Torek, 22. 6. 2021, 22.13
2 leti, 10 mesecev
Je bila to največja človeška katastrofa v zgodovini Evrope?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
14
V številnih delih Evrope je pred več kot štiri tisoč leti prišlo do skoraj popolne zamenjave prebivalstva. Po mnenju nekaterih znanstvenikov naj bi do tega prišlo tudi zaradi do tedaj neznane bolezni, ki so jo prinesli priseljenci iz step.
Za najbolj strahotno pandemijo v zgodovini stare celine velja tako imenovana črna smrt iz 14. stoletja. Toda genetske raziskave starih okostij namigujejo, da je morda v tretjem tisočletju pred našim štetjem po Evropi udarila še hujša bolezen.
Arheogenetika je mlada veda, ki se ukvarja s preučevanjem DNK v starodavnih okostjih. Eden od najbolj znanih arheogenetikov na svetu je nemški biokemik Johannes Krause.
Odkrivanje neandertalskih genov
Samo od leta 2015 so v Krausejevem laboratoriju v Nemčiji preučili DNK v več kot 15 tisoč okostjih z več kot dva tisoč najdišč po vsem svetu. Nekatera od teh okostij so stara tudi do 45 tisoč let.
Po zaslugi arheogenetskih preučevanj zdaj vemo, da ima sodobni človek v svojem DNK v povprečju od dva do tri odstotke neandertalskih genov. Pred leti smo – po zaslugi Krauseja in njegovega asistenta – tudi odkrili novo človeško vrsto.
Odkritje denisovancev
Na podlagi koščka stare kosti, ki so jo našli v neki jami v bližini južnosibirske ruske vasi Denisovo, sta Krause in njegov asistent razvozlala DNK, ki ni pripadal nobeni do tedaj še znani človeški vrsti. Ta novoodkrita, že dolgo izumrla vrsta, je dobila ime denisovanci. Nekaj njihovih genov imajo še zdaj prebivalci vzhodne Azije.
Rekonstrukcija obraza pripadnice človeške vrste denisovancev.
Velika uganka, ki jo je pomagala razvozlati arheogenetika, je bila tudi tako imenovana črna smrt. To je bila strahotna pandemija, ki je v 14. stoletju morila po Evropi in drugod po svetu. Po nekaterih ocenah naj bi zaradi nje umrla kar polovica takratnih Evropejcev.
Odkritje krivca za zloglasno črno smrt
Ugibanja so bila, da je šlo za bubonsko kugo, ki jo je povzročila bakterija z imenom yersinia pestis. A trdnih dokazov ni bilo, zato so se pojavile alternativne teorije, da je šlo za pandemijo mišje mrzlice, pandemijo vraničnega prisada, virusno pandemijo ali celo za pandemijo neznane bolezni.
Po zaslugi arheogenetikov (med njimi je bil seveda tudi Krause), ki so preučili DNK v okostjih iz časa pandemije črne smrti, zdaj vemo, da je takrat res morila bakterija yersinia pestis – kuga.
Zobje kot časovna kapsula
Bakterijo oziroma ostanke njenega genoma so našli v zobeh. Kot je Krause povedal v intervjuju za ameriški The Atlantic, so zobje kot časovna kapsula. V zobeh se namreč najdlje ohrani posušena kri (v njej se tudi nahajajo bakterije), saj jo varuje sklenina.
Videoposnetek o pomenu arheogenetike pri raziskovanju preteklosti:
Ugotovili so tudi, da je črna smrt prednik 80 odstotkov sevov bakterije yersinia pestis, ki zdaj krožijo po svetu. Črna smrt ni nič bolj nalezljiva od današnjih bakterij kuge. Je celo manj nalezljiva od bakterij kuge, ki jih najdemo v vevericah v Velikem kanjonu ali v ameriškem gozdnem svizcu.
Črno smrt so širile črne podgane
Razlog, da nimamo več takšnih izbruhov bubonske kuge, tiči v tem, da smo ljudje zelo spremenili življenjski slog in živimo v bolj higienskih razmerah. Kuga se običajno prenaša z živali na ljudi, pri čemer je bil vmesni člen v času črne smrti po navadi bolha. Ta je s podgan prenesla bakterijo na človeka.
Kot pravi Krause, so v preteklosti prevladovale črne podgane. Te so živele v hišah, v bližini shramb za žito, in so jim rekli tudi strešne podgane. Toda nekje od 18. stoletja naprej so jih začele izpodrinjati večje rjave podgane. Te so se iz Evrope z ladijskim prometom razširile tudi na vse konce sveta.
So nas rjave podgane rešile pred novimi izbruhi kuge?
Rjave podgane so zelo napadalne do črnih podgan. Kamor pridejo, tam črnih podgan ni več. Za razliko od črnih podgan rjave podgane živijo v kanalizaciji in v zemlji, bolj stran od človeka.
V 18. stoletju se je v Evropi pojavila nova vrste podgan – rjava podgana. V Angliji so bili prepričani, da je k njim prišla na ladjah iz Norveške, zato se je rjave podgane prijelo ime norveška podgana (rattus norvegicus v latinščini).
Širjenje rjavih podgan se časovno ujema z umirjanjem epidemij kuge v Evropi, zato Krause pravi, da so nas morda ravno rjave podgane, ki jih najdemo v kanalizaciji, rešile kuge z iztrebljanjem črnih podgan.
Poseljevanje Evrope po koncu ledene dobe
Arheogenetiki žanjejo uspehe tudi z rekonstrukcijo množičnih prazgodovinskih migracij na stari celini. Po zdajšnjih ugotovitvah vemo, da so po koncu zadnje ledene dobe staro celino poselili lovci in nabiralci (najverjetneje večinoma iz ledenodobnega zavetišča na Apeninskem polotoku).
Pred okoli osem do devet tisoč leti pa so v Evropo prišli zgodnje kmetje iz Anatolije. Najprej v današnjo Grčijo, od tod pa so poselili večino današnje Evrope. Ker so lahko kmetje preživljali večje število otrok kot staroselski lovci in nabiralci, je število kmetov iz Anatolije precej preseglo število staroselcev.
Zlitje lovcev in kmetov ter prihod pastirjev
Pozneje so staroselci opustili lovsko-nabiralniški slog življenja in postali kmetje. Prišlo je tudi do zlitja med anatolskimi kmeti in staroselci. Pred okoli pet tisoč leti je imela tako večina prebivalstva zahodne in srednje Evrope tja do trideset odstotkov genov staroselcev in sedemdeset odstotkov anatolskih genov.
Videoposnetek o množičnem priseljevanju v Evropo pred tisočletji:
Nato pa je okoli leta 2900 pred našim štetjem prišlo do nove velike množične migracije. V srednjo in zahodno Evropo so takrat prišli stepski pastirji (v arheologiji so znani kot Jamna ljudstvo, ang. Yamnaya).
Ljudje iz step, ki so udomačili konje
Po ugotovitvah genetikov so bili ti pastirji iz vzhodnoevropskih step mešanica potomcev vzhodnoevropskih lovcev in nabiralcev ter (večinoma po ženski liniji) potomcev kavkaških lovcev in nabiralcev in/ali neolitskih kmetov iz današnjega Irana. Bili so jezdeci konj, uporabljali so vprežne vozove in bili zelo gibljivi.
Najverjetneje so ti stepski pastirji prinesli indoevropske jezike na zahodu do Atlantika in na vzhodu do Indije. Za razliko od množičnega priseljevanja anatolskih kmetov, pri katerem so se v Evropo selili tako moški kot ženske, je prvi migracijski val s step, ki je zalil srednjo in zahodno Evropo, sestavljalo sedemkrat več moških kot žensk.
Velika zamenjava evropskega prebivalstva
Ugotovitve genetikov tudi kažejo, da je po priseljevanju stepskih pastirjev prišlo v Evropi do velike (začasne) zamenjave prebivalstva. Kot je povedal Krause na nedavnem predavanju v Bernu, je v srednji Evropi in v Britaniji prišlo do skoraj popolne zamenjave prebivalstva, saj so tam okoli leta 2800 pred našim štetjem 95 odstotkov prebivalstva srednje Evrope in Britanije sestavljali prišleki iz step.
Znameniti Stonehenge so v Britaniji zgradili neolitski kmetje. Ti so pozneje "izginili" z Otoka, saj so jih genetsko skoraj popolnoma zamenjali pripadniki ljudstev iz step. Ti so v Britanijo in na Irsko prišli okoli leta 2.500 pred našim štetjem.
Neolitski anatolsko-staroselski kmetje so skorajda dobesedno izginili iz velikih delov zahodne in srednje Evrope. V Britaniji so vse dotedanje moške haploskupine Y-kromosoma izginile v nekaj stoletjih, podobno je bilo tudi na Pirenejskem polotoku. To je tudi razlog, da danes haploskupina R1b tako močno prevladuje na zahodu Evrope.
Potomci stepskih pastirjev na severu Evrope
V poznejših tisočletjih se je delež nestepskih genov pri Evropejcih povečal, tako da imajo današnji prebivalci (zahodne) srednje Evrope od 30 do 40 odstotkov anatolskih genov. V zahodnem delu Evrope imajo danes največji delež stepskih genov Norvežani - okoli polovico.
Znanstveniki ne vedo točno, kaj se je zgodilo s staroselci (zlasti moškimi staroselci) v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Ugiba se celo, da so hitro gibljivi, mladi in nasilni moški iz step množično pobijali staroselce, zlasti moške.
So bile za staroselce usodne nove bolezni?
Po manj krvavih razlagah so moški iz step prevladali, ker so bili bolj tehnološki razviti, staroselke pa so se rajši poročale z njimi, ker so bili visokorasli in močnejši od staroselskih moških.
Videoposnetek o genetski zgodovini kuge:
Pojavila pa se je še ena teorija, in sicer, da so staroselsko prebivalstvo (potomce nekdanjih lovcev in nabiralcev ter anatolskih kmetov) zdesetkale nove bolezni, ki so jih prinesli ljudje iz step.
Kamenodobna kuga
Krause in njegovi kolegi so namreč v starih zobeh iz tega obdobja našli dokaze o bakterijah, ki so videti kot yersinia pestis.
Ta kamenodobna kuga, kot ji tudi pravijo, je bila verjetno smrtonosna bolezen. Za razliko od črne smrti kamenodobne kuge niso prenašale bolhe, ampak se je verjetno prenašala kapljično (torej je šlo za pljučno kugo) ali z zaužitjem okužene hrane ali vode.
Grozljiva prazgodovinska pandemija?
Pred okoli pet tisoč leti je bila tako morda Evropa priča prvi strahotni pandemiji v njeni zgodovini, ki je pomorila velik del tedanjega staroselskega prebivalstva.
14