REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Tako so nastali upori v Afriki: Gabon je le zadnji v nizu

Tako so nastali upori v Afriki: Gabon je le zadnji v nizuDokončna osvoboditev od (post)kolonialnih odnosov s Francijo je postala eden od lajtmotivov državnega udara v Nigru, pristaši državnega udara pa so na ulicah Niameyja demonstrirali s slogani »dol s Francijo« in »naj živi Putin«. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Pučisti so na televizijskih zaslonih pokazali potovalke nabite z bankovci (dolarji in evri), ki so jih odkrili v domovanju odstavljenega avtokrata.

Novica o zadnjem v vrsti državnih udarov v Afriki je v sredo odmevala v medijskem prostoru, potem ko se je skupina častnikov iz Gabona zgodaj zjutraj pojavila na televizijskem kanalu Gabon 24 in sporočila, da so prevzeli oblast od predsednika Alija Bonga Ondimbe, ki je nekaj minut pred tem na volitvah dobil tretji mandat.

Ali Bongo je predsedniški stolček prvič zasedel leta 2009 po smrti očeta Omarja Bonga Ondimbe, ki je vladal več kot štiri desetletja.

Nekaj ​​ur po prevzemu oblasti so pučisti sporočili, da je stromoglavljeni predsednik Ondimbe v hišnem priporu.

Eden od sinov Alija Bonga Ondimbe je aretiran zaradi »veleizdaje«.

Zdi se, da je po skoraj šestih desetletjih končno napočil čas, da dinastija Ondimbe sestopi s trona vodenja države.

Do državnega udara je prišlo takoj po tem, ko je gabonska državna volilna komisija sporočila, da je bil dosedanji predsednik države Ali Bongo Ondimba ponovno izvoljen za tretji mandat s 64,2 odstotka glasov.

Opozicija je sporočila, da je gre za volilno prevaro in se ne strinja z objavljenimi izidi.

Opozicija je sporočila, da je gre za volilno prevaro in se ne strinja z objavljenimi izidi.

Po zaprtju volišč je bila uvedena policijska ura in onemogočen dostop do interneta.

Po besedah ​​vladnega predstavnika je bilo to storjeno »za preprečevanje nasilja in širjenja lažnih informacij«.

Zaprte so tudi zunanje meje Gabona.

Gabon je ena izmed z nafto bogatih afriških držav, poročajo afriške tiskovne agencije.

Obenem gospodarska politika sedanje vlade ni uspela zmanjšati revščine, ki je leta 2022 po podatkih Svetovne banke prizadela 32,9 odstotka prebivalstva.

Pučisti so kmalu zatem na televizijskih zaslonih pokazali potovalke nabite z bankovci (gre za kupe dolarjev in evrov), ki so jih odkrili v domovanju odstavljenega avtokrata Alija Bonga Ondimbe (tvit zgoraj).

Francosko rudarsko podjetje Eramet, ki ima v lasti rudnik mangana v Gabonu, je včeraj ustavilo proizvodnjo, je za Reuters povedal tiskovni predstavnik podjetja.

Eramet je francosko multinacionalno rudarsko in metalurško podjetje, ki kotira na pariški borzi Euronext pod simbolom ERA. Podjetje je bilo ustanovljeno s financiranjem družine Rothschild leta 1880. Po diskreciji je družina leta 1890 prevzela popoln nadzor nad podjetjem (Vir: Wikipedia).

Dogodki v Gabonu so vznemirili prvega diplomata Evropske unije Josepa Borrella, ki jih je označil celo za »velik problem za Evropo«.

Kot je poudaril, morajo zunanji in obrambni ministri EU (!) v prihodnjih dveh dneh »dobro premisliti, kaj se tam dogaja«.

»Celotno območje - začenši s Srednjeafriško republiko, nato Mali, potem Burkina Faso, zdaj Niger, morda Gabon - je v zelo težki situaciji,« je dejal Borrell, ki ni prikrival nezadovoljstva nekdanjih evropskih kolonizatorjev nad razvojem dogodkov v Afriki in to ravno v času, ko se je Gospodarsko združenje zahodnoafriških držav (ECOWAS), ki deluje pod taktirko Francije že pripravljalo na vojaško intervencijo v Nigru, državo bogato z zlatom in uranom, da bi v Niameyju vrnilo na oblast Parizu zvestega nekdanjega nigrskega predsednika Mohameda Bazouma.

Do državnega udara v Gabonu je prišlo mesec dni po tem, ko so vojaki generala Abdurrahmana Tijanija vrgli z oblasti v Nigru predsednika Mohameda Bazouma, kar je povzročilo vsesplošen preplah na Zahodu, še posebej med nekdanjimi kolonizatorji, ki so prek na demokratičnih volitvah nastavljenih predsednikov še naprej na bolj pretkane toda nič manj britalne načine izčrpavali naravne vire in izrabljali bogastva svojih nekdanjih kolonij.

Dokončna osvoboditev od (post)kolonialnih odnosov s Francijo se je pokazala kot eden od lajtmotivov puča, pristaši pučistov pa so na ulicah Niameyja demonstrirali s slogani »dol s Francijo« in »naj živi Putin«.

Razmere v Nigru so povzročile nelagodje v regiji Sahela, še posebej med korumpiranimi predsedniki drugih zahodnoafriških držav.

Že omenjena Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) je kmalu po puču v Nigru sporočila, da je pripravljena na vojaško posredovanje, če, kot so navedli, v tej državi ne bo ponovno vzpostavljena demokracija. Torej da Bazoumo vrnejo na predsedniški stolček.

Francoski veleposlanik, ki mu je nova oblast v Niameyju naročila, naj zapusti državo, se na to zahtevo ni odzval.

ZDA, ki so v Nigru pred tem zgradile dve pregrešno dragi vojaški oporišči, pa so v nezavidljivem položaju glede (ne)priznavanja nove oblasti kot legitimne.

Toda, kot je opozoril Borrell, Niger in Gabon nista edina primera državnih udarov v Afriki. Tu je še Srédnjeáfriška repúblika (tudi Centralnoafriška republika, prej znana kot francoska kolonija Ubangi-Shari).

Po neuspešni invaziji na Bangui oktobra 2002 je general François Bozizé že marca 2003 vodil novi pohod na glavno mesto Srednjeafriške republike, medtem ko je bil predsednik Ange-Félix Patassé v Nigru na regionalni konferenci.

Bozizé se je razglasil za šefa prehodne vlade, nakar je po zmagi na volitvah leta 2004 postal predsednik Srednjeafriške republike; leta 2011 pa je bil ponovno izvoljen na to mesto.

Leto pozneje je v Srednjeafriški republiki izbruhnila vstaja proti Bozizéju zaradi trditev upornikov, da ni spoštoval zavez iz mirovnega sporazuma, s katerim se je končala državljanska vojna, ki je potekala med letoma 2004 in 2007.

Bozizé je leta 2013 pobegnil v DR Kongo, potem ko so uporniki zavzeli predsedniško palačo v Banguiju.

Leta 2019 se je vrnil v državo in napovedal kandidaturo za predsedniške volitve leta 2020, vendar mu je udeležba prepovedana zaradi neizpolnjevanja pogoja »moralnosti«. Na volitvah je zmagal Faustin-Archange Touadéra, ki trenutno opravlja svoj drugi predsedniški mandat.

Dve leti po tem, ko je bil leta 2019 odstavljen dolgoletni predsednik Sudana Omar al Bašir, se je eden od dveh voditeljev Prehodnega suverenega sveta, general Abdel Fatah al Burhan, razglasil za dejanskega voditelja države.

Sudansko sodišče je nato zaradi korupcije obsodilo nekdanjega predsednika Omarja al Baširja na dveletno kazen.

Nove sudanske oblasti so sprejele tudi odločitev o njegovi izročitvi haškemu sodišču.

Aprila 2023 so izbruhnili spopadi med sudanskimi oboroženimi silami pod vodstvom Burhana in paravojaškimi silami za hitro podporo (RSF) pod poveljstvom Mohameda Hamdana Dagla.

V začetku avgusta so RSF trdile, da so prevzele nadzor nad provinco Osrednji Darfur.

Med letoma 2019 in 2020 so tudi Gvinejo pretresali nemiri, potem ko je takratni predsednik Alpha Condé ob vse večji politični in gospodarski krizi z referendumom spremenil ustavo in si tako dovolil kandidirati za tretji mandat.

Sredi zatiranja protestnikov, zvišanja davkov, povečanja proračuna za predsedniški kabinet, pa tudi rezov vojaškega in policijskega proračuna, so oborožene sile Republike Gvineje pod vodstvom poveljnika specialnih enot Mamadyja Doumbouye septembra 2021 vrgle Condéja z oblasti.

Vodja elitne enote v vojski, ki je vodil upor, je v začetku prihodnjega meseca zaprisegel kot vršilec dolžnosti predsednika.

Skorumpirani predsednik Malija Ibrahim Boubacar Keïta je bil odstavljen avgusta 2020 po večmesečni politični krizi. Oktobra istega leta je bila ustanovljena prehodna vlada z namenom vzpostavitve civilne vladavine v naslednjih 18 mesecih.

Posebne enote Malija, opremljene s kitajsko opremo, se pripravljajo na obrambo Nigra pred invazijo enot sovražne ECOWAS.

Toda maja 2021 je vojska aretirala predsednika in premierja iz nove vlade Malija, nakar je bil junija polkovnik Assimi Goïta v 22-milijonskem Maliju imenovan za začasnega predsednika.

Francija je tedaj napovedala, da bo zaradi vse večjega sovraštva javnosti do francoskih vojakov med poletjem 2022 umaknila svoje enote iz države.

Junija 2023 je 97 odstotkov državljanov Malija glasovalo za sprejetje nove ustave. Nove predsedniške volitve bodo predvidoma leta 2024.

Vojaki v uniformah so 24. januarja 2022 na javni televiziji Burkine Faso objavili, da so odstavili predsednika Rocha Marca Christiana Kaboreja, podpolkovnik Paul-Henri Sandaogo Damiba pa je 16. februarja prisegel kot predsednik.

Toda 30. septembra istega leta je vojska odstranila tudi Damibo, demonstranti pa so izrazili nezadovoljstvo nad simboli francoske prisotnosti v državi.

Mesto vršilca ​​dolžnosti 23-milijonske Burkine Faso je naposled prevzel mladi kapetan Ibrahim Traore, trenutno najmlajši predsednik na svetu.

Nove predsedniške volitve v Sankarovi »Deželi krepostnih ljudi« (kot se glasi prevod imena države v lokalnem jeziku) so predvidene julija 2024.

Mimogrede, Traorejevo politično stališče do trenutno najbolj perečega problema v Evropi - ukrajinske vojne - pa si lahko preverite v njegovem tvitu, zgoraj.

Francoski vojaki že zapuščajo tudi »Deželo krepostnih ljudi«.

Burkina Faso se medtem politično približuje Maliju in Rusiji.

In to je tisto, kar skrbi Borrella in evropsko politično in gospodarsko elito, navajeno molzti Afričane za njihove dobrine.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke