Obnovljena različica kultnega filma Nasvidenje v naslednji vojni

V Slovenski kinoteki so v sredo predvajali digitalno obnovljen film Nasvidenje v naslednji vojni (1980), nastal po romanu Vitomila Zupana Menuet za kitaro, ki je bil ponatisnjen pri Beletrini. V pogovoru po projekciji sta Metod Pevec, ki je v filmu upodobil mladega Zupana, in literarni zgodovinar Matevž Kos spomnila na prelomnost romana in filma.

Projekcijo kultnega filma, ki ga je posnel Živojin Pavlović po Zupanovem romanu Menuet za kitaro na petindvajset strelov, je uvedel direktor Beletrine Mitja Čander, ki je spomnil, da je tudi roman ob izidu leta 1975 veljal za kultnega, še danes pa je eno od slovenskih najpomembnejših avtobiografskih literarnih del 20. stoletja in eden od osrednjih romanov o drugi svetovni vojni.

Kaotičen boj za preživetje

K pisanju spremne besede k ponatisu so povabili profesorja primerjalne književnosti in literarne teorije Matevža Kosa. Ta je v pogovoru po projekciji opozoril na prelomnost romana in filma, ki sta prenehala s črnobelim prikazovanjem partizanstva in revolucije. Zupan je namreč v romanu opisal svojo izkušnjo v oboroženem partizanskem odporu Slovencev proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, ki ga je vse bolj doživljal kot kaotičen boj za preživetje v nepregledni in nikoli končani vojni. Kot je povedal Kos, si je najprej v tedanjem kinu Bežigrad ogledal film Nasvidenje v naslednji vojni, ki je nanj pustil tako močan vtis, da se dolgo ni mogel lotiti branja Zupanovega romana.

Pevca je moderatorka pogovora, novinarka Nina Jerman vprašala o nastanku filma in njegovi vlogi. Povedal je, da ga je na avdicijo za film poslal filmar Peter Zobec in da je bil več kot presenečen, da je bil za vlogo Berka izbran prav on, saj je bil naturščik, kar je bila v tedanjih časih zmerljivka. S tem je zanetil velik spor med filmsko srenjo, ki je v avtobiografskem liku Zupana, ki v vojni ni bil tako mlad kot igralec Pevec, pričakovala uglednega igralca.

A Zupan, kot se spominja Pevec, ni imel večjih pripomb, tega bi se sicer gotovo spomnil, se je pošalil Pevec in povedal, da je bil Zupan tako kot po svojem cinizmu znan tudi po ostri kritiki. Spominjal se je njunega prvega srečanja v baru, kjer se je Zupan pogosto srečeval z nekdanjimi zaporniki, po Pevčevih besedah precej posebnimi ljudmi, ki se je prevesilo v celonočno anekdotično druženje. Med drugim jima je z avtom, katerega ključe je vinjen Zupan predal Pevcu, sledil nek politik, ker ga je Pevec na eni izmed ljubljanskih ulic izsilil. A Zupan ju je rešil zagate le s predstavitvijo: “Dober večer, sem inženir Vitomil Zupan.” S tem je, kot je pojasnil Pevec, dal vedeti, da je izobražen in “ne eden izmed njih”.

V stečajni masi tudi Pevčev honorar

Zupan se nikoli ni udinjal tedanjim oblastnikom, čeprav partizan in borec proti okupatorju do zadnjega vlakna, ni bil komunist, in je s svojim bistroumnim cinizmom in intelektualno držo, ki jo je prinesel iz meščanske družine in sokolskih vrst, to vsakič znova dokazoval, je poudaril Pevec.

Spregovoril je tudi o naslovu filma, ki ga je po večkrat ponovljenem Zupanovem zapisu v romanu Nasvidenje v naslednji vojni na tedanje začudenje filmske ekipe izbral Pavlović. Ta je po Pevčevih besedah leta 1980 ob Titovi smrti vizionarsko predvidel novo vojno na Balkanu. Spomnil je še na razkošno produkcijo filma, ki je veljal za enega najdražjih v zgodovini slovenskega filma: tanke so pripeljali iz Mostarja, v vlogi nemškega vojaka Bittnerja je zaigral nemški igralec s hollywoodsko kariero Hans Christian Blech, celotna filmska ekipa je potovala v Španijo. Na koncu je produkcijska hiša doživela stečaj in v stečajni masi se je znašla tudi polovica Pevčevega honorarja.

---