"Nenavadno se človek počuti, če ne ve, kdo je, od kod je prišel in kam je namenjen." V odlomku iz njegovega romana Na lovu za spomini naključno srečanje poveže usodi taksista Seppa Sorjonena (ta se je pojavil že v romanu Očarljivi skupinski samomor) in upokojenega geodeta Taavettija Rytkönena. Starec ima v žepu le šop tisočakov in listek, česa vse bi se rad spomnil, zato mu dobrodušni taksist priskoči na pomoč. Ko zaradi tega izgubi službo in se izkaže, da ima geodet za seboj pestro življenje, ni ovir, da se ne bi skupaj odpravila novim dogodivščinam naproti in obiskala starčevih prijateljev. Odlomek v Literanem nokturnu interpretira Matej Puc.

"Prvič sem se zbudil zdavnaj pred zoro, še sredi polne noči."
Literarni opus Cirila Kosmača ni zelo obsežen, vendar je z njim vseeno pomembno zaznamoval slovensko književnost 20. stoletja. Večino svojih del je Kosmač umestil v domače kraje - grape ob Bači in Idrijci - tudi Pomladni dan (1950), ki je najdaljše in motivno najbogatejše Kosmačevo besedilo. V romanu opisuje domače kraje od prve svetove vojne in fašističnega nasilja do druge svetovne vojne in njenega konca. Pripovedovalec se po desetletju in pol vrne v domače kraje in se tam spominja otroštva in mladosti. Oddaja Izbrana proza je nastala leta 1975 in v njej odlomek interpretira Rudi Kosmač.

"Ko sem bila sredi travnika, so nenadoma prihrumeli bombniki – bilo jih je polno nebo. Leteli so preko Maribora proti jugu. Oglasijo se sirene – nastal je splošen preplah."

Tudi oddaja Spomini, pisma in potopisi je v znamenju Dneva upora proti okupatorju. Na Ptuju rojena Mariborčanka Katarina Žele je bila kmalu po nemškem napadu na Kraljevino Jugoslavijo z družino izgnana v marionetno Neodvisno državo Hrvaško, od tam pa je z možem in hčerkama zbežala v Ljubljano. Nekaj desetletij po koncu druge svetovne vojne je napisala spomine in jih posvetila svojim otrokom in vnukom. V izbranem odlomku pripoveduje o začetku vojne v Jugoslaviji.

"A kdo piše zgodovino? No, kdo ima tiskarne? Kdo drži cenzurne škarje? Ideje so industrijska surovina vladajočih razredov, šel si v narodnoosvobodilno vojno, a hočeš nočeš si šel tudi v revolucijo."

Hudi, pretresljivi dogodki, kot je vojna, še dolgo odmevajo v književnosti; najprej kot neposredna pričevanja, nato vse bolj intimno ali refleksivno. Na predvečer dneva upora proti okupatorju bomo v Literarnem večeru Slovenska proza o drugi svetovni vojni prelistali nekaj proznih besedil, nastalih v petdesetih, šestdesetih in vse do osemdesetih let 20. stoletja: Črna orhideja Edvarda Kocbeka, Zarjavele medalje Saše Vuge, Menuet za kitaro (na 25 strelov) Vitomila Zupana, Gavžen hrib Jožeta Snoja in Ljubezen Marjana Rožanca.

"… preveč je prepovedi, preveč ukazov, vse gre mimo neba in mimo človeka na zemlji."

Za delo in življenje Edvarda Kocbeka lahko rečemo, da pooseblja 20. stoletje. Gre za ustvarjalca, ki je tudi najbolj celostno in silovito ubesedil izkušnjo tega stoletja - in to kot Slovenec. Svoje pesmi je začel objavljati že leta 1924 in se potem s prvo pesniško zbirko z naslovom Zemlja že uveljavil kot moderni pesnik. Tematsko so mu bile blizu ubeseditve, kot so zgodovina, nepredvidljivost, zazrtost v prihodnost in tako dalje. Literarni nokturno z nekaj njegovimi pesmimi smo naslovili Noč orožje sname, interpretira pa jih Igor Samobor.

"Rusija ravna vse bolj samostojno in mogočno ... v poljskem vprašanju nepopustljiva. – Zvečer Boris Furlan pri meni; razmišlja o slovenski državi, ki ji dati čim več samostojnosti."

Za dnevnik, ki ga je Izidor Cankar pisal v Londonu, je javnost izvedela šele nekaj let pred njegovo smrtjo leta 1958. Najbrž pa so o dnevniku nekaj vedeli v Londonu, kar lahko sklepamo iz zanimanja, ki je vladalo za odkup tega dragocenega dokumenta druge svetovne vojne.

Londonski dnevnik 1944-45 obsega nekaj čez 120 strani, Izidor Cankar pa ga je pisal od 29. julija 1944 do 14. februarja 1945, od prihoda iz Ottawe v London, kamor je prišel kot novoimenovani minister za prosveto, pošto in telegraf v kraljevi vladi Ivana Šubašića. Končal ga je po sedmih mesecih vznemirljivega vojnega dogajanja, ko je iz Londona odpotoval v Beograd. Po letu dni je pripisal še nekaj malega, 14. in 23. februarja 1946 v Atenah, ko je bil tam kot poslanik in opolnomočeni minister Jugoslavije v Grčiji. Ves medvojni čas se je bojeval za pravično rešitev slovenskih meja, za vprašanje Trsta, Slovenskega primorja in Koroške. To je razvidno tudi iz izbranih dnevniških zapiskov od 21. oktobra do 17. novembra 1944 , v katerih Izidor Cankar z mojstrsko roko pisatelja in kronista označi tudi razmere med vodilnimi silami v vojni in njihovimi predstavniki. V Literarnem nokturnu jih interpretira Saša Tabaković.

"Potem ji je pripovedoval, kako je moral z golimi rokami začeti novo življenje, mož, ki je bil že pri petdesetih …"

Začeli smo z obletnico, pa še končajmo z njo: mineva 120 let od rojstva islandskega nobelovca – Halldór Kiljan Laxness pripada generaciji islandskih pisateljev, ki je nastopila okoli leta 1920. Odrekla se je novoromantični smeri in se posvetila realizmu in družbeni kritiki, ni pa se odrekla tradiciji jezika in književnosti. V oddaji Literarni portret Marjan Kovačevič Beltram predstavlja Laxnessov roman Islandski zvon v prevodu Jožeta Udoviča. Odlomke interpretira Primož Pirnat.