Poti do tega so bile različne. Kaj so postale na stičiščih, smo poizvedovali v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Švedskem.

Dolgotrajna oskrba – od besed k dejanjem

Dolgotrajna oskrba je pojem, ki zajema oskrbo vseh tistih, ki v vsakdanjem življenju niso več samostojni; med njimi so v veliki večini starejši, zato je ta skupina prebivalcev v središču razprav o tem vprašanju. A to je le pogovorna opredelitev, Slovenija namreč na formalnopravno čaka že skoraj dve desetletji, in tako tudi na opredelitev pravic in obveznosti, ki iz tega izhajajo. Zdaj je predlog zakona, s katerim bi to storili, vendarle na poslanskih klopeh, a ob vseh pomislekih, zlasti glede financiranja, je težko reči, ali bo tudi zaživel in s kakšnimi rešitvami. A te so potrebne, saj je trenutni sistem nepregleden, in zato ni tako učinkovit, kot bi lahko bil. Še več, nemalo je ljudi, ki jih sistem preprosto prezre. A ne le tistih, ki potrebujejo pomoč, temveč tudi tistih, ki jo nudijo.

Nujen je celovit pristop ter cenovno in geografsko dostopne storitve, kar najbolj skladne s potrebami starejših. "Nujno je, da uvedemo nov steber socialnega zavarovanja in zagotovimo dolgoročno stabilno financiranje ter tako omogočimo, da bodo integrirane, socialno-zdravstvene storitve lahko uporabljali vsi tisti, ki jih potrebujejo, ne glede na socialni status," pričakovanja strne predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit Biserka Marolt Meden.

Tradicija domske oskrbe, luknjasta mreža pomoči na domu

Javnost že leta spremlja razprave o pomanjkanju prostora v domovih za starejše. V 102 domovih po državi je okoli 20 000 starejših, kakih 12 000 jih čaka na sprejem. Številke so nesprejemljive, a so takšne tudi zato, ker niso dovolj razvite in podprte druge oblike pomoči. Delno pa je vzrok za pritisk na domove tudi splošno prepričanje, da je, ko bodo moči opešale, edina mogoča rešitev institucionalna oskrba.

A njena alternativa je pomoč na domu, ki pa je pri nas v mnogo pogledih še v povojih. Uporablja jo okrog 8000 ljudi, ki pa storitev plačujejo po zelo različnih cenah, odvisno od tega, v kateri občini živijo. Povprečna cena je med pet in šest evri na uro, ponekod pa dosega skoraj 10 evrov. Naslednja težava je omejen obseg na 20 ur na teden, ponekod tudi ni dostopna ob koncih tedna in praznikih oziroma je cena takrat višja. Na dom prihajajo socialni oskrbovalci, a potrebe starejših presegajo njihove pristojnosti. Tako denimo ne morejo niti pripraviti zdravil. Nekaj poskusnih evropskih projektov je po državi že zaživelo, v njih so brezplačno ponudili celostno, integrirano oskrbo na domu in tako ob socialni še polno zdravstveno oskrbo, z medicinsko sestro in terapevti. Odziv je bil dober, po koncu projekta pa je bila stiska ljudi velika, pove Carmen Rajer iz Centra za socialno delo Posavje, ki je projekt integrirane oskrbe vodila v občini Krško. Stisk pa je veliko tudi zaradi prenizkih dohodkov, s katerimi ne morejo poravnati oskrbe.

Domska oskrba s povprečno dnevno ceno okrog 30 evrov na koncu meseca preseže znesek povprečne pokojnine, prav tako znesek stroškov oskrbe na domu, ob drugih stroških, ki jih prinese življenje doma.

Sorodna novica Kako je biti star(ejši) v Sloveniji?

Kadrovske vrzeli

Razpise ponavljamo, ne prijavi se nihče, pa poudarjajo v domovih za starejše, ki smo jih obiskali, in sicer v največjem pri nas, v Domu Danice Vogrinec Maribor, v Domu upokojencev Polzela, Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani in Domu Viharnik Kranjska Gora. Po ocenah bi v socialnem skrbstvu potrebovali za četrtino več zaposlenih, v zdravstveni negi pa celo do 50 odstotkov več. Plače so nizke, za ilustracijo: približno polovica zaposlenih prejema zgolj minimalno plačo, delo pa je težaško, večizmensko, vse dni v tednu. Ljudi, ki bi delali v takšnih razmerah in za takšno plačilo, na trgu ni mogoče najti, še več, veliko je odhodov, in to ne le v zdravstvene ustanove, temveč tudi v druge panoge, na primer v trgovine.

Marko Slavič, direktor Doma Danice Vogrinec Maribor ob tem poudarja, da bi se morali v situaciji, kakršna je, resno vprašati, kam smo pripeljali sistem vrednotenja teh poklicev. Pogajanja za ureditev standardov in normativov potekajo, spremembe so nujne, saj so se potrebe stanovalcev v domovih v 30 letih, kolikor veljajo stari normativi in standardi, izrazito spremenile; uporabniki v vedno večjem deležu potrebujejo zdravstvene storitve. "Domovi so postali negovalne bolnišnice," poudarja Karmen Romih, direktorica Doma Viharnik Kranjska Gora. Lani je zahtevnejšo nego potrebovalo že 79 odstotkov stanovalcev domov za starejše.

Razsežnosti neformalne oskrbe

Tri četrtine oskrbe pade na neformalne oskrbovalce, poudarja Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka, kjer ljudem, ki skrbijo za svoje bližnje, nudijo usposabljanja, informacije, podporo. Nemalokrat je razlog za to, da skrb prevzamejo svojci, odsotnost drugih možnosti, se pa neformalna in formalna oskrba tudi prepletata. In prav v tem vidi prihodnost Ramovš, ki poudarja, da "v Evropi 10 odstotkov ljudi več kot pet ur na teden oskrbuje oslabelega, ostarelega svojca, v Sloveniji torej 200 000." Pa vendar so to predvsem ocene, tudi v Avstriji, kjer domnevajo, da je takih oskrbovalcev okoli milijon. Birgit Meinhard-Schiebel, predsednica združenja družinskih oskrbovalcev v Avstriji, pove, da so stroški formalne in neformalne oskrbe v Avstriji pravzaprav izenačeni; eni in drugi dosegajo približno po tri milijarde evrov na leto.

Siva ekonomija in črni trg na področju oskrbe

V Avstriji agencije povezujejo družine, ki potrebujejo pomoč, z oskrbovalkami, ki prihajajo iz tujine, večinoma iz držav srednje in vzhodne Evrope, po ocenah jih je okoli 30 000 in zagotavljajo 24-urno oskrbo na domu. Čeprav v Avstriji rešujejo velik socialni problem, njihov položaj ni urejen, pogosto končajo v primežu agencij, ki jim določajo pogoje dela in pobirajo visoke posredniške provizije. V Italiji pa je oskrba starejših na domu v velikem deležu prepuščena črnemu trgu. Po ocenah je v državi okoli milijon oskrbovalk, kar 60 odstotkov naj bi jih delalo nezakonito, mnoge naj bi prihajale iz drugih držav, tudi iz Slovenije. Ker nimajo formalne izobrazbe in delajo brez pogodbe, je cena za njihovo delo mnogo nižja, kot če bi družine izbrale zakonito pot. Trgu je sicer prepuščena tudi domska oskrba, večina ustanov je v zasebni lasti in cene zato visoke.

Kako je v obvladovanje demence vključena Ikea?

Starajoča se družba prinaša še en izziv, demenco, ki se bo po napovedih povzpela v vrh javnozdravstvenih problemov. Ves svet išče zdravilo, ki bi zavrlo bolezen, s katero ljudje živijo od 10 do 15 let. Do pomembnih dognanj glede zdravila se je prebila tudi raziskovalka in profesorica na Inštitutu Karolinska v Stockholmu Maria Eriksdotter, ki opozori na projekcije, da bo čez 30 let kar trikrat več ljudi s to boleznijo, kot jih je zdaj. Na Švedskem sicer veliko naporov usmerjajo v splošno ozaveščanje o tej problematiki; imajo center za demenco, največji register ljudi s to boleznijo na svetu, s katerim si pomagajo pri obvladovanju bolezni. Imajo celo mobilno aplikacijo, ki informira o ravnanju ob stiku z ljudmi s to motnjo. Posebej ponosni pa so na fundacijo kraljice Silvije, ki se posveča sistematičnemu izobraževanju osebja, ki dela s temi ljudmi, veliko poudarka pa dajejo tudi podpori svojcem, ki se zaradi napredujoče bolezni pogosto znajdejo v velikih stiskah. Na posestvu fundacije ljudi s to boleznijo sprejemajo v dnevno varstvo, tam jih poimenujejo gostje, pove vodja fundacije Wilhelmina Hoffman, in doda, da jih pogosto obišče tudi kraljica ter z njimi kosi. Sodelovanje fundacije s švedskim pohištvenim velikanom Ikeo pa je privedlo do prav posebnega projekta, ki bo olajšal življenje ljudem z demenco.