Marijan Slabe je diplomiral leta 1959 na oddelku za arheologijo. Kmalu po končanem študiju se je ob začetkih v pedagoški službi posvetil konservatorski stroki. Sredi 60. let se je zaposlil na Zavodu za ureditev stare Ljubljane, pozneje preimenovanem v Regionalni zavod za varovanje dediščine. Na ljubljanskem zavodu, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih skrbel za četrtino Slovenije in njeno prestolnico, je bil dolgo edini arheolog.

Pionirske raziskave grajskih razvalin
Kot je ob njegovem slovesu zapisal Gojko Zupan, je konservator Slabe s sodelavci utiral novo pot, pot regionalnih zavodov. Kot terenski arheolog in organizator je bil osrednja oseba pri izkopavanjih okoli ljubljanskega srednjeveškega Šempetra, pri grobišču iz obdobja preseljevanja ljudstev v Dravljah in pri številnih manjših, a kljub temu odmevnih delih od Bele krajine do Polhograjskih dolomitov. Pionirske so bile tudi arheološke raziskave posameznih grajskih razvalin. Na arheologovem hrbtu so preizkušali nove pravne in organizacijske sheme. Kljub težavam je vztrajal in se ni umaknil v kabinetno delo.

Leta 1977 je predano in poglobljeno delo nadgradil z doktorsko disertacijo Draveljska nekropola. Leta 1984 je nastopil mesto direktorja na republiškem zavodu za varovanje naravne in kulturne dediščine. Spodbujal je skladen razvoj službe in obeh njenih povezanih stebrov v dobi osamosvajanja države.

Bil je vodja in član desetin strokovnih komisij in odborov, ki so skrbeli za zaščito dediščine v celoti ali njenih delov. Ko je zapustil mesto direktorja, je postal svetovalec vlade. Na tem položaju je naprej dejavno sodeloval s kolegi znotraj stroke in s sorodnimi disciplinami, svetoval mlajšim in skupaj z njimi nadgrajeval ohranjanje kulturne dediščine, vključno z nujnimi prvimi spremembami zakonodaje v novi državi.

Slabe ni bil nikoli ozko specializiran arheolog. Bil je, enako kot prvi konservator Stele, topograf in koordinator, ki je odpiral obzorja kolegom in laikom, še piše Zupan. "Konservatorski svetnik se je razvil v erudita, ki je odlično poznal Slovenijo, njene griče in skrite arheološke zaklade, vse slovenske stare in nove knjige ter vse konservatorje. Dr. Slabe je bil in ostal strokovno podkovan in najbolj povezovalno usmerjen konservator svoje generacije, ki je nadgrajevala delo Steletovih učencev: E. Cevca, M. Zadnikarja, I. Komelja, N. Šumija in arheologov, kakor so bili njegov profesor Korošec ali generacijska kolega Petru ter Plesničarjeva. Skupaj z dr. I. Stoparjem, z inženirjem S. Ribnikarjem, restavratorjem F. Kokaljem in mlajšimi je vztrajal pri uravnoteženi vlogi človeka – svetovalca lastnikom in sodelavcem."

Za svoje delo je bil tudi nagrajen. Leta 2003 mu je Slovensko arheološko društvo podelilo nagrado za življenjsko delo, leta 1996 pa najvišjo konservatorsko Steletovo nagrado.