Študent, železar in gornik na poti srečajo gozdarje, kosce, oglarje in pastirico. Vsako srečanje ujame kamera in tako predstavi delo, ki ga opravljajo ljudje v gorah. Foto: Wikipedia
Študent, železar in gornik na poti srečajo gozdarje, kosce, oglarje in pastirico. Vsako srečanje ujame kamera in tako predstavi delo, ki ga opravljajo ljudje v gorah. Foto: Wikipedia

"Prvi slovenski film je nastal ob velikem voluntarizmu in brez profesionalnih izkušenj," ob 90-letnici poudarja Majda Širca, urednica iz uredništva dokumentarnih oddaj RTV Slovenija. V svetu se je film do leta 1931 že oblikoval v močno industrijo in v tem času že imel tudi glas. "Mi smo dolgo ostajali nemi in zaradi časov, ki so sledili, so filmarji tudi zavestno 'onemeli', saj so med vojno zapovedali kulturni molk in svoje kamere sprožili šele maja 1945 ob osvoboditvi," še razlaga.

Na 35-milimetrskem filmskem traku
Film z gorniško vsebino je po njenih besedah pomemben dokument, ki priča o tem, kaj je nekdaj ljubil Slovenec. Posnet je bil v črno-beli tehniki na 35-milimetrskem filmskem traku, ki so ga člani fotografske sekcije Turistovskega kluba Skala sami razvili in obdelali.

Film je nastal po scenariju Juša Kozaka, režiser, snemalec in montažer pa je bil Janko Ravnik. V filmu so nastopili Miha Potočnik, Joža Čop, Herbert Drofenik, Manica Sodja in kmetje, oglarji, sirarji ter drugi prebivalci Pokljuke in Triglavskega pogorja.

Film je bil nem, a seveda prve projekcije filma V kraljestvu Zlatoroga niso bile povsem neme: na premieri 29. avgusta 1931 ga je spremljal dvanajstčlanski orkester, pri drugih predstavah v Ljubljani pa manjši, je zapisala Varja Močnik iz Slovenske kinoteke.

Sorodna novica Foto: 80 let prvega slovenskega igranega celovečerca V kraljestvu Zlatoroga

Prej gorniško izobraževalna kot filmsko dramatična
Vsebina je preprosta, prej gorniško izobraževalna kot filmsko dramatična. Predstavniki treh stanov, študent, železar in gornik, se odpravijo v gore – v kraljestvo zlatoroga – k vrhu Triglava. Spotoma srečajo gozdarje, kosce, oglarje in čedno pastirico. Vsako srečanje posname kamera, ki predstavi delo, ki ga ljudje v gorah opravljajo. Po vzponu na Triglav se vrnejo v dolino na bohinjsko stran, od tam gredo na Bled, kjer se razidejo. Film je ob nastanku požel velik uspeh pri občinstvu, filmska kritika pa je tedaj filmu očitala amaterizem.

Po besedah Majde Širca je V kraljestvu Zlatoroga nedvomno film, ki ga je poganjalo ogromno entuziazma, odpovedi in ljubiteljstva – snemali so brez honorarjev – in ki išče ravnotežje med filmsko zgodbo in prikazovanjem pohodništva oziroma gorništva.

Film je doma doživel neverjeten uspeh, v prvih desetih dneh predvajanja v Ljubljani ga je videlo kar 15.000 gledalcev, kar je osupljivo tudi danes, je še zapisala Varja Močnik, ob čemer dodaja, da ne smemo misliti, da takrat filmsko občinstvo ni bila "razvajeno" zaradi odličnega mednarodnega filmskega sporeda.

Umanjkale tradicija in profesionalne izkušnje
Kot še navaja, je prvi igrani zvočni (in profesionalni) film v Sloveniji nastal šele po drugi svetovni vojni, ko so France Štiglic in ekipa ustvarili poklon borcem narodnoosvobodilnega boja s filmom Na svoji zemlji (1948). Po besedah Majde Širca je to "kar logično". Kot je pojasnila, so umanjkale tradicija in profesionalne izkušnje, vojna, ki je sicer priskrbela zgodbe, pa je zaustavila vse možnosti, da bi jih lahko "promptno povedali". To se je po njenih besedah razmeroma kmalu po osvoboditvi spremenilo, saj so bili prvi slovenski filmi kljub neizkušenosti izjemno artikulirani, zlasti Štigličevi.

"To pa ne pomeni, da je film V kraljestvu Zlatoroga brez teže. Nasprotno, gre za pomemben dokument časa, za sporočilno pomembno pripoved in za posredno govorico o tem, kaj ljubi Slovenec. Ljubi gorske izzive, domačo zemljo, prijatelje in tekmo s seboj," je sklenila Majda Širca.

90 let prvega slovenskega celovečernega filma