Nedelja, 16. 4. 2023, 6.00
1 leto
Intervju z najboljšo slovensko smučarko vseh časov
Tina Maze o rekordu, ki ostaja nedotaknjen: To je bil moj maksimum in na to sem ponosna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,41
18
Tina Maze je v pogovoru za Siol Sportal spregovorila o tem, kako dobro se danes počuti v svoji koži, kako gleda na čustva in ranljivost v vrhunskem športu ter razkrivanje duševnih stisk, kaj meni o laskavih besedah, ki ji jih je namenila najboljša alpska smučarka vseh časov Mikaela Shiffrin, in na katerem področju si še želi pustiti svoj pečat.
"Ne vem, ali bo moj rekord kdo presegel, vem pa, da je bil to moj maksimum, in na to sem ponosna. To je bilo nekaj res posebnega v svetovnem pokalu. Glede na to, da sem začela zmagovati tako pozno, je bil to edini rekord, ki sem ga lahko postavila in obdržala," v intervjuju za Sportal razmišlja najboljša slovenska smučarka vseh časov Tina Maze, ki bo 2. maja praznovala 40. rojstni dan. Marca je minilo deset let od njenega točkovnega rekorda v svetovnem pokalu (2.414 točk), ki še naprej ostaja nedotaknjen.
Tine Maze ni treba podrobneje predstavljati, niti ni treba iskati razlogov za pogovor z njo, saj teh nikoli ne zmanjka. 17. marca je minilo natanko deset let od njene rekordne sezone, v kateri je zbrala še danes neverjetnih 2.414 točk, 2. maja bo praznovala 40. rojstni dan. Mazejeva je še vedno edina slovenska smučarka z velikim kristalnim globusom. V domači vitrini ima še dve zlati olimpijski medalji in štiri zlate snežinke s svetovnih prvenstev. Pomemben del življenja še vedno namenja smučanju, za dušo in v poslovnem smislu, a v svoji biti je danes predvsem mama in partnerka. V pogovoru za Siol Sportal je spregovorila o tem, kako dobro se počuti v svoji koži, kako gleda na čustva in ranljivost v vrhunskem športu, kaj meni o laskavih besedah, ki ji jih je namenila najboljša alpska smučarka vseh časov Mikaela Shiffrin, in na katerem področju si še želi pustiti svoj pečat.
Zdi se, kot da se zadnja leta vse bolje počutite v svoji koži. Se motim?
Ne, prav opažate in mislim, da se to vidi. Šport je sicer super, a zame, za osebo, kakršna sem, so bila zadnja leta v športu res zelo zahtevna. Glede marsičesa. Tudi glede tega, kako vzdrževati odnos z Andreo (Massijem, partnerjem in trenerjem v eni osebi, op. a.), do trenerstva in samega športa, poleg tega nisem bila več tako mlada in verjetno se je poznalo, da mi za vrhunski šport zmanjkuje energije in da v ospredje vse bolj prihaja materinski čut. Tega zdaj lahko tudi živim, ob tem uživam in po mojem mnenju se to odraža tudi na zunaj. Na splošno se danes precej bolje počutim.
"Seveda bi kakšno gubico odstranila, a po drugi strani se mi zdi simpatično, da človek pokaže, da se stara, in da se ne glede na leta dobro počuti v svoji koži."
Sklepam, da ste kot oseba precej čustveni in da ste v času športne kariere velik del čustev morali potlačiti. Se vam zdi, da bi se dalo s tako odprtostjo in ranljivostjo, kot jo kažete zdaj, delovati v svetu vrhunskega športa, ali si je bolje nadeti masko in postaviti obrambni zid?
Zase lahko rečem, da sem si na svoji poti zgradila neke vrste obrambni mehanizem. Po naravi sem zelo čustvena, a sem se tega večkrat ustrašila. Kadar sem bila preveč čustvena, se je namreč dogajalo, da stvari nisem mogla tako hladno sprejemati, kar … ne vem, tudi jaz se danes sprašujem, ali je to prav ali ne. Mislim, da ni prav, da zatiramo svoja čustva. No, pa saj jih nisem zatirala, sem pa jih poskušala omejiti na način, da se me stvari ne bi dotaknile.
Ena mojih najbolj groznih fotografij, ki sem jih videla, je bila posneta v Cortini, na tekmi, kjer sem odstopila. Na sliki je videti, kako stojim ob progi, kako obupana in objokana sem, v totalni krizi. Preprosto sama sebe nisem več želela videti v taki luči, in ko smo sestavljali zasebno ekipo in ko sem imela stvari bolj urejene, se mi preprosto ni več ljubilo iti v ta čustva, ker so naporna.
Ker utrudijo?
Da, najprej ti vzamejo energijo, nato ti jo dajo. Čustva so del nas in prav je, da so. Ampak mogoče je bil prvi del moje kariere nekoliko preveč zapleten in po čustveni plati prevelik vrtiljak, da bi še naprej kazala svoja čustva.
Veliki kristalni globus in spomin na nepozabno sezono 2012/2013.
17. marca je minilo deset let od vaše rekordne sezone z 2.414 točkami. Je ta točkovni rekord nekaj, kar definira vašo kariero? Še vedno se ga pogosto omenja in še vedno se zdi nedotakljiv.
Da, ravno zato je tako zanimiv, tudi meni. Težko je imeti tako sezono, predvsem v vseh disciplinah in na vseh tekmah, to mi je jasno. Tudi Mikaela Shiffrin, najboljša smučarka vseh časov, dokazuje, kako težko je to.
Zame je ta rekord poseben zato, ker vem, kakšna pot me je peljala do njega. Te točke so bile moj cilj, za dosego tega cilja pa je bilo treba maksimalno oddelati sleherno tekmo na koledarju, kar je zahtevno, ni pa nemogoče.
Sezona 2012/2013 je bila sezona s svetovnim prvenstvom (v Schladmingu je postala svetovna prvakinja v superveleslalomu in podprvakinja v veleslalomu in kombinaciji, op. a.), kar je pomenilo, da 14 dni ni bilo tekem svetovnega pokala, odpadel je tudi en smuk, tudi sama sem naredila nekaj napak, zato menim, da 2.414 točk ni maksimum, ki ga ena sezona omogoča.
Kar zadeva preseganje tega rekorda, bo po mojem mnenju zanimiva prihodnja sezona, saj ta nima svetovnega prvenstva. Za Mikaelo bo tako bistveno lažje doseči teh 2.414 točk.
Vprašali ste me, ali sem ponosna na ta dosežek. Da, ponosna sem na dosežek in na ekipo, ki je takrat delala z mano. Vsi smo bili temu cilju res predani. Med nami se je ustvarila posebna vrsta pripadnosti in to je v resnici edina stvar, ki jo danes pogrešam, to, kako je vseh pet ljudi dihalo kot eno. Nihče se ni imel za nekaj več, vsi smo bili kot eno, to je bilo res ekipno delo. Lani smo se pred začetkom sezone srečali na pikniku, kjer smo se spomnili te rekordne sezone.
Ne vem, ali bo rekord kdo presegel, vem pa, da je bil to moj maksimum, in na to sem ponosna. To je bilo nekaj res posebnega v svetovnem pokalu. Glede na to, da sem začela zmagovati tako pozno, je bil to edini rekord, ki sem ga lahko postavila in obdržala.
"Ko stvari tečejo tako, kot si želiš, je vse skupaj precej preprosto. Zraven je bila še moja pesem My Way Is My Decision, ki mi je dala ogromno energije. Takrat sem končno tudi v tem segmentu čutila, da na vseh področjih delamo dobro. Medijsko, v ekipi, na smučeh, tisto sezono je bilo vse preprosto, a priti do tega trenutka je bilo vse prej kot lahko."
Za nameček je bila to še sezona, v kateri ste se menda najbolj zabavali. Zanimivo, prej bi rekla, da je šlo za popoln stres in garanje.
Ko stvari tečejo tako, kot si želiš, je vse skupaj precej preprosto. Zraven je bila še moja pesem Moja pot je moja odločitev (My Way Is My Decision), ki mi je dala ogromno energije. Takrat sem končno tudi v tem segmentu čutila, da na vseh področjih delamo dobro. Medijsko, v ekipi, na smučeh, tisto sezono je bilo vse preprosto, a priti do tega trenutka je bilo vse prej kot lahko.
Trajalo je vrsto let in vpletenih je bilo veliko ljudi. Ko smo končno našli prave ljudi, je nekdo odšel (Livio Magoni je ekipo Team To aMaze zapustil zaradi družinskih obveznosti, op. a.) in tako se mi je naslednjo sezono spet vse podrlo. Treba je bilo poiskati novega trenerja, z njegovim prihodom v ekipo pa so se povsem spremenile energije in stvari niso več delovale tako, kot so prej.
No, potem smo naslednjo sezono sredi leta menjali trenerja (Walterja Ronconija, op. a), hvala bogu, da je prišel Mauro Pini in da smo se do olimpijskih iger v Sočiju spet sestavili na raven, na katero sem v tistem trenutku spadala. Vse to so izzivi, ki ti jih življenje postavi.
Na olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014 je osvojila dve zlati olimpijski medalji, za smuk in veleslalom.
Ali danes, ko gledate z razdalje, na točkovni rekord gledate z večjim spoštovanjem kot prej? Športniki pogosto pravijo, da med kariero nimajo časa za proslavljanje rezultatov, za posedanje ob lovorikah, za razmišljanje o tem, kaj so dosegli. Večina se šele po upokojitvi v polnosti zave svojih dosežkov. Je pri vas podobno? Z vsakim letom bolj cenite svoje dosežke?
Da, to je tako, kot bi na neki ravni diplomiral. Ko postaneš olimpijski prvak, sicer ne dobiš diplome za olimpijskega prvaka, se pa na poti, ki vodi do olimpijskega naslova, veliko naučiš in nabereš ogromno izkušenj.
Seveda je na svoje dosežke lepo gledati z distance, ampak če tega potem ne moreš deliti naprej, se mi zdi, da nima smisla, ker se nekje konča. Lepo je to deliti naprej in se spominjati, a absolutno z distance, saj ko si v "drilu", ne moreš živeti od spominov in jih obujati, ampak jih moraš že naslednji dan izbrisati in začeti od začetka. Če si včeraj zmagal, si naslednji dan spet "nula". In s tega vidika moraš začeti vsako naslednjo tekmo. Prav to je bilo zame najtežje.
Narediti nekaj neverjetnega, potem pa biti naslednji dan spet na začetku. To je zahtevno, a le na tak način lahko vsak dan znova daš svoj maksimum in si na vrhu, tako kot se je meni dogajalo tisto sezono.
"Ko postaneš olimpijski prvak, sicer ne dobiš diplome za olimpijskega prvaka, se pa na poti, ki vodi do olimpijskega naslova, veliko naučiš in nabereš ogromno izkušenj."
Pred kratkim ste na Eurosportu opravili pogovor z Mikaelo Shiffrin, ki vas je označila za eno od največjih smučark vseh časov, dejala je tudi, da jo vaš točkovni rekord motivira za trening, kadar je utrujena. So se vas njene besede dotaknile?
Da, ob tem sem tudi sama ostala brez besed. Mikaela je res super oseba. Všeč sta mi njeno razmišljanje in njen karakter. V vseh pogledih je odlična. Zelo dobro komunicira, zelo dobro se zna obnašati in pojasniti to, kar misli.
Ne vem, kaj naj rečem na njen komentar, lepo je povedala. Dejstvo pa je, da ne moreš primerjati njene in moje zgodbe, zato je težko oceniti, kdo je dosegel več.
Mikaela ima izjemno podporo in lahko to, kar dela, dela maksimalno, nima skrbi, kot sem jih imela jaz. Pred leti smo imeli hude bitke s Smučarsko zvezo Slovenije, da smo sploh lahko ustvarili samostojno zgodbo, in te stvari ti vzamejo energijo.
Ogromno dejavnikov je, ki na koncu vplivajo na rezultate, zato je nekomu, ki se začne res poglobljeno ukvarjati s tem, kdo je najboljši in kdo je dosegel največ, težko podati končno oceno. Preprosto ne moreš soditi, kdo je najboljši, saj je v ozadju toliko stvari in ker je toliko športnikov. Mislim, da je najbolje reči, da je vsak športnik na svoj način zaznamoval določeno obdobje.
Pogovor med Tino Maze in Mikaelo Shiffrin:
V prej omenjenem pogovoru je Mikaela spregovorila tudi o izgubi očeta in žalovanju ter s tem o poškodbah duše, ki da nimajo časovnice, kako dolgo se celijo.
Res je, zanimivo je, kako je Mikaela razložila izgubo očeta. Sama take izgube nisem doživela, jo je pa Andrea, ki je v otroštvu izgubil očeta, in je nekako logično, da pogosto razmišljam o tem, kako je, ko nekdo izgubi nekoga tako pomembnega v življenju, kot sta oče ali mama, in kako težko je potem nadaljevati svojo pot.
Mikaela je lepo povedala, da nimamo učbenika, ki bi nas naučil, kako opraviti operacijo duše. To so bolečine, ki jih celi čas, in vsak mora najti svojo pot in svoj način, kako se bo z njimi spopadel.
"Preprosto ne moreš soditi, kdo je najboljši, saj je v ozadju toliko stvari in ker je toliko športnikov. Mislim, da je najbolje reči, da je vsak športnik na svoj način zaznamoval določeno obdobje."
Na konferenci Sporto v Planici ste v pogovoru z novinarji na vprašanje o poškodbah dejali, da fizičnih poškodb niste imeli, ste pa nakazali, da ste se spopadali z drugačne vrste poškodbami, z nečim, kar ni poškodba na fizični ravni. S prstom ste pokazali na glavo. Kaj točno ste mislili s tem?
V mislih sem imela sezono 2006, sezono, v kateri se mi je vse skupaj podrlo. Bila sem depresivna, nisem več vedela, kaj počnem. Ne vem, ali je depresija prava beseda za to, kar se mi je dogajalo, preprosto je šlo za to, da nisem več videla smisla v tem, kar sem počela.
V takih obdobjih okrog sebe potrebuješ ljudi, ki te spodbujajo, da nadaljuješ svojo pot. K sreči sem imela nekaj ljudi, ki so mi takrat svetovali, naj se spravim k sebi, da tako ne morem živeti, kar se mi v takih trenutkih zdi izjemnega pomena. Da imaš ljudi, ki ti tisto, kar je treba povedati, povejo brez filtra.
V težkih trenutkih nimaš volje delati nič in tudi Mikaela je verjetno potrebovala kar nekaj časa, da se je po izgubi očeta sestavila in spravila k sebi. Je pa očitno okrog sebe imela prave ljudi in jih še vedno ima, da jo vsak dan dvignejo iz postelje in jo motivirajo.
"Glede Cortine (olimpijske igre leta 2026, op. a.) se še pogovarjamo, bomo pa zgodbo z Eurosportom nadaljevali."
Kako gledate na to, da športniki javno izpostavijo svoje psihične težave? Večina med kariero ne želi javno govoriti o tem, čeprav bi njihova izkušnja morda komu pomagala najti izhod iz lastnih težav.
Zanimivo je, da Američani glede tega nimajo nobenih težav, medtem ko imamo Slovenci cel kup nekih preprek v psihološki pripravi. Ne vem, kdaj se je sploh začelo govoriti o tematikah, kot so duševne stiske. Mislim, da se je o teh temah absolutno premalo govorilo, predvsem pa se mi zdi pomembno, da če se že odločiš, da o tem javno spregovoriš, da te ljudje ne obsojajo. Da se zavedajo, da gre za proces in da je to nekaj normalnega.
Ko sem se sama spopadala s težavami, s kakršnimi sem se, tega nisem niti znala niti želela razlagati drugim, saj bi mi to vzelo več energije, kot pa bi mi jo dalo.
Danes so družbena omrežja s tega vidika zelo dobra. Vsak lahko sam, v trenutku, ki ga sam izbere, pove tisto, kar želi deliti z javnostjo. To je velika prednost družbenih omrežij, ki je tudi meni pomagala, da sem se bistveno bolj odprla.
Na ta način lahko poveš svojo zgodbo in si drugi ne izmišljujejo zgodbe o tebi, kot se mi je dostikrat dogajalo. Poveš tisto, kar hočeš in kar si.
Ljudje, ki spremljajo športnike, jih zdaj lahko vidijo v pravi luči, brez vmesnih postaj in ugibanj. Seveda ne objavljaš vsega, kar se ti dogaja v življenju, mislim pa, da je informacija o športniku zdaj bistveno lažje dosegljiva in pravilna kot pred obdobjem družbenih omrežij, kar je za znane osebnosti zelo dobra stvar.
"Ko sem se sama spopadala s težavami, s kakršnimi sem se, tega nisem niti znala niti želela razlagati drugim, saj bi mi to vzelo več energije, kot pa bi mi jo dalo."
Drugega maja boste praznovali 40 let. Ali okroglo številko jemljete kot poseben mejnik ali dan kot vsak drugi?
Prej ste me vprašali, ali se zdaj bolje počutim v svoji koži. Naj povem anekdoto. Ko me je fizioterapevtka Nežka Poljanšek nekoč pred tekmo vprašala, kako staro se počutim, sem rekla, da se počutim, kot da imam 50 let, ko pa zdaj pomislim na svoja leta, lahko rečem, da so dnevi, ko se počutim staro 25 let.
Kar zadeva starost, seveda bi kakšno gubico odstranila, a po drugi strani se mi zdi simpatično, da človek pokaže, da se stara, in da se ne glede na leta dobro počuti v svoji koži.
Je vaše življenje zdaj manj strukturirano, kot je bilo v času športne kariere? Prej ste verjetno točno vedeli, kaj vas čaka na programu, kdaj morate biti kje in podobno? Je danes lažje, je to bolj osvobajajoče ali je težje, ker morate sami zapolniti vse vrzeli?
Prvi koraki po koncu kariere so zagotovo težki, saj moraš praktično začeti od začetka. Moraš se znati sam organizirati, pospravljati za sabo – morda se to čudno sliši, a hotelske sobe ti pač pospravijo drugi –, sam moraš skuhati, skratka vseh stvari, ki jih običajni ljudje počnejo že vse življenje, se moraš naučiti.
Meni je bilo najtežje, da sem se pri 36 letih morala naučiti kuhati. Prehod je bil dokaj zahteven, postavljena sem bila pred nove izzive in sem jih sprejela. Seveda je danes precej drugače, so pa urniki še vedno enaki. Še vedno rada zgodaj hodim spat, tudi jem rada zgodaj, to se ne spreminja, je pa razlika ta, da zdaj moj urnik vodijo drugi dejavniki kot prej.
Seveda pa danes ni več tako kot v času športne kariere, ko so vsi drugi skrbeli zame, meni pa ni bilo treba razmišljati nič drugega kot samo to, da se počutim dobro in da bom v minuti na progi, v trenutku, ko je bilo to treba, iz sebe iztisnila svoj maksimum.
Omenili ste učenje kuharskih veščin. Je kuhanje zdaj že priljubljena dejavnost?
Postaja kar užitek.
Ste v italijanski kuhinji zdaj že domači?
Ko smo v času športne kariere stanovali v apartmajih, je bil Andrea glavni kuhar in kuhal je seveda italijansko hrano. Ta mi je bila od nekdaj všeč, ker je bila preprosta in hitra, ko jo enkrat usvojiš.
Danes počnete marsikaj, še vedno je velik del vašega življenja povezan s smučanjem, je še kakšno področje, na katerem bi želeli pustiti svoj pečat, je še kakšna tema, na katero želite opozoriti, osveščati javnost, je kakšno področje, ki vas še posebej nagovori?
To, da sodelujem z uradom za komuniciranje vlade, mi omogoča večino tega, kar si sama želim izpostaviti. To je opozoriti na pomembnost športa, na to, kako važno je, da se že šolski otroci ukvarjajo s športom, pa ne govorim na profesionalni ravni, ampak nasploh, na to, koliko nam je tehnologija spremenila življenje in nas posedla na stole, in da je šport v resnici edina protiutež temu sedenju in da moramo v tem smislu pri otrocih res spremljati, koliko časa presedijo čez dan in koliko časa se gibajo. Treba je skrbeti za ravnotežje, dobro za vsakega posameznika je, da se giba.
Tina Maze v družbi fizioterapevtke Nežke Poljanšek in partnerja in trenerja Andree Massija.
Mislim, da sem pravi glas za širjenje tega zavedanja glede na to, da sem športnica in da sem končala fakulteto v Mariboru, smer razredni pouk, kjer sem v diplomski nalogi raziskovala, kako tehnologija vpliva na otroke in njihov razvoj, in sicer na osnovi lastne izkušnje, ki se mi je zgodila proti koncu kariere.
Kam me bo pot še peljala, bomo videli, zagotovo pa ostajam v športu in sodelujem z najrazličnejšimi ljudmi iz sveta športa. Zdi se mi, da me stik z vrhunskim športom še vedno privlači, in uživam v tem, kar lahko počnem.
"Zame so trenutno prioritete drugje, si pa ne predstavljam, da bi 365 dni na leto delala z vrhunskimi športniki."
Vas na Smučarski zvezi Slovenije kdaj vprašajo za kakšno mnenje? Je kakšna komunikacija med vami in zvezo?
Ne.
Bi vas zanimalo delo v vrhunskem športu, ko bo hči odrasla?
Mislim, da nima smisla prehitevati stvari. Zame so trenutno prioritete drugje, si pa ne predstavljam, da bi 365 dni na leto delala z vrhunskimi športniki. Bi me veselilo, nimam pa dovolj časa.
Gotovo pa ljudi, ne sicer na smučarski zvezi, zanima marsikaj in mislim, da bi lahko marsikomu na marsikateri način lahko pomagala. Andrea in jaz. Kam pa pot pelje, ne vem.
Se zgodba z Eurosportom nadaljuje? Vas bomo v vlogi poročevalke spremljali tudi na olimpijskih igrah v Cortini leta 2026?
Glede Cortine se še pogovarjamo, bomo pa zgodbo nadaljevali.
Preberite še:
18