Po zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanjega SFRJ-ja v Sloveniji država izbrisanim, ki so 25. junija 1991 prebivali v Sloveniji in od takrat v njej tudi dejansko živijo, na njihovo prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje.

Da je pogoj dejanskega življenja v Sloveniji izpolnjen, oseba države ni smela neprekinjeno zapustiti za več kot leto dni, razen če je imela za to upravičene razloge. V tem primeru se, če je njena odsotnost trajala več kot pet let, samodejno šteje, da je bila odstotna pet let, za nadaljnje obdobje petih let pa se ji prebivanje v Sloveniji prizna samo, če njena takratna ravnanja kažejo na to, da se je v odsotnosti aktivno poskušala vrniti v Slovenijo.

Pred časom je upravna enota trem izbrisanim, ki jih zastopa Matevž Krivic, zavrnila prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje. Ugotovila je namreč, da so bili prvih pet let po odhodu iz Slovenije res odsotni zaradi posledic izbrisa, vendar pa njihova ravnanja v nadaljnjih petih letih odsotnosti niso kazala na to, da bi se poskusili vrniti v Slovenijo.

Izbrisani so se na tako odločitev pritožili na ministrstvo za notranje zadeve, nato pa še na upravno in vrhovno sodišče, ki pa jim niso ugodili. Na koncu so se pritožili še na ustavno sodišče.

Po mnenju ustavnih sodnikov je zakonodajalec sprejel primerne in zadostne ukrepe, s katerimi je zagotovil odpravo kršitev človekovih pravic zaradi izbrisa. Takšno odločitev so ustavni sodniki sprejeli v razmerju štiri proti tri.