Zaskrbljen sem kot pacient

»Gotovo je v interesu pacienta, da ima družinskega zdravnika blizu, da ima ta zdravnik zanj čas in mu ponudi največ rešitev na prvih vratih zdravstva. Brez dvoma je tudi v interesu družinskega zdravnika, da dobro skrbi za svojega pacienta, za kar pa potrebuje čas in tudi druge sodobne rešitve,« poudarja zdravnik družinske medicine Janez Koprivec, dr. med. »A šele ko se bomo najedli parol o 'javnem zdravstvu' in namesto tega pogledali, kaj je dobro za paciente, bo pot prava.« Več pa v pogovoru z njim.

Področje družinske medicine je hudo deficitarno, v državi je že več kot 140 tisoč ljudi brez izbranega osebnega zdravnika. Vi ste kritični že glede dodeljevanja specializacij za družinsko medicino. Kje je po vašem srž problema?

Verjetno lahko rečemo, da naš zdravstveni sistem ni dober, zato je kritičnost na mestu. V Sloveniji je možno specializirati na nacionalnem razpisu ali za znanega naročnika, oboje se plača iz proračuna. Nacionalni razpis za specializanta pomeni, da je po zaključku dolžan za obdobje trajanja specializacije nadaljevati delo kjer koli v javni zdravstveni mreži (javni zdravstveni zavodi in koncesionarji), specializant, ki pa specializira za znanega naročnika, pa se je dolžan po specializaciji za enako obdobje zaposliti pri tem naročniku, ki je lahko koncesionar ali javni zavod. Nič ni narobe, če se razpišejo mesta za znanega naročnika, če ta kandidata ima. Ampak na pomladanskem razpisu so javni zavodi rezervirali 87 mest, na katera se je prijavilo le 10 specializantov. To je tako, kot bi v kinodvorani brezplačno rezervirali vse sedeže z namenom, da si predstavo ogledate sami, drugi pa naj med tem čakajo na novo priložnost.

Vi imate podeljeno koncesijo za družinsko medicino v Poljanski dolini in me zanima, ali ste kadrovsko dovolj okrepljeni?

Prepričan sem, da je kadrovska zasedba v Gorenji vasi v slovenskem merilu, vsaj po številu, v samem vrhu. To je rezultat približno dvajsetletnega odličnega sodelovanja med občino in izvajalci, ki smo z le nekaj izjemami vsi koncesionarji. Moja ambulanta opravi 1,6 programa na področju družinske medicine, pa v njej delamo dva zdravnika specialista, dve specializantki, dve diplomirani medicinski sestri in ena srednja medicinska sestra. Občasno še študentje.

Kaj je pri vas pretehtalo, da ste raje koncesionar?

Začel sem v velikem zdravstvenem domu, kjer sem po dveh tednih ugotovil, da to ne bo zame. Pacienta z ureznino na roki, ki ni segala globlje od podkožja, nisem oskrbel, ker v zdravstvenem domu niso imeli niti enega sterilnega šivalnega kompleta. Tam se taki pacienti le povijejo in usmerijo na urgenco Kliničnega centra Ljubljana. Pa se v teh dvajsetih letih mnogokje ni veliko spremenilo. Ali ni žalostno, da imaš po več kot dvajsetih letih izobraževanja kot edina orodja besedo, recept, napotnico in mrliški list. Mladih na to ne bomo dobili.

Zakaj potem menite, da ste koncesionarji v javnosti pogosto razumljeni kot rušitelji javnega zdravstva?

Beseda javni zavod še ne nosi javnega zdravstva, tudi v socializmu vsi tovariši niso bili tovariši in današnja Svoboda zaradi imena še ni svoboda. Veljajo dejanja. Javno zdravje je tisto, kjer pacient za javni denar (kamor sodijo tudi njegovi prispevki) dobi dobro oskrbo. Pri nas pa se v ta odnos vmeša še država in tako nimamo več javnih zavodov, ampak državne zavode. Za odgovor se moramo vprašati, zakaj se določene struje tako neumorno zavzemajo za javne zavode. Bi se še vedno, če bi bili s finančnega vidika nezanimivi? V Gorenji vasi lahko dobi pacient oskrbo skoraj izključno pri koncesionarju, pa zaradi tega v zadnjih dveh desetletjih nisem doživel še nobenega kolesarskega protesta. Pogledam skozi okno po objavi.

Tudi vi menite, da javni zdravstveni domovi niso več zanimiv zaposlovalec. Lahko to podkrepite z argumenti?

Govorim o družinski medicini. Na pomladanskem razpisu je Zdravstveni dom Ljubljana rezerviral 18 specializantskih mest, na katera se ni prijavil nihče. Čez pol leta, na jesenskem razpisu, je rezerviral le še dve mesti, na kateri se prav tako ni prijavil nihče. Potreba po kadru je čudežno upadla. Ne verjamem, da se ljubljanski mladi zdravniki ne zanimajo za družinsko medicino. Povedno je tudi gibanje zdravniškega kadra. Če kot pacient danes stavite na stabilnost zdravnika, ga morate izbrati med koncesionarji. V zadnjih dveh letih je na enega koncesionarja, ki je zapustil ambulanto, to storilo devet zdravnikov iz javnih zavodov. Seveda so tudi svetle izjeme. Zdravstveni dom Maribor je na deset mest pomladi prejel sedem prijav. Odlično!

A vendarle je treba priznati vlogo zdravstvenim domovom, kjer poleg ambulant zagotavljajo tudi službo nujne medicinske pomoči, na voljo so laboratorijske preiskave, rentgen, preventivni programi za krepitev zdravja … Se denimo koncesionarji vključujete v nočna dežurstva?

Upam, da se ne razume, da bi bilo te organizacijske enote treba razpustiti. Je pa zelo slabo, da se jih favorizira ali celo monopolizira, ker to zavira razvoj. In to je slabo predvsem za pacienta. Verjetno otroku, ki ima preveliko težo, ne boste kupili električnega kolesa, da bo lahko sledil vrstnikom. S tem ukrepom kmalu niti na kolo ne bo več zlezel. Zdravstveni domovi imajo dobro organizacijsko enoto, ki jo je smiselno ohraniti. Si pa želim, da bi bila za veliko večino teh storitev (ne vse; od naštetih le nujna medicinska pomoč) možna tudi druga, zasebna organizacijska oblika, ki bi s konkurenco spodbudila obe. Največ bi pridobil pacient. In to mora biti glavni motiv. Pacienta prav nič ne zanima, kdo je nosilec oskrbe, ampak le to, kako kvalitetna je, kdaj je na voljo in za kakšno ceno. Vse drugo je megla za boljši kalni ulov.

Če boste v Zdravstvenem domu Škofja Loka pomoč iskali čez noč, ob koncu tedna ali na praznik, boste tam večkrat srečali zdravnika koncesionarja kot kolega iz javnega zavoda, ker se v dežurstva vključujemo glede na delež opravljenega programa. Pa zato pacienti protestno ne kolesarijo.

Kakšen model, sistem družinske medicine bi bil po vašem mnenju vzdržen v korist pacientov, zdravniški poklic pa zanimiv že za študente medicine?

Ukinil bi koncesije, ki so le način omejevanja konkurence, in uvedel dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Dovoljenje bi lahko pridobil vsak z ustrezno izobrazbo, izkušnjami in prostori. Izenačil bi pravila igre za vse izvajalce – in to je dovolj. Mi pa omejujemo tudi tisto, česar imamo nedopustno malo. Če je to razumno, tudi v razum več ne verjamem.

V moji ambulanti se uči od pet do deset študentov medicine letno. Pa večinoma niso domačini. Zakaj prihajajo? Ker se poleg receptov in napotnic še kaj zašije, odreže, pogleda z dermoskopom na koži, ultrazvokom pod njo, srečuje paciente na domu in podobno. Mladih strokovnjakov za pisanje receptov in napotnic ne bo, če jim ne bomo dovolili uporabiti vsega njihovega znanja – in tega res ni malo.

Prebrala sem vaš prispevek z naslovom Pacient ni prioriteta slovenskega zdravstva, v katerem med drugim pišete: »Čakanje na (zdravstveno) storitev je v Sloveniji v večini primerov administrativne (finančne) narave in se konča prav hitro, ko zamenjamo plačilno sredstvo – kartico ZZZS za eno od bolj kreditnih plačilnih kartic.« Smo res že tako daleč?

Ne že. Tam smo že dolgo. Se vam zdi sprejemljivo, da boste čakali na menjavo obrabljenega kolka od leta do dveh, če pa ga za lepe denarje dobite v nekaj tednih, in to v Sloveniji? V razviti Evropi se v javnem zdravstvu v polnem pomenu besede kolk zamenja prej kot v treh mesecih.

Kako bi moralo biti, da bi naslov vašega omenjenega prispevka obrnili v Pacient je prioriteta slovenskega zdravstva?

Šele ko se bomo najedli parol o »javnem zdravstvu« in namesto tega pogledali, kaj je dobro za paciente, bo pot prava. Danes pa politikom še vedno uspe prodati besede: »Zavarovancem ne bomo poviševali premij. Primanjkljaj bomo pokrili iz proračuna. Od tam bodo pokrite tudi milijonske izgube javnih zavodov.« Oprostite, ali res nihče tem istim politikom ne upa povedati, da je tudi proračun pacientov denar. Lastno tiskanje bankovcev je že davno minilo. Navade očitno še ne.