Kostanj

Kostanjevo drevo je lepo spomladi, ko dozorijo njegovi cvetovi in je odlična paša za čebele. Rada imam kostanjev med, ker malo pogreni. V knjigah piše, da vsebuje največ cvetnega prahu, kar mu daje grenkobo, ugodno deluje na prebavila, jetra, nespečnost, živce. Vsekakor pojem veliko kostanjevega medu. Še raje kot med imam jeseni kostanjeve plodove. Letos ga midva jeva zelo pogosto, kdaj se pridružijo tudi otroci. Pred leti so na RTV SLO predvajali dokumentarne oddaje o Alpah. Bilo je pet oddaj iz različnih alpskih držav – Francije, Švice, Italije, Avstrije in Slovenije. Slovenija in Avstrija sta bili predstavljeni skupaj. Naš alpski svet je zastopala Logarska dolina in ena od tamkajšnjih visokogorskih kmetij, kjer se ukvarjajo z ovčerejo. Ko jem kostanj, se spomnim švicarske oddaje o Alpah. Predstavljeni so bili posebni zelo stari zaščiteni nasadi navadnega kostanja. Kostanj na poseben način sušijo in ga tako konzervirajo za zimo. Predstavili so tipičnega kmetovalca, ki je obdeloval zemljo in tudi skrbel za omenjene kostanje. Kostanj je jedel vsak dan zjutraj, potem ko je opravil v hlevu. Pripovedoval je, da je ravno prav sladek, grenak, mehak, da se kar stopi v ustih. Nad hlevom si je uredil pianino. Nikoli se ni učil not, igra po svojem posluhu in to ga zelo veseli, sprosti in v tem uživa. Torej, ko je uredil jutranje opravilo v hlevu in si odmeril glasbeni oddih, mu je žena skuhala kostanj in to je bil njun zajtrk. Jaz jem kostanj za večerjo. Janez pravi: »To smo delali pri nas doma. Oče je imel rad kostanj. Pogosto smo ga jedli. Razlika je v tem, da ga je ata tudi sam nabiral, jaz pa nimam te navade …. Kar kupim ga …« Tako jemo kostanj, zraven pijemo mošt in godemo, kako je dobro. Smejiva se sama sebi, kot da sva že dva starejša človeka, ki jima paše takšna večerja … Kostanj ponudijo tudi k martinovim jedem, rdeče zelje, mlinci, gos in kostanj. Morda nimajo vsi kostanja, pa je zelo okusen, če ga karmeliziramo z medom. Preprosto ga malo pogrejemo v medu. Poznamo kostanjeve torte, ki so mamljive in gurmanske. Dobiti moramo le prostovoljce, ki nam pomagajo lupiti kostanj, ker ga je treba imeti kar nekaj. Danes smo podjetni, razvajeni in moderni, zato lahko kupimo že kuhan kostanj. Torej ga ni potrebno ne nabirati, niti kuhati, kaj šele lupiti. Več kot priročno, modno ali neumno. Tako se odpovemo sprehodu skozi gozd, sprostitvi, rekreaciji in postanemo čisto navadni zahodnjaški potrošniki.

Kmetovalec v švicarskih Alpah živi življenje po starem. Kostanj nabira za prodajo, konzerviranega in predelanega proda še dražje, sam pa se ne odpove nabiranju in lastni pripravi kostanja. Zapomnimo si okus in vonj jedi, nečesa, kar nam je bilo ljubo. To ne izgine.