgodbe, drugo za drugo.

O kavi, ki ima nešteto imen in oblik, o trenutku, ki se zgodi vsakemu natakarju, kadar mu situacija uide z vajeti in »zaplava«: »V kuhinji naročilo še ni gotovo, čeprav je kuhar rekel, naj pridem čez dve minuti in sem prišel čez pet. Še huje je, ko me čaka polovica naročila. Druga polovica pa je na poti k napačni mizi. Ali pa mi šankist vpije: 'Nimamo več tega piva! Vprašaj, ali bo kakšno drugo!' Občutek je tak, kot bi se z vrha Triglava spustil s kolesom, medtem ko me gamsi obmetavajo s snežnimi kepami.«

Pravzaprav podoben občutek, kot ga ima bralec, ko drvi skozi Stojanovićevo knjigo.

O Italijanih, Nemcih in ...

Piše o Italijanih, ki znajo uživati v življenju in ki se v šolah, tako se zdi natakarjem, namesto tujih jezikov učijo kulinarike in so mojstri uživanja hrane. »Ne pustijo se motiti. Zraven lahko izbruhne vulkan, pa ne bodo niti trznili. Arheologi pravijo, da se je takrat, ko je izbruhnil Vezuv in pokril Pompeje, vse dogajalo tako bliskovito, da ljudje niso mogli pobegniti. V resnici so hoteli samo do konca pojesti kosilo ...«

Pove, da je, kadar se v lokalu oglasijo Nemci, dobro poleg osnov nemškega jezika poznati tudi stare merske enote, kot so ducat, osminka, oral, seženj, poltovornjak, ped, komolec in čevelj. »Vina na kozarec naročajo, kot 'daj mi achtel belega' ali 'prosim viertel rdečega'. Pa ti zdaj preračunavaj v litre in decilitre ...«

Sicer pa pravi, so Nemci gostje, ki pričakujejo kvaliteto in vedno pustijo napitnino. »Če Nemec ne pusti nič, potem najverjetneje ni Nemec ali pa si ga užalil, ker si mu rekel, da je mercedes rja na kolesih in da elf na tem prvenstvu pač nima nobenih šans ...«

In doda, da seveda po vsem svetu domači gost velja za največjega težaka. »Kako prepoznaš Ljubljančana? To je tisti, ki v polnem lokalu dviguje roko, še preden se usede. Ko pridem do mize, pa: 'Hm, še ne vemo.'«

Tudi tisti »A tu kdo streže?« v naslovu je iz poglavja o domačih gostih ... »Zdaj je videti, kot da sovražimo vse domače goste. Ne, večina jih je dobrih! Spoštljivi in prijazni so, le potrpežljivost bo treba še povaditi. Tudi radodarni znajo biti. Celo Gorenjci, naj samo še kdo reče, da so škrti. Štajerci so tisti, ki ne puščajo nič.«

Še vse o kavi

»Dober dan, izvolite.«

»Kavo.«

»Kakšno pa?« Že iz izkušenj vem, da bo trajalo.

»Ja, kavo!« zdaj že malo odrezavo.

»Ja, kavo, ampak kakšno, gospod?« zdaj tudi jaz malo razdražljivo.

»Navadno kavo.«

Tako opiše eno skrajnost pri naročanju, pa tudi drugo: »Imela bi brezkofeinski latte macchiato, z več pene, a vseeno ne premalo mleka, v srednji šalčki. Kava naj teče največ šest sekund in temperatura mleka naj bo natančno 70 stopinj Celzija. Zraven bi še pet rjavih sladkorčkov in cimet po vrhu. Pa še največji kozarec, kar ga vaš lokal premore, mlačne vode z dvema rezinama limone.«

In vse neskončne variante vmes.

O čisto navadnih ljudeh

Petar Stojanović pravi, da njegova knjiga govori o čisto navadnih natakarjih in natakaricah, ki delajo v čisto navadnih restavracijah, kavarnah, gostilnah, barih in vseh drugih čisto navadnih obratih. V njej boste lahko prebrali, pove, kaj si natakarji mislijo, medtem ko strežejo, kaj se dogaja skrito očem gostov. O vsem, kar imajo natakarji radi pri svojem poklicu pa tudi o vsem tistem, česar res »ne prebavljajo«. Za začetek na primer gostov, ki vstopijo v lokal in ne znajo izreči niti tistega iz osnov bontona: dober dan.

A trditev, da njegova knjiga govori o čisto navadnih natakarjih, med katere se uvršča tudi sam, vendarle ne drži popolnoma. Peter Stojanović, sicer oče treh otrok, ki poleg službe večino časa preživi z družino, je po duši vendarle tudi umetnik. V prostem času namreč rad tudi slika, doslej je imel že štiri samostojne razstave.

Njegovo delo je tudi imenitna risba natakarja – hobotnice na naslovni strani knjige, ki je sicer že letos spomladi izšla pri založbi Primus.