Johanova mladost

Človek brez korenin, 1. del

Raziskovanje družinskih korenin je danes marsikomu v veliko veselje. Nekateri najdejo prednike celo v 15. stoletju ali še prej. Andraž nima te sreče. Tega, od kod je prišel ded Johan, kdo so bili njegovi svojci, ne bo nikoli izvedel.

»Bil sem še otrok, ko sem vlekel na ušesa zgodbe o njem. Nisem si jih zapisal, zato jih lahko pripovedujem le po spominu,« mi je enkrat lansko leto napisal v elektronsko sporočilo.

»To, da so v času pred drugo svetovno vojno hodili cigani od vasi do vasi ter zabavali ljudi, je znano. Včasih so imeli s seboj tudi medveda. Ciganke so 'šlogale', njihovi otroci pa so se z vrstniki spoprijateljili in se pri njih včasih tudi do sitega najedli. Nekoč je takšna skupina prišla tudi v našo vas. Z njimi je bil pet- ali šestleten deček (nihče ni točno vedel), ki je imel izrazito svetle lase, skoraj bele. Nič ni govoril, stal je kje ob strani, opazoval ljudi in se smehljal. Zunaj je bilo zelo hladno, on pa je bil bos. Pravzaprav je imel noge ovite z nekakšnimi na pol razpadlimi cunjami. Njegovo lasišče je bilo polno uši. Urbanovi Malki se je otrok zasmilil, zato ga je odpeljala k sebi domov, kjer ga je očedila in mu umila lase s petrolejem. Pri hiši so bila sama dekleta, najmlajše tri so bile približno toliko stare kot ta smehljajoči se deček. Naslednji dan so cigani pospravili svoje stvari, deček, ki so ga poimenovali Johan, pa je ostal pri hiši. Za pastirja bo dober, so rekli odrasli. Dekleta so ga brez ljubosumnosti vzela za svojega. Najprej so ga naučile govoriti. Ta naloga je bila zelo težka, saj je imel že takrat težave z izgovarjavo črke r. V šolo ga niso poslali, se je pa iz zvezkov svojih 'sester' učil doma. Zlasti pozimi. Ko so ga vprašali, kje so njegovi starši, od kod prihaja, ni znal povedati. Ničesar se ni spomnil.

Potem je prišla vojna. Oče je padel v partizanih, mama Malka pa se je, potem ko so zavezniki osvobodili Ravensbrück, kjer je bila nazadnje, peš odpravila proti domu. Kaj točno se je med potjo dogajalo, da se domov ni vrnila, otroci niso nikoli izvedeli.

Kmetijo sta po najboljših močeh vodili starejši hčerki, ki pa sta se leta 1950 odločili, da s svojima fantoma odideta v Avstralijo. Kmalu sta jima sledili še dve sestri.

Po vojni so kmetijo podržavili. Novi lastniki, ki so se na njej nastanili, so 'prevzeli' tudi Johana in najmlajšo od deklet, Aniko. Star je bil že okoli dvajset let, lahko več, lahko manj, nihče ni vedel. Življenje na kmetiji je bilo zelo težko. Oblast je zase obdržala gozdove, ki pa jih novim lastnikom ni hotela izročiti. Odvzeli so jim tudi precej zemlje, tako da se od preostanka ni dalo ne živeti ne umreti. Vsi razen Johana so se morali zaposliti. Bil je zelo garaški, delal je od jutra do poznega večera. Lotil se je todi molže edine krave, ki je ostala v hlevu. Takrat je bilo v navadi, da so moški nosili klobuke, on si ga ni nikoli dal na glavo. Njegove malo daljše, še zmeraj zelo svetle lase, je rad mršil veter. Pravili so mi, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo edina hči prišlekov, Katarina, zaljubila vanj.

To se je res zgodilo. Priložnost je naredila tatu, saj sta bila večino dneva sama doma. Ko so starši ugotovili, da je noseča, so zagnali cel cirkus! Da bi se hčerka poročila s ciganom, ki je bil zanje dober le za delo in izkoriščanje?! Nikoli! Johan je moral od hiše, hčer pa so odpeljali v Ljubljano, k nekemu okulistu, ki je na črno delal splave. Ko je ugotovil, da bi se, če bi opravil svojo dolžnost, rodil živ otrok, je razjarjenega očeta, ki je kričal nanj in mu grozil, zavrnil. Zaradi zvez in poznanstev je imel okulist kasneje nemalo težav. Med drugim so ga za osem mesecev zaprli, pa ne zaradi 'postranske dejavnosti', temveč zato, ker je v njegovi ordinaciji maršalova slika visela postrani.

Moj oče Miha se je rodil prvega septembra. Katarino, njegovo mamo, so doma skrivali, ni smela pomoliti nosu iz hiše. Ko je bil otrok star leto in pol, je prišel ponju Johan in ju odpeljal s seboj. Delal je v rudniku v Zagorju, bival pa v skromni sobici s še dvema sodelavcema. Imel je prihranjenega nekaj denarja, tako da se je s svojo izbranko in otrokom potem preselil najprej na Senovo, kmalu zatem pa še v Brežice. Razlog za zadnjo selitev je bila Katarinina nosečnost. Ženska, pri kateri sta bila na stanovanju, ju je postavila pred vrata. Menda se je takrat prvič zgodilo, da Johan ni vedel, kaj mu je storiti. Sedli so na vlak in se pod večer znašli pred domačimi vrati. Tam jih je prestregel Katarinin oče in jih ni hotel spustiti v hišo. V poznih večernih urah so potem trkali pri Johanovih mladostnih prijateljih. Končno se jih je usmilil eden od njih, Skojevec so mu rekli. Živel je sam, ker mu je žena ušla z drugim. Tudi sam je bil politično precej aktiven, zato se maščevanja Katarininega očeta ni bal. Življenje v 'španoviji' ni bilo lahko. Dobrotnik je rad pogledal v kozarec in takrat je, če je le mogel, nadlegoval Katarino. S časom se je unesel, saj je zelo dobro kuhala. Ni mu bilo do tega, da bi spet ostal sam.

Johanu je celo podaril kos zemlje, da je ta začel zidati hišo. Pri hiši so bili že štirje otroci, s Katarino pa še zmeraj nista bila poročena. To je šlo ljudem, ki so nekaj dali na čast, zelo v nos. A mlada dva nista hotela popustiti. Uradno sta se poročila šele pri njenih osemdesetih ...«

(Konec prihodnjič)