Druga kariera
Nedelja, 28. 1. 2024, 19.10
3 mesece
Druga kariera (345.): Lenart Oblak
Z glavo trdno na tleh, a najbolj uživa visoko med oblaki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,46
Lenart Oblak je nekdanji slovenski biatlonski reprezentant, ki kot trener ostaja vpet v ta šport, a še raje leti. "Navdušilo me je, zelo hitro sem napredoval in stvar me je popolnoma zasvojila," pravi o svoji strasti, jadralnem padalstvu.
Latinski rek "nomen est omen" (v imenu je pomen) do potankosti velja za našega nekdanjega biatlonca Lenarta Oblaka. Priimku zvesto najbolj uživa visoko v zraku, med oblaki, vse od leta 2016 je namreč strasten jadralni padalec, ki v zraku preživi tudi po 12 ur na dan, če so razmere ugodne, seveda. Po naravi je tekmovalec, žene ga neustavljiva želja po nenehnem napredku in tudi v padalstvu je našel primerno preizkušnjo zase, udeležil se je že najtežjega tovrstnega tekmovanja na svetu, spektakularnega dogodka Red Bull X Alps. A ob tem in še številnih drugih interesih ostaja vpet tudi v slovenski biatlon, je namreč trener mladinske reprezentance.
Biatlonska kariera danes 32-letnega fanta iz Podobena iz Poljanske doline je bila razmeroma kratka, z "lovom na smučeh" se je ukvarjal od leta 2011 do 2018, ko je po olimpijskih igrah v Pjongčangu v Južni Koreji končal kariero. Zanimivo je, da ga je v biatlon zaneslo iz nekonvencionalne smeri, na smuči je stopil kot uveljavljen strelec, medtem ko je bolj standardna pot obratna, že uveljavljeni tekači pač poprimejo še za puško, tako kot je to pred kratkim storila Anamarija Lampič.
Tekačem je nekoliko lažje
Takoj je bil vržen v globoko vodo, v času, ko je v Sloveniji kronično primanjkovalo tekmovalcev za člansko reprezentanco, je hitro dobil priložnost med biatlonsko elito v svetovnem pokalu. "Ja, v biatlon sem prišel malce drugače kot večina, kot je nek uveljavljen standard, neka klasika. Ponavadi v biatlon pridejo iz tekaških vrst, jaz pa sem ravno obratno, iz strelskih. Težko pa bi zdaj govoril o tem, kaj je boljše, kaj je večji plus. Nekako sem mnenja, da je tekačem lažje. A to ne pomeni, da jaz, ki sem bil strelec in tudi član strelske reprezentance, nisem bil aktiven. Bil sem zelo aktiven, kot sem tudi še zdaj. Ni bilo tako, da bi prišel z ničle, bilo je samo to, da sem se na neki točki moral odločiti. Vedel sem, da če hočem biti v nečem uspešen, se moram osredotočiti na eno stvar. Ne morem početi vsega - kolesariti, teči, streljati in ne vem, kaj še vse. Tako da je bila moja pot na začetku malce drugačna, ampak mislim, da sem imel takoj manjši hendikep, ko sem namreč prišel v biatlon, sem bil takoj med člani in nisem imel tega procesa učenja skozi leta, da bi lahko sistematično osvojil veščine biatlona. Predstavljajte si, da postavite danes enega 20 let starega mulca na tekaške smuči. Kaj to pomeni?" se je v smehu spominjal divjega začetka biatlonske kariere.
Na olimpijskih igrah v Pjongčangu je nastopil na štafetni tekmi in ob Mihi Dovžanu, Klemnu Bauerju ter Mitji Drinovcu zasedel deseto mesto.
Ni imel časa za razvoj, niti za privajanje
Bil je in še vedno je zelo športno aktiven človek, gorski tekač, turni smučar, alpinist, kolesar, pa seveda strelec, kar je bil dovolj zanimiv pedigre, da so v slovenski biatlonski reprezentanci zastrigli z ušesi. Sam pa se tudi ni ustrašil izziva. Je bil pa zaradi izrednih razmer prikrajšan za mehkejšo, bolj sistematično vpeljavo v zanj nov šport. Ni imel časa za razvoj. To danes obžaluje. "Ko sem prišel v biatlon, je bila nekako zlata doba Jakova Faka, takrat je bil svetovni prvak v Ruhpoldingu, pa kasneje v Kontiolahtiju, osvajal je medalje na olimpijskih igrah in tako naprej. Vse se je vrtelo okoli Jakova, pa malo okoli Teje Gregorin in morda še Klemna Bauerja. Ostali smo bili po domače povedano 'kanonfuter'. Ni se delalo tako, kot se danes dela z mladimi. Že s temi, ki so zdaj prišli v članske vrste, Lovro Planko, Alex Cisar in Toni Vidmar. Tudi v panogi so se kasneje začeli zavedati, da je treba resneje delati z mladimi, da ne pride do te generacijske luknje, ki se je pojavila tedaj."
Motivacija ni bila težava, čeprav ni bilo rezultatov
Ker ni imel prave biatlonske šole, tudi rezultatov ni dosegal takšnih, kot bi jih lahko in si jih je želel. Le na eni posamični tekmi v karieri je osvojil točke svetovnega pokala, na 20-kilometsrki individualni tekmi v Anterselvi leta 2016 je bil 35., najboljši med Slovenci. Nikoli pa zaradi slabših dosežkov ni izgubljal motivacije, pravi. "Jaz nikoli nisem imel težav z motivacijo, vedno sem se zavedal, da je to proces, ki zahteva čas." Zato pa danes prav zaradi teh izkušenj odlično vodi slovensko mladinsko reprezentanco. Potrpljenje je tisto, kar je neučakani mladini - njegovim 16, 17 in 18 let starim varovancem - najtežje osvojiti. "Ravno to pogrešam pri teh mlajših kategorijah oziroma ravno pri teh na prehodu iz mladinskih v članske. To so tako ali tako ključna leta v življenju vsakega mladega človeka, so še v puberteti in je to zanje težava, pa pri mladincih pobirajo medalje, potem pa pridejo med člane in doživijo ta res ogromen razkorak. Konkurenca med člani je tako strnjena, da na tekmi ni treba narediti velike napake, pa že padeš na 70., 80. mesto. Govorimo o minuti, dveh in za enega uveljavljenega mladinca je to lahko velik šok. Ko že misli, da je nekaj dosegel, ker je mladinski svetovni prvak, tam doživi streznitev."
Rodil se je dva dni po razglasitvi samostojnosti Slovenije. "Vem samo to, da sem se rodil v zaklonišču porodnišnice v Kranju. Moj spomin je do petega leta domala neobstoječ, šele potem začneš malo dojemati okolico."
Pošteno je dovolj zgodaj naznanil svojo odločitev
Tekmovalno pot je sklenil leta 2018 in vodstvo panoge o svoji nameri obvestil dovolj zgodaj, "ker je to edino pošteno, da so lahko vedeli, kako načrtovati naprej", pravi. A takoj je iz vodstva prišla ponudba, da bi prevzel eno od trenerskih mest v nastajajočem sistemu reprezentanc. "Najprej nisem vedel, kaj bom počel, me pa niti v enem trenutku ni skrbelo, kaj bo z menoj po tekmovalni karieri. Vselej me je zanimalo veliko stvari, z veliko stvarmi sem se ukvarjal in vedel sem, da se bo prej ali slej pojavila neka priložnost. In res se je zelo hitro pojavila. Mislim, da je bil predzadnji svetovni pokal v Oslu, in takratni direktor panoge Janez Ožbolt me je vprašal, o čem razmišljam in če bi bil pripravljen pomagati panogi, da si to v zvezi želijo. Rekel sem, da se moramo malo natančneje pogovoriti, kaj in kako, in hitro smo prišli do dogovora."
Takoj je prišla privlačna ponudba
Kot dober strelec je bil seveda zanimiv kandidat za trenerja, saj je prav ta del biatlona pri nas vselej malce zaostajal za tekaškim, za nameček je Poljanec prepričal tudi s psihološko čvrstostjo, kar je hitro jasno vsakomur, ki ima z njim priložnost vsaj na kratko spregovoriti. Je človek z glavo trdno na tleh, kar dobro koristi prav mladini, ki se znajde na razpotju. Dobro se zaveda tudi svoje vloge v reprezentančnem ustroju. "Kot trener imam malce drugačno filozofijo. Svoje tekmovalce seveda želim pripeljati na neko raven, a jih želim do članov pripeljati tudi v dobrem stanju, da imajo še dovolj navdiha, motivacije in zagona. Ne da jih izčrpam v mladinski kategoriji in se potem tolčem po prsih, kako dobre rezultate imam. Pomembno je, da so pripravljeni na delo v članski vrsti," pravi.
V relativno kratki biatlonski karieri se je udeležil treh svetovnih prvenstev, leta 2015 v Kontiolahtiju, 2016 v Oslu in 2017 v Hochfilznu. Leta 2012 je v Kontiolahtiju tekmoval tudi na mladinskem SP in bil na zasledovalni tekmi 31.
"Trenutno imam kar solidno ekipo, en fant po potencialu izstopa"
Po letih truda, v katerih sta veliko vlogo odigrala Janez Ožbolt, pa še prej Matej Oblak (z Lenartom nista v sorodu), se je v slovenski biatlonski reprezentanci vzpostavil sistem od regijskih centrov do špice, reprezentance A. Še vedno ni idealen, dela je še dovolj, tudi vloga klubov, ki morajo poskrbeti za osnovno izobrazbo, naučiti osnove tehnike teka in streljanja, mora biti večja, meni, a zdaj je veriga vzpostavljena in na tem bo mogoče graditi lepe zgodbe. Tudi sam že ima dobro ekipo tekmovalcev in enega izstopajočega mladega asa Pavla Trojerja, ki je lani na Olimpijskem festivalu evropske mladine (Ofem) v italijanski Furlaniji Julijski Krajini osvojil dve zlati kolajni. "Trenutno imam kar solidno ekipo, en fant po potencialu in vseh parametrih, ki jih imamo, izstopa. Ampak vedeti morate, da je to še zelo zgodnja faza, to so fantje, stari 17 in 18 let, in so v ključnem življenjskem obdobju, ko se odločajo ali za študij ali za šport. Šport se je dandanes že tako profesionaliziral, da moraš biti že relativno zgodaj z glavo popolnoma pri stvari, če želiš nekaj doseči. To ni več, pa upam, da ne bo tega kdo narobe vzel, doba Bojana Križaja, ko so smučali entuziasti in so bili veliki talenti zelo hitro dobri. Zdaj mora biti vse, mora biti talent, volja, želja, motivacija, podpora, trenerji zadaj, oprema. Vse je na veliko višji ravni. Zato ne bi rad prezgodaj govoril, ampak recimo, da se na generacijo pokažeta talent ali dva, ki imata potencial, da bosta v prihodnosti tudi pomembna člana članske ekipe. Čez leta, ko bo Jaka denimo zaključil kariero in se bodo starejši poslovili. Nekako utopično pa je razmišljati, da bomo zdaj iz vsake generacije, pa res nimamo več majhnega bazena, kar dobili štiri dobre tekmovalce. To je nerealno pričakovanje. Če jaz na nek cikel mladincev, se pravi 17, 18 in 19 let starih, na triletno obdobje dobim dva izstopajoča mladinca in naredim dobro osnovo za kasneje, je to že super, je to že zmaga."
"Ogromno je tudi pritiska staršev, s temi imam kar nekaj opravka, mnogi se ne zavedajo, da morda njihovi otroci nimajo talenta. Včasih je to še najnapornejši del posla. Vmešavanja je veliko, zame je bilo to nekaj novega. Pri nas je bilo drugače. Ko sem bil jaz na olimpijadi, moji starši sploh niso vedeli, katera disciplina je moja, zdaj pa se nekateri starši obnašajo, kot da o biatlonu vedo več kot jaz. Ampak s tem nimam preveč težav, sem zelo neposreden in povem, kar morajo slišati. Včasih imam s tem težave, ampak se ne bojim za službo, zato si to lahko privoščim."
"Jaz imam tudi druge možnosti. Če me 'odžagajo', bom že preživel."
Sooča se z raznoraznimi izzivi, današnja mladina je drugačna, kot je bila nekoč. Če so morali njega starši kdaj prositi, da se malo umiri in si vzame premor od športa in aktivnosti ter malce pomaga na družinski kmetiji, je danes obratno, starši so tisti, ki na svoje otroke polagajo neizživete ambicije in jih silijo v šport, četudi nekateri niso talentirani. Sam je v takšnih soočenjih neposreden in pove, kaj morajo slišati, pa čeprav se zaveda, da to za njegovo trenersko kariero ni vedno najboljše. "Mnogi trenerji se bojijo za svoje službe in se uklanjajo tovrstnim pritiskom. Jaz imam tudi druge možnosti. Če me 'odžagajo', bom že preživel, pomembno je, da delamo najboljše za otroke. Včasih imam opravka s kakšnim, pri katerem je že po številkah na testiranjih jasno, da nima prihodnosti v vrhunskem športu. Nima smisla, da izgubljajo leta svojega življenja. Jaz jim pošteno povem, da je najpametneje, da se odločijo za študij. Življenje ni samo šport, prevelika fama se dela okoli tega."
Kako sodeluje z Rokom Tršanom?
Sodeluje tudi z žensko mladinsko vrsto, pri kateri je mesto trenerja letos prevzel sveži upokojenec Rok Tršan, a to ni vedno enostavno, pravi. "Idealno bi bilo, da bi bili ves čas skupaj in tudi skupaj z ekipo B, ki je pri nas vzpostavljena bolj ali manj na papirju. Ampak je zelo težko. Kot trener v mladinskih vrstah moraš biti zelo prilagodljiv. Morate vedeti, da gre tukaj za otroke, ki povečini nimajo izpita za avto, so odvisni od prevoza staršev, so še šoloobvezni in jim jaz ne morem reči, da gremo jutri nekam za tri dni, saj imajo eni izpite v šoli, drugi obvezno ekskurzijo in tako naprej. Moram biti prilagodljiv, pri pripravah se poskušamo uskladiti s Tršanovimi načrti, pa načrti Jureta Ožbolta, a to ni vedno mogoče." Sicer celovit okviren načrt v zvezi pripravljajo tudi v vrhu reprezentanc, tudi glavni trener članske vrste Ricco Gross deli svoje izkušnje, a le pred sezono, saj med njo za to preprosto ni dovolj časa.
"Služba me denimo ni nikoli skrbela po karieri. Bral sem vaše članke in zaznal te skrbi nekaterih športnikov, kaj bodo počeli po koncu športne kariere, ampak jaz teh skrbi nikoli nisem imel. Toliko je priložnosti, če si jih le sposoben zaznati."
Večjih trenerskih ambicij nima
Sicer pa Oblak nima kakšnih visokoletečih trenerskih ambicij. "V tem pogledu imam kar razčiščene stvari. Izjemno rad delam z mladimi, v kakšni članski konkurenci pa se kot trener ne vidim. Ena stvar je, da bi mi odvzelo čas za letenje, druga pa je, da pri mladih lahko nekaj prispevam, ob tem te ohranjajo mladega, rasteš skupaj z njimi, pri članih pa ne moreš več veliko vplivati, tam je fokus samo na rezultatih, tu pa je precej učenja, rasti. Delam tudi na lastnih izkušnjah, ponujam jim lahko tisto, česar sam nisem imel. Vem, kaj pomeni vrhunski šport, vem, kaj pomeni opravljati neko službo, zato jim lahko dajem prave napotke. Mene ni nihče usmerjal, tudi prihajam iz neke tradicionalne družine, kjer je bilo pomembno samo, da narediš šolo, zgradiš hišo, se poročiš, narediš otroke in pelješ neko družinsko življenje. Saj s tem ni nič narobe, ampak šport mi je dal nekaj edinstvenega, ponudil mi je neko priložnost, ki pride le enkrat v življenju. Služba me denimo ni nikoli skrbela po karieri. Bral sem vaše članke in zaznal te skrbi nekaterih športnikov, kaj bodo počeli po koncu športne kariere, ampak jaz teh skrbi nikoli nisem imel. Toliko je priložnosti, če si jih le sposoben zaznati. Morda danes še preveč velja ta staromodna miselnost, kaj imaš na papirju, a ta te lahko zelo omejuje. Večkrat sem imel že priložnost spoznati 'difovce', ki so prišli k nam na Pokljuko in spraševali, ali se v biatlonu strelja le stoje ali samo leže. Zdaj pa takšnega zaposli v naši zvezi. Ne moreš. Šola ti da samo neko osnovo, je neka sistematika, podobno kot v športu, vrednost na trgu pa ti dajo tvoja volja, motivacija in ambicije, zaradi katerih nadgrajuješ znanje. Več te naučita življenje in praksa kot šola."
Povsem ga je zasvojilo letenje
Njegova največja strast trenutno pa je letenje. Ob vprašanju o jadralnem padalstvu se mu zaiskrijo oči. "Ja, res je, padalstvo je tudi tema, o kateri bi vam lahko razlagal ure in ure (smeh, op. p.). Željo, da bi letel, sem imel od nekdaj, leta 2016 pa sem se na internetu prijavil na nek spoznavni tečaj jadralnega padalstva. Sem šel, navdušilo me je, zelo hitro sem napredoval in stvar me je popolnoma zasvojila. Zdaj domala ni dneva, ko ne bi bil v zraku, oziroma letim, kolikor mi dopušča čas. To je stvar, ki izgleda lepo, je pa vseeno treba imeti veliko motivacije, da se je lotiš temeljito. V jadralnem padalstvu tekmujem v 'hike & fly' tekmah, XC. Ogromno časa sem vložil tudi v akrobacije."
Sodeloval že na najtežji padalski tekmi na svetu
Lani se je udeležil spektakularnega tekmovanja Red Bull X Alps. Ni ga končal, a je nabral prepotrebne izkušnje in bo poskušal še. "Ja, res, lani sem bil. Že uvrstiti se na to tekmo je velika stvar. Tam je neka komisija top pilotov, ki odloča. Prijavijo se piloti iz vsega sveta, nato pa komisija, komisija Red Bulla, katerega dogodek je, odloča o kandidatih. Velja pa to za najtežjo preizkušnjo v padalstvu. Tudi zato je tako stroga selekcija. Res je zahtevno - fizično, psihično, letalno, tehnično - in ne morejo si privoščiti, da imajo tam sto pilotov in tvegajo poškodbe ali kaj hujšega. To so res stvari … Nikoli ne bom pozabil Tomaža Humarja, ki je nekoč rekel, da pri tem ne moreš 'igrati', v alpinizmu blefiranje plačaš z življenjem, in tu je povsem enako. Gre za tako nevarno stvar, da je ne morem 'igrati' in iti tja. Šele tam sem videl, za kako veliko stvar gre in kako se tega lotevajo v tujini. Super izkušnja in se imam še ambicije vrniti in doseči rezultat. Zdaj sem bil izbran za X Pireneje, gre za podobno dirko, drugo največjo. Izmenjujeta se vsako leto. V Pirenejih gre za ruto čez Pireneje, od obale do obale, nekje 600, 700 kilometrov, v Alpah pa naredijo krog, včasih je bila tradicionalna trasa Salzburg–Monako, ki je dolga približno 1.200 kilometrov."
Ljudem je to mnogokrat povsem nepredstavljivo
Gre za kombinacijo hribolazenja in padalstva, tekmovalci morajo traso premagati le peš ali po zraku, vmes so kontrolne točke, ves čas je selekcija, tekmovalce s prevelikimi zaostanki za vodilnimi sproti izločajo, upoštevati morajo še številna pravila, ki jih prireditelji strogo nadzorujejo prek spremljanja z GPS-sistemi … Koliko časa pa preživi v zraku? "To je zelo odvisno. Če je dober letalni dan, govorimo o temperaturnem gradientu, ko je spodaj visoka temperatura in z višino pada, da je dobra termika, pa če je še relativno ugoden veter, potem to lahko pomeni tudi 12 ur v zraku in se naredi distanca 200, 300 kilometrov. Ljudem je to mnogokrat povsem nepredstavljivo, ko grem v Polhov Gradec in gor na Lovrenca, pa me kakšen turist vpraša, koliko bo trajalo, da bom pristal, pa mu odgovorim, da imam načrt iti do Triglava in nazaj. In vidim tiste osuple obraze, ko kar ne morejo doumeti (smeh, op. p.). Kako grem jaz pravzaprav z enim 50-litrskim nahrbtnikom, v katerem imam vso opremo, se pravi sedež, rezervo, padalo, vse instrumente, čelado, oblačila, hrano, pijačo, vse. Z nahrbtnikom lahko tečem, hodim v hrib, kar hočem, hkrati pa naredim razdaljo 300 kilometrov v enem dnevu. Je pa to izjemen užitek, težko ga opišem z besedami. Mislim, da smo padalci postali kar malce pohlepni. Večkrat pomislim na svojega starega očeta, ki je celo življenje, 80 let, preživel na kmetiji, jaz pa tudi na slab vetrovni dan lahko grem na Krvavec ali kakšen hrib v bližini, se vržem dol in letim. To mi privarčuje toliko časa, energije, kolena … To termično letenje pa je sploh neke vrste droga (smeh, op. p.)."
"Najbolj sovražim, ko se pri športu govori o odrekanju. To naravnost sovražim! Kakšno odrekanje? To je stvar, za katero si se odločil in je zate načeloma boljša kot vse ostalo."
"Najbolj sovražim, ko se pri športu govori o odrekanju"
V tem pogledu je podoben nekdanjemu reprezentančnemu kolegu Klemnu Bauerju, tudi Ihanec je namreč navdušen jadralni padalec. "Ja, res je, ampak on to počne bolj iz nekega užitka, mene pa ta napredek žene naprej, tekmovanje z vse boljšimi piloti, pri tem se da ogromno narediti. Res pa to vzame ogromno časa. Letos sploh nisem bil na morju, vedno sem bil na kakšnih tekmah in sem letel. Ampak to je izbira. Najbolj sovražim, ko se pri športu govori o odrekanju. To naravnost sovražim! Kakšno odrekanje? To je stvar, za katero si se odločil in je zate načeloma boljša kot vse ostalo. Jaz ne zamenjam enega letalnega dneva za večerno zabavo, enako velja za naporne treninge biatlona. Vse to je užitek, ki ga izbereš. Še vedno sem zelo aktiven, tudi to je neke vrste droga. Ko narediš nekaj napornega, se počutiš izjemno. Tudi kot trenerju mi je najhuje stati na strelišču za daljnogledom, veliko raje tekam ob progi."
Varovancem poskuša razložiti, kaj je zanje dobro in zakaj
Kot trener je mehkejši in razumniški, pravi. "Vsekakor ne igram tiste vloge, ki jo opažam pri nekaterih trenerjih starejših generacij, ko se takoj trdo postavijo v vlogo avtoritete. Jaz varovancem poskušam razložiti, kaj je zanje dobro in zakaj. Zakaj je recimo dobro, da so ob desetih v postelji. Če pa me bodo upoštevali, pa je njihova svobodna izbira. Lahko pa samo povem, da je škoda njihovega časa, da se trudijo, če ne upoštevajo nasvetov. S tem ko jim potrkam na vest, dosežem veliko več, se mi zdi. Enim so stvari hitreje jasne, drugim kasneje. Je pa vse to proces, tudi sam sem pri 18 letih počel neumnosti in jih zato ne morem zdaj za iste stvari pribijati na križ. Vsi smo enaki, je pa tudi neka meja, da ohraniš spoštovanje. So pa ti fantje le dovolj stari, da jim ne moreš bučk prodajati. Vedno, ko jim dam nek program, jim poskušam razložiti, zakaj je to potrebno in dobro. To sem v svojih tekmovalnih letih pogrešal. Premalo sem imel vpogleda v postopek. Treniral sem, kot trenira 90 odstotkov rekreativcev, ki jih vidiš denimo na kolesu - glavo v tla, gas do daske, tri ure vrteti, kolikor gre, čim višja povprečna hitrost in so zadovoljni. Kasneje pa spoznaš, zakaj je pomembno, da delaš nizek anaerobni trening, zakaj je pomembna neka mešana cona, zakaj visoko intenzivni treningi in predvsem, kdaj kaj. Pa regeneracijski dnevi. Meni to ni bilo jasno v mojih letih. Imel sem regeneracijski dan in sem mislil, da bom samo še boljši, če ga bom izkoristil za neke sprinte. To je odgovornost trenerja, da ti pojasni. Da reče, da lahko narediš na regeneracijski dan dve uri treninga, ampak to pomeni to in to, zdaj pa se odloči. Veste, kako je bilo meni težko na lep dan lenariti. V petek je šel dež, pa sem moral opraviti nek trening, v soboto pa je bilo sonce in sem moral biti na kavču pred televizorjem z daljincem v roki. Jaz preprosto ne morem biti notri, deluje povsem nelogično, ampak ima smisel. Tudi zato mladi potrebujejo čas, da to sami dojamejo."
"Sam nikoli ne bi zamenjal svojega športnega življenja za študentske zabave, ki sem jim popolnoma zgrešil. Že do zdaj sem doživel ogromno, in če jutri umrem, pa naj se sliši še tako čudno, ne bom ničesar obžaloval."
O talentu se premalo govori, sploh v vrhunskem športu
In kdaj bomo v Sloveniji dočakali šampiona tipa Johannes Thingnes Boe, Ole Einar Björndalen ali Martin Fourcade? Je že na obzorju novi Jakov Fak? "Počasi, počasi. Najprej se morate zavedati, da v vrhunskem športu seveda imamo razne Johannese, Federerje, Đokoviće, superzvezdnike, ki imajo ogromno svetlih trenutkov, ampak na splošno, za 95 odstotkov vrhunskih športnikov, je veliko več slabih trenutkov kot dobrih. To je odlična podlaga za življenje, to zavedanje, da slab trenutek ni tragedija, da je priložnost, da ga premagaš. Šport te nauči discipline in sposobnosti soočanja s težavami. Sam nikoli ne bi zamenjal svojega športnega življenja za študentske zabave, ki sem jim popolnoma zgrešil. Že do zdaj sem doživel ogromno, in če jutri umrem, pa naj se sliši še tako čudno, ne bom ničesar obžaloval. Sicer pa se morda v športni metodologiji tudi premalo omenja talent. Za vrhunski šport vsekakor premalo. Pri Johannesu denimo gre na račun talenta ravno odstotek, dva, ampak ravno to je ta razlika, s katero zmaguje. Če govorimo o rekreaciji, je to povsem druga zgodba. Če je nekdo super nadarjen, pa drugi čisto nič, ampak je delaven, prvi je malo boema in gre ali pa ne gre na trening, drugi pa je priden, bosta na koncu približno na isti ravni. Pri vrhunskem športu pa vsi vedo, kako trenirati, vsi so pridni, vsi garajo in na koncu prav tisti odstotek talenta prinese razliko. Ti super šampioni se pojavijo, kot pri nas Roglič in Pogačar. To so izjemni športniki, super talenti, geniji. Ni samo to, da intenzivneje trenirajo. To so posebni ljudje, isto kot v glasbi denimo, ne more vsak postati Mozzart ali Beethoven, pa naj vadi še tako zavzeto. Je ali pa ni. In umetniki, Picasso in tako naprej, geniji so povsod. In da ne bo pomote, tudi geniji garajo, ampak ta talent in izjemna nadarjenost jih popeljeta korak dlje."
