REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»Ne potrebujemo novih obrazov, pač pa novo politiko! Politiko suverenizma, transparentnosti, povezovanja!«

»Ne potrebujemo novih obrazov, pač pa novo politiko! Politiko suverenizma, transparentnosti, povezovanja!«Zoran Stevanović Vir: Insajder.com Dušan Mekina

Bližajo se evropske volitve. Na njih bodo nastopile tudi številne parlamentarne stranke, a vse imajo, kot kažejo tudi raziskave javnega mnenja, velike »nahrbtnike.«

Vladne stranke so veliko obljubljale, a le malo naredile, ko gre za ključna vprašanja zunanje politike, ki so v teh nevarnih časih postala celo odločilno področje - pa so celo popolnoma odpovedale.

Opozicijske so velikokrat upravičeno kritizirale vlado, a se jih vsi še dobro spomnimo po njihovem avtoritarnem in koruptivnem delovanju v času Janševe vlade.

Bližajo se evropske volitve. Na njih bodo nastopile tudi številne parlamentarne stranke, a vse imajo, kot kažejo tudi raziskave javnega mnenja, velike »nahrbtnike.« Stranka Resnica ga nima. Kaj ponuja, nam je pojasnil njen predsednik.

Kaj torej volivcem sploh še ostane na izbiro?

Odgovor na to vprašanje so morda tudi nove in izvenparlamentarne stranke.

Med njimi je te dni ena, a ne povsem običajna stranka, ki je te dni sporočila, katere kandidate bo predlagala za poslance v Evropskem parlamentu.

Gre seveda za stranko Resnica, ki se ponaša z zanimivim programom, ki ga je res težko uvrstiti na »levo« ali »desno.« 

Težkega nahrbtnika nima, v stranki pa se številni znani obrazi zavzemajo za nizke davke, »brezčasno suverenost«, samostojnost Evropske unije, spoštovanje tradicionalnih vrednot in interese »malega človeka« - pa naj gre za delavca ali podjetnika.

Ob tem je Resnica praktično edina izvenparlamentarna stranka, ki ima možnosti, da se prebije v evropski in slovenski parlament in je ob enem od ključnih vprašanj za Slovenijo v prihodnje – oceni geopolitične realnosti – znala na realističen način oceniti dogajanja v svetu.

Pri tem stališču so, kljub velikim pritiskom, ostali vse do danes.

Zato smo o tem, kaj pravzaprav ponujajo in ali gre v njihovem primeru znova le še za eno stranko »novih obrazov« pogovorili z njihovim predsednikom, Zoranom Stevanovićem.

 

Pri delitvah na »levico« in »desnico« je vašo stranko težko uvrstiti v določen predalček, v program srečamo nekatere vsebine, ki bi vas uvrstile bolj proti levi in druge, ki vas uvrščajo bolj proti desni. Kako bi se opredelili vi sami?

To je v Sloveniji zelo nehvaležna tematika za komentiranje, ker v Sloveniji pravzaprav nimamo prave leve ali desne politike.

V resnici imamo dva pola, ki gojita svoj odnos in se razlikujeta glede na polpreteklo zgodovino in nekih marginalnih tem, pri vsem ostalem pa sta si zelo podobna.

Mi v nasprotju z njimi res verjamemo v nizke davke, v tradicionalne vrednote in družine, verjamemo v suverenizem in svobodnjaštvo in če bi to opredelili, bi lahko rekli, da to so neke desne vrednote.

Če bi se že moral osebno opredeliti, bi rekel, da sem pragmatik. Iz vsake strani je potrebno potegniti najboljše za nas in za slovensko ljudstvo.

Po drugi strani pa verjamemo v močno socialno državo, toda brez zlorab in izkoriščanja, kar pa je morda leva vrednota.

Če bi se že moral osebno opredeliti, bi rekel, da sem pragmatik.

Iz vsake strani je potrebno potegniti najboljše za nas in za slovensko ljudstvo.

Po drugi strani pa je zanimivo, da vas ni veliko v medijih, čeprav imate kar visoko javnomnenjsko podporo?

V zadnjem letu nismo bili nikjer niti enkrat omenjeni. Razen v nekaj anketah, kjer nas ne morejo ignorirati tako, kot bi si to želeli.

V zadnjem letu smo medijem poslali 74 obvestil, dogajale so se pomembne stvari, kongres stranke, napoved evropskih volitev, izbira slogana za evropske volitve, zbiranje podpisov za odličen predlog zakona, s katerim bi znižali cene energentov, izredno pomembne stvari torej – a nas niti enkrat niso omenili.

Nismo »prosistemski«, ne skladamo se s sedanjim sistemom in ko začneš omenjati teme, kot so korupcija in nisi usklajen z »mainstream« logiko, postaneš takoj tabu tema za medije. In zato smo za medije »prepovedani« in se v njih ne bomo pojavljali še kar nekaj časa…

Kako pa bi vi, če bi lahko, rešili vrsto pomembnih zadev? Omenili ste davke in glede tega vladata v Sloveniji dve šoli mišljenja – po prvi so davki previsoki, po drugi pa so še prenizki, saj na primer nordijske države poberejo še več davkov kot Slovenija. Vi izpostavljate predvsem »kumulativen« izračun davkov, lahko to malo pojasnite?

Gre za splošno dokazan ekonomski zakon, da je za gospodarstvo najbolje, če je kumulativna davčna stopnja 33 odstotkov. Takrat država deluje najbolje.

Če znižamo davke in prispevke namreč povečamo kupno moč, hkrati pa znižamo cene dobrin.

Ko to naredimo, povečamo s tem pretok denarja. In tako lahko država pobere bistveno več denarja, toda na veliko bolj prijazen način, hkrati pa s tem ustvarimo neko blaginjo.

Tega si nismo mi izmislili, gre za ekonomske zakone.

Tisti, ki trdijo, da so davki prenizki so običajno nekako prisesani na državni proračun.

Nismo »prosistemski«, ne skladamo se s sedanjim sistemom in ko začneš omenjati teme, kot so korupcija in nisi usklajen z »mainstream« logiko, postaneš takoj tabu tema za medije. In zato smo za medije »prepovedani«.

Ni problem v tem, da je denarja premalo, problem je, da odteka neznano kam. Evropska komisija je ocenila, da samo skozi korupcijo pri nas letno odteče 3,5 milijarde evrov.

Za eno takšno državo, kot je Slovenija, je to to nepredstavljivo visok znesek.

Financiramo kup nevladnih organizacij, ki niso nič drugega kot politične agitatorske skupine.

Imamo tudi problem z preobsežno javno upravo.

Ne govorim o tistem delu javne uprave, ki je neposredno povezana z javnostjo, to so upravne enote, medicinske sestre, gasilci, ki si zaslužijo place in so potrebni.

Imamo pa tudi kup nekih nepotrebnih agencij, direktoratov, ljudi, ki so zaposleni na ministrstvih in v pisarnah.

Če ga greš danes vprašati, kako se sploh njegovo delovno mesto imenuje, on tega ne ve, ima pa 5000 evrov bruto place, ker so to pač takšni visoki plačni razredi.

In ti javni zavodi in deli javne uprave služijo kot odlagališče političnih kadrov.

Imajo velike plače, tam vedrijo in stanejo veliko denarja.

V tem vidim največji problem. Denarja je dovolj za pokojninsko blagajno, za odplačevanje dolga in povečevanje suverenosti države.

Nižji davki pa pomenijo razvoj gospodarstva, dobro plačana delovna mesta in privabljanje tujih, neposrednih investicij.

Zdaj pa doživljamo, da nam še lastni podjetniki bežijo iz države.

Če prav razumem, vi tudi bogate ne bi zelo obdavčili? Gre verjetno za prepričanje, da bo gospodarska »plima« enakomerno dvignila »vse ladje, velike in manjše.« Toda ali niso izkušnje pokazale, da se denar, ki ga na račun manjših davkov privarčujejo bogati nato ne vrne v gospodarstvo, pač pa odteče v tujino, v delnice, luksuzne nakupe in podobno?

To je odvisno od tega, kako vidite bogate ljudi. Mi jih pogosto vidimo kot pripadnike neke elite v tujih centrih moči.

Če pa bi pravna država dobro delovala in bi imeli dobro finančno policijo, ki bi nadzirala, da je vsaka posest denarja legalna in da se lahko odhodki primerjajo s prihodki, potem tega problema ne bi bilo.

Bogatih ljudi po tem modelu ne bi bilo. Bili bi ljudje, ki so bili sposobni zaslužiti več in ne bi bili diskriminirani tako, da bi morali plačevati več davkov.

Kdor ima podjetje, lahko zaposli družine, da dobre plače zaposlenim, lahko se ta denar vrača znova nazaj v proračun in ni nujno, da ga bodo porabili za nek luksuz.

Je pa potrebna tudi neka regulacija. Mi smo proti državnemu intervencionizmu. Smo za svobodo in svobodne trge, ampak na nekaterih trgih, na primer na nepremičninskem je včasih potrebna regulacija.

V časih epidemije covida-19 se je na primer pojavila elita, ki je prišla na hitro do velikih količin denarja in to skozi nakupe mask, razne svetovalne pogodbe in podobno. Inflacija jim žre denar.

Zato so ga začeli investicijsko vlagati v trg nepremičnin.

Ni problem v tem, da je denarja premalo, problem je, da odteka neznano kam. Evropska komisija je ocenila, da samo skozi korupcijo pri nas letno odteče 3,5 milijarde evrov. Za eno takšno državo, kot je Slovenija, je to to nepredstavljivo visok znesek.

S tem so dvignili cene nepremičnin in porušili razmerja na trgu.

Zdaj lahko mlada družina samo še sanja, da bo sama rešila svoj stanovanjski problem. In tukaj se mora država kratkoročno vmešati, delovati na strani ponudbe in zgraditi vrsto novih stanovanj ter jih ponuditi mladim družinam v dolgoročni najem, odkup z delom najemnine ali pa nakup sam.

Obdavčiti pa je treba vsa prazna stanovanja in tiste, ki rušijo ta sistem.

Da bi obdavčili nekoga le zato, ker je sposoben in dobro dela, to pa seveda prav tako ne gre.

Toda tudi sedanja vlada je veliko obljubljala, prav glede stanovanj, obljubljenih je bilo na tisoče enot a dve leti je skoraj minilo, pa se ni zgodilo veliko. Kako gledate na to?

Dejstvo je, da so pomembne pozicije zasedli ljudje, ki niso kos nalogam. Obuli so si bistveno prevelike čevlje in se sedaj spotikajo.

Spomnim se izjave Luke Meseca, da bodo naredili 30.000 stanovanj.

Jaz bi njega rad za pol ure pripeljal v tretjo največjo mestno občino v Sloveniji - in to je Kranj - in bi ga vprašal, koliko stanovanj je tukaj. In recimo, da jih je 20.000.

A si predstavljate, koliko je šele 30.000 stanovanj? Tega normalen človek sploh ne more niti obljubiti.

Nasedati na tako leporečje in pričakovati čudeže od ljudi, nad katerimi nisem bil osebno nikoli očaran, da bi lahko bil danes razočaran, je seveda naivno.

To leti seveda na vlado Roberta Goloba in jaz sem že vnaprej napovedal, kakšna bo ta vlada.

Dejstvo je, da so pomembne pozicije zasedli ljudje, ki niso kos nalogam. Obuli so si bistveno prevelike čevlje in se sedaj spotikajo. Gre za popolnoma isto politiko, kot jo je ponujal Janez Janša, razlikujeta pa se samo predsednika vlade – po frizuri, In to je vse.

Gre za popolnoma isto politiko, kot jo je ponujal Janez Janša, razlikujeta pa se samo predsednika vlade – po frizuri, In to je vse.

Politika pa je popolnoma ista.

Gre za popolno pohlevnost Bruslju in nič drugega. Ne znajo voditi vlade in to dokazujejo iz dneva v dan.

Vi imate precej drugačne poglede tudi glede zunanje politike, ki sicer prav tako ni v ospredju vašega programa? Toda opazili smo, da ste že pred dvema letoma, ko se je začel konflikt v Ukrajini imeli precej bolj kritično stališče do te vojne, kot vse ostale stranke in ste to držo ohranili do danes, čeprav je to v tem okolju razmeroma težko. Kako torej ocenjujete to vojno in njene posledice?

Mi v Sloveniji smo, še posebej v zunanji politiki, vedno največji sovražnik sebi. Slovenija je lepa, čudovita država, ima dober geostrateški položaj, nima pa nobenega vpliva na dogajanja v svetu.

Majhni smo in s tem ni nič narobe.

Ampak ravno ta svoj položaj bi morali bolje izkoristiti.

V vsakem sporu se mi opredelimo za eno od strani. In še domača javnost se razdeli, to pa paše vladajočim strukturam.

Ker ko izgine nekaj milijonov, lahko obrnejo pozornost javnosti proti nekim proruskim separatistom, ljudje pa se začnejo okoli tega dejansko prepirati, ne pa zaradi tistih zapravljenih milijonov.

Majhni smo in s tem ni nič narobe. Ampak ravno ta svoj položaj bi morali bolje izkoristiti.

Isto je z razpravami o drugi svetovni vojni ali glede ukrajinsko-ruskega spora.

Mi smo že od začetka trdili, da je povprečno izobraženemu človeku jasno, da ne gre za vojno med dvema državama, pač pa za trk dveh močnih polov, se pravi zahodnega sveta in Rusije z njenimi zavezniki.

Vojna v Ukrajini se tudi ni začela leta 2022, ko bi nam to želeli predstaviti leta 2022, pač pa že precej prej, najpozneje leta 2014 in da edini ljudje, ki tam branijo svoj dom – ker mi zmeraj spoštujemo ta domoljubni naboj – so prebivalci DNR in LNR in to na žalost pred ukrajinskim režimom.

Mi se absolutno ne postavljamo na nobeno stran, zagovarjamo mir in če bi bili mi kot Slovenija neopredeljeni v tej zgodbi bi si pridobili zaupanje vseh sprtih strani.

Takrat bi se lahko šli posrednike, se postavili na geopolitičen zemljevid in takrat bi nam zaupali tako Putin kot Biden, Macron in ostali.

Te ljudi bi lahko dobili na Brdo.

In mogoče bi se lahko naši otroci še 100 let potem učili, da je nek »brdski sporazum« preprečil morda celo tretjo svetovno vojno.

To bi nas postavilo na zemljevid sveta. S tem, da smo samo vazal nekomu, pa nismo ne svetu in ne sebi naredili nič dobrega.

S tem nikomur ne koristimo, še sami nimamo koristi, lahko pa ob tem še res dobimo ogromnega sovražnika.

Ali niso s tem povezana tudi gospodarska vprašanja? Ravno zaradi prekinitve dotoka poceni energentov in surovin se nam dogaja deindustrializacija Evrope in to lahko traja ne le leto ali dve, pač pa desetletje. In ali to pomeni, da bomo vsi čez noč lahko preklopili na zeleno energijo, kako gledate na to, bodo vse tovarne res že kmalu delovale na veter in sonce?

To je nemogoče. Ni možnosti za kaj takega. Zelena agenda se bo tako sesula sama vase, ker je polna nonsensov in nima zveze z okoljevarstvom, pač pa gre za totalitarno idejo, ki jemlje pravice ljudi in jih sili v ekonomsko neupravičene investicije.

V Sloveniji nam manjka pragmatizma. O Orbanu lahko govorimo, kar hočemo, ima tudi svoje vzpone in padce, a v teh trenutkih res še najbolje funkcionira.

Predvsem pa mi je všeč to, da pred volitvami nekaj obljubi, ko pride na oblast, pa se svojih obljub drži.

Pri nas  pa vidimo, da pred volitvami obljubljajo marsikaj, potem pa izvajajo nekaj povsem drugega.

Pri tem zlasti mislim na SDS, ker so najbolj znani po tem svojem konvertitstvu.

Polna usta imajo domoljubja, nacionalizma, migrantske politike, ko pa pridejo na oblast, pa delajo samo to, kar so jim ukazali v Bruslju.

Kar se tiče energentov pa je tako, da kdorkoli ne bo imel vsaj nekih normalnih stikov z Rusijo, bo precej oškodovan v vsej tej zgodbi. In to se že kaže.

Kar se tiče energentov pa je tako, da kdorkoli ne bo imel vsaj nekih normalnih stikov z Rusijo, bo precej oškodovan v vsej tej zgodbi. In to se že kaže.

Mi, če mislimo da bomo neodvisni od ruskih energentov, se motimo, ker jih tudi sedaj kupujemo od njih še naprej, le da to pri naftnih derivatih počnemo preko tretjih držav, Indije in drugih držav-posrednikov in to po višjih cenah.

Podobno je pri plinu, iz Avstrije ob na primer uvozimo največ plina, tam pa ga je več kot 80 odstotkov iz Gazproma. To se mi zdi kot zaletavanje v steno s trditvijo, da bo vse to dobro, ko bo nehalo boleti.

Poudarjate tudi suverenost, predvsem Evrope in Slovenije. Zdaj se zdi, kot da je država zelo odvisna samo od denarja iz Bruslja, ki pa je v veliki meri končno tudi naš denar?

Naša prva točka programa je brezčasna suverenost. V prvi vrsti mislimo predvsem na Evropo, ki mora samostojno  odločati o svoji prihodnosti.

Trenutno pa ni tako.

Zdi se, kot da smo v lasti FED-a, ameriške centralne banke, ki obvladuje Evropsko centralno banko, ta pa Bruselj in ta preko centrov moči celotno EU.

Naš primaren namen pa je, da si moramo pridobiti nazaj suverenost Slovenije.

Državne meje obstajajo. To, da jih lahko zaradi schengenskega sporazuma prosto prehajajo, ne pomeni, da ne obstajajo.

Tukaj imamo administracijo Bruslja v vladi, ki slepo sprejme vsako škodljivo mednarodno pogodbo. In delajo z nami, kar hočejo.

Nasprotno. Ravno te morajo biti branik slovenskega ljudstva in Slovenije pred škodljivimi tujimi agendami – in s tem mislim na vojaške, zdravstvene, zelene, LGBT in podobne, ki nam škodujejo.

Vem, da dolgujemo veliko denarja in da nas zato tuji posojilodajalci držijo v šahu.

Toda jaz bi si upal postaviti za interese Slovenije, če bi bil predsednik vlade.

Sedaj imamo osem poslancev, ki dvigujejo roke za vse kar se jim ponudi.

Tukaj imamo administracijo Bruslja v vladi, ki slepo sprejme vsako škodljivo mednarodno pogodbo. In delajo z nami, kar hočejo.

Tujim centrom moči bi morali jasno povedati, da vemo, kaj smo dolžni in da bomo to tudi poskusili odplačati, ampak da mora biti jasno, da niti en evro dolga ni nastal s privolitvijo slovenskega naroda.

O tem ni bilo nikoli referenduma, vlade so se zadolževale same. Morali bi povedati, da bomo to odplačali, da pa ne bomo sprejeli več nobene škodljive mednarodne pogodbe.

Vem, kaj bi sledilo – takoj te obtožijo, da si avtoritarnež, da vladaš kot Lukašenko in podobno.

Toda takrat je potrebna samo ustrezna komunikacija z javnostjo.

Treba ji je pojasniti kaj smo zavrnili, ker je to na škodo Slovenije in da to pomeni, da lahko pričakujejo poskuse »oranžnih revolucij« in napade, a da so lahko gotovi, da je to najboljše za državo in ljudi, kar lahko storimo.

Nehati se je potrebno zadolževati, sprejemati škodljive ukaze iz Bruslja, potem pa naj se zgodi, kar se mora.

Toda to so mnogi pričakovali že od sedanje vlade, vlade »novih obrazov«, ki pa v popolnosti sledi politiki, ki je oblikovana v Bruslju s strani Evropske komisije?

To bi moralo biti ljudem že takoj jasno. Že petič doživljamo zgodbe o »novih obrazih« globoke države v politiki.

Mi ne potrebujemo novih obrazov, pač pa novo politiko. Politiko suverenizma, prihodnosti, transparentnosti, povezovanja.

Mi ne potrebujemo novih obrazov, pač pa novo politiko. Politiko suverenizma, prihodnosti, transparentnosti, povezovanja. To se lahko doseže, a za to ne smete voliti tistega, ki ima že takoj v začetku na voljo velik medijski prostor. Že po tem vidiš, da tu že v štartu nekaj smrdi.

To se lahko doseže, a za to ne smete voliti tistega, ki ima že takoj v začetku na voljo velik medijski prostor.

Že po tem vidiš, da tu že v štartu nekaj smrdi. Jaz imam načeloma sicer razvito politično intuicijo, vendar priznam, da sem se tukaj zmotil.

Bil sem prepričan, da bo Golob dosegel slabši rezultat kot Marjan Šarec in da bodo ljudje spregledali, da se zgodba ponavlja.

Ampak na koncu sem opazil, da ljudje še vedno do te mere verjamejo osrednjim medijem, da nas je to veliko stalo in nas bo še veliko stalo kar precej časa.

Prepričan sem, da se bodo tudi pri novih imenih iz tujine, ki se sedaj že pojavljajo kot rešitelji te politike - po velikem padcu podpore vladi - prav tako izkazalo, da gre za isto zgodbo kot pri Golobu.

Zato je potrebno podpreti novo politiko in te ljudi postaviti na stranski tir.

Veliko razprav je te dni tudi o migracijah. Kako gledate na to, tudi na Gorenjskem si, kot vidimo, ne želite centrov za migrante? Rekli ste tudi, da nismo imeli nč z intervencijami po svetu, ampak kljub temu smo že 20 let člani zveze NATO, ki je odgovorna za veliko intervencij po svetu, na Bližnjem vzhodu, ki so stanje samo še poslabšale. In ti ljudje prihajajo sem zaradi svojih, razrušenih držav. To pomeni, da bi morali problem reševati na obeh koncih, ne samo z varovanjem meja, ampak tudi z koncem intervencionizma, razvojem in stabilnostjo držav, iz katerih migranti prihajajo – ob zavedanju, da deloma migrante tudi potrebujemo?

Del migracij mora obstajati. Mi nimamo nič proti urejenim, koristnim migracijam. Tudi s programom smo se zavezali k temu.

Mi smo samo proti temu, čemur bi lahko rekli socialni turizem.

Kajti dogaja se, da k nam prihajajo večinoma ekonomski migranti in ne ljudje iz razrušenih držav.

Vemo, kaj so begunci in kaj so migrant, pa tudi, kdo begunce največkrat sprejme in kako jim pomaga.

Tudi mi jim lahko pomagamo na njihovih območjih.

Če pa govorimo o klasičnih ekonomskih migrantih, ki pridejo sem in zlorabijo socialne transferje, pa imamo velik problem.

Če človek pride v Slovenijo, prinese neko korist, dela, ustvarja, je to za nas v redu.

Potem želimo le, da je pred zakonom enak kot državljan Slovenije. Tudi v lokalni politiki imamo različne izkušnje.

Imamo polna stanovanja družin, kjer so vsi opravilno sposobni, pa ne delajo ničesar.

V takih primerih smo za to, da se pravica do socialnih transferjev omeji na državljanstvo.

Če kdo pride, sem mu lahko mesec dni pomagamo, potem pa mora začeti delati.

Kar se tiče zunanje politike pa je tako, da smo res bili del NATO in da ob nekaterih intervencijah, ki so povzročile nestabilnost, nismo ugovarjali, zaradi naše pohlevne politike, toda dejstvo je, da Slovenija neposredno ni bila udeležena v določenih vojaških akcijah.

V lokalnem okolju se dogajajo tudi taka množična priseljevanja, da jih lokalno okolje ne more več absorbirati. In na koncu se prične lokalno okolje do te mere prilagajati migrantom, da prične še izgubljati lasto identiteto. In to je nesprejemljivo.

Točno se ve, kdo je prevzemal vodilne vloge, kdo so guruji teh akcij in oni naj prevzamejo odgovornost.

Nimam težav s tem, da migranti, ki so prišli k nam in zelo hrepenijo po Franciji pač gredo v Francijo.

Mi pa jih tukaj na silo zadržujemo, povzročamo jezo in izčrpujemo sredstva.

V lokalnem okolju se dogajajo tudi taka množična priseljevanja, da jih lokalno okolje ne more več absorbirati.

In na koncu se prične lokalno okolje do te mere prilagajati migrantom, da prične še izgubljati lastno identiteto.

In to je nesprejemljivo.

Kako pa gledate na nedavne prihode filipinskih delavcev na slovenski trg delovne sile?

Poznamo ta primer. Ampak v tem primeru gre za to, da so ljudje prišli sem delati in tudi res delajo. V tem ne vidim problemov.

Tudi sam poznam nekaj restavracij, kjer je zaposlenih nekaj Filipincev. Ljudje pridejo, delajo, zaslužijo svojo plačo in ne zlorabljajo socialnih transferjev. In to je prav.

Najslabše pa je, da država v želji, da koga ne bi diskriminirala prične privilegirati. Imamo pa na Dolenjskem ali v Prekmurju prav takšne skupnosti, kjer je država točno to storila.

Tam imamo geta privilegiranih ljudi. V Kočevju, na primer, osebno poznam ljudi, ki se vozijo naokoli z neregistriranimi avtomobili, ki so oboroženi brez orožnih listov, ki pretepajo policiste, policija pa jim sploh ne upa zapeljati v naselje, ki gradijo na črno, nihče pa ne ukrepa.

Obenem pa kaznujejo navadnega državljana, če se vozi nepripet z varnostnim pasom.

Mi smo proti vsaki vrsti diskriminacije, ne smeš pa določene ljudi privilegirati.

Eden od večjih problemov, morda celo najbolj pereč problem pa je problem zdravstva. Sistem nam tako rekoč razpada, čeprav bi to morala biti prva točka obljub, ki bi jih morala izpolniti sedanja vlada. Kje vidite rešitve?

Naši ustanovni člani, dr. Sabina Senčar in dr. Stanko Pušenjak in še vrsta zdravnikov, naših članov prihaja iz zdravstva, tako da probleme dobro poznamo, ponujamo pa tudi dobre rešitve.

Mi velikokrat poudarjamo, da v resnici nimamo javnega zdravstva. Imamo neko državno zdravstvo, ki je v resnici privatno, ampak v rokah določenih lobijev.

To zdravstvo je postalo luknja brz dna.

Osrednji problem so osrednje zdravstvene ustanove – zdravstveni domovi, bolnišnice in podobno.

Denar odteka vsepovsod, skozi razne korupcijske pogodbe. In če bomo tako delovali, se zadeve ne bodo spremenile.

Mi moramo iz državnega zdravstva narediti javno zdravstvo.

To pa pomeni samo to, da bo financirano iz javnega denarja.

Bolnik, ki plačuje denar v zdravstveno blagajno, mora biti naša največja skrb.

V Kočevju, na primer, osebno poznam ljudi, ki se vozijo naokoli z neregistriranimi avtomobili, ki so oboroženi brez orožnih listov, ki pretepajo policiste, policija pa jim sploh ne upa zapeljati v naselje, ki gradijo na črno, nihče pa ne ukrepa. Obenem pa kaznujejo navadnega državljana, če se vozi nepripet z varnostnim pasom.

Denar iz te zdravstvene blagajne pa lahko koristi tam, kjer se sam odloči – se pravi v javnem ali zasebnem sektorju.

Na trgu je še vrsta zdravnikov in ko je povpraševanje preseglo ponudbo, ko so se pojavile čakalne vrste, bi morali povečati ponudbo.

Mi bi v zdravstveni sistem vključili tudi privatne zdravnike.

S tem bi se znebili koncesij in zmanjšali korupcijo na minimum, ker bo morala državna ustanova parirati zasebnemu zdravniku, ki ni tako neumen, da bo sam sebi kradel.

Tako bi imeli nizke cene storitev, ki bi jim cene morale prilagoditi tudi javne ustanove.

Zmanjšali bi korupcijo, skrajšali čakalne vrste in znižali stroške zdravstvenih uslug.

In kako bi odpravili dvoživkarstvo?

Na ta način, ker bi lahko zdravnik izbiral, ali si zaposlen v državni ustanovi ali kot zasebnik. Bolnik pa se sam odloči, kje si bo poiskal zdravnika, ki je nato plačan iz zdravstvene blagajne.

V razvitih državah takšni sistemi delujejo in so tudi izjemno dobri.

Kritizirate pa tudi socialni sistem, v bistvu »Bismarckov« pokojninski sistem. Kako bi ga popravili?

Problem pokojninskega sistema je, da so skladi vedno prazni.

Sedaj se pokojnine financirajo iz zadolževanja oziroma po sistemu iz rok v usta, kar je nonsense.

Kar aktivno delovno prebivalstvo zasluži gre takoj v pokojnine.

Morali bi tem ljudem, upokojencem povedati, da je blagajna prazna, da je to vedno kdo vzel, sklad pa moramo napolniti. Z omejevanjem korupcije, optimiziranjem javne uprave in prenehanjem financiranja cele vrste nepotrebnih nevladnih organizacij.

Potem bi se nabralo dovolj denarja, da bi se ta sklad lahko napolnil, pokojnine pa dvignile.

Pri socialnih transferjih opažamo tudi, da prihaja do zlorab socialnih transferjev. Nekateri to izkoriščajo.

Nekateri si res zaslužijo podporo in jim je treba pomagati ali jo celo dvigniti, tistim, ki to izkoriščajo, pa je potrebno te transferje odvzeti.

Kako pa gledate na »samostojne podjetnike«, se pravi prevajalce, lektorje, programerje in druge, ki so pogosto tudi samozaposleni, vendar jih je ta vlada obravnavala kot nekakšne »kapitaliste« in jim je dvignila davke, čeprav so praktično v vlogi delavcev? Bi vi podprli takšne ukrepe?

Kje pa! Mi verjamemo v nizke davke, samostojni  podjetniki pa po našem trpijo največje breme teh davkov.

Sam menim, da so to zelo marljivi ljudje, v državi jih je okoli 110.000, prav ta marljivost in dejstvo, da so nepovezani, pa jih naredi tudi »tihe«.

Ker so razdrobljeni, so pogosto na udaru.

Podobno je s kmeti. Ene in druge bi morali čim bolj razbremeniti in jih rešiti pred birokratskimi postopki, ki jih obremenjujejo in koristijo samo velikim korporacijam, ki si jih pogosto želijo izriniti s trga.

Da bi karkoli spremenili pa je potrebno najprej imeti možnost svobode govora. Kako pomembna je ta vrednota za vas? V zadnjem času se pojavlja veliko zahtev po omejevanju sovražnega govora, po pregonu dezinformacij in podobno. Takšni nejasni pojmi pa lahko hitro privedejo do zlorab, kar ste občutili tudi vi, v času covida-19, ko ste bili prav tako na udaru zaradi svojih stališč. Podobna situacija pa se lahko hitro ponovi, EU je na primer sprejela zelo restriktiven medijski akt, v javni razpravi je podoben slovenski medijski zakon, kako gledate na vse to?

Svobodnjaštvo je ena od glavnih točk našega programa.

Zaščita osebnih svoboščin je za nas zelo pomembna in s tem tudi nastopamo na evropskih volitvah. Za nas ni diskusije o svobodi govora.

To so pravice, ki morajo ostati.

Imamo dober kazenski zakonik in če kdo misli, da je nekdo storil kaznivo dejanje, lahko poišče pravico na sodišču.

Noben političen subjekt o tem ne sme odločati. Seveda ta svoboda ne sme prerasti v nasilje in grožnje.

Sam menim, da so samostojni podjetniki zelo marljivi ljudje, v državi jih je okoli 110.000, prav ta marljivost in dejstvo, da so nepovezani, pa jih naredi tudi »tihe«. Ker so razdrobljeni, so pogosto na udaru. Podobno je s kmeti. Ene in druge bi morali čim bolj razbremeniti.

Sovražni govor je v resnici izmišljotina, ki je tu zaradi omejevanja svobode govora.

Najpomembnejše vprašanje je, kdo odloča o tem, kaj je sovražni govor.

Ker zame je lahko sovražni govor nekaj povsem drugega, kot se zdi vam ali nekomu tretjemu.

Da nekdo sedi na nekem FDV-ju, nadzoruje socialna omrežja in odloča o tem, kaj je in kaj ni sovražni govor s svojimi moralnimi in ideološkimi percepcijami – to je za nas nesprejemljivo.

A to se dogaja. Prav zato, ker imamo mi svoje mnenje, za katerega menimo, da je resnica, smo tudi prepovedani v medijih.

Zraven pa trpimo še ogromno senčno cenzuro, shadow ban, kar pomeni, da nam omejujejo doseg.

Ni skrivnost, da imamo na Facebooku na primer 70.000 sledilcev, kar je dvakrat  več kot jih ima največja slovenska stranka, imeli pa smo ob tem brutalne dosege tudi po milijon ljudi, o čemer lahko spletni mediji samo sanjajo. In zato smo tudi uspeli spraviti največ ljudi na ulice.

A sedaj ne dosegamo več niti sedemdesetine tega.

Če gledaš doseg, potem vidiš, da se ta dviguje, nato pa naglo pade. Proti temu se je zelo težko boriti.

   

Nam lahko kaj več poveste še o vaši listi za evropske volitve?

Naša lista je zelo dobra. Gre za politično neoporečne ljudi, strokovnjake na svojih področjih, ki lahko tudi vsi dostavijo potrdila, da niso v kazenskih postopkih in niso bili kazensko obsojeni.

To prakso izvajamo že od začetka delovanja in to prinaša svežino v strankarsko delovanje.

Na listi so štiri ženske in pet moških.

Gre za edinstveno listo strokovnjakov za posamezna področja. Gre za glas ljudi, ki do zdaj niso bili slišani.

Naša lista je zelo dobra. Gre za politično neoporečne ljudi, strokovnjake na svojih področjih, ki lahko tudi vsi dostavijo potrdila, da niso v kazenskih postopkih in niso bili kazensko obsojeni. Gre za glas ljudi, ki do zdaj niso bili slišani.

Polona Frelih je novinarka in nekdanja dopisnica iz Rusije.

Kot odlična strokovnjakinja za geopolitiko bi v Evropski parlament prinesla globoko razumevanje mednarodnih razmer in konfliktov, kar bi izboljšalo odločanje in strategijo Slovenije na evropski ravni".

Ginekologinja Sabina Senčar bi z jasnimi stališči do aktualnih zdravstvenih vprašanj lahko prispevala k izboljšanju zdravstvenih politik in varovanju človekovih pravic v Evropskem parlamentu, porodničar Stanko Pušenjak pa bi s kritičnim pristopim do škodljivih mednarodnih pogodb igral ključno vlogo pri oblikovanju transparentne, odgovorne in ljudem prijazne politike.

Igralka Tanja Ribič bi kot kulturnica in borka za pravičnost lahko prispevala k razvoju bolj vključujoče in pravične evropske družbe, nekdanji direktor policije Bojan Potočnik pa bi bil pridobitev za evropsko politiko s svojim dolgoletnim delom na področju nacionalne in mednarodne varnosti.

Geopolitični strokovnjak Neven Polajnar bi lahko prispeval k oblikovanju bolj celostnih in proaktivnih odzivov na mednarodne ter druge družbene in politične odzive, doktorica veterinarske medicine in zagovornica samooskrbe Katja Kokot pa zagotovo ne bi bila tiho pri opozarjanju na zakonodajne nesmisle.

Izkušnje pisatelja, kolumnista in prevajalca Branka Gradišnika, ki združujejo literarno ustvarjalnost in analitično ostrino, bi lahko znatno prispevale k bolj odprti in vključujoči evropski politiki, so prepričani v stranki.

Med kandidati pa sem tudi sam.

Volivcem lahko zagotovim, da bom zmeraj, tako kot tudi doslej, v Evropskem parlamentu predstavljal močan glas za zaščito nacionalnih interesov in spodbujanje odločitev, ki so v korist ljudi.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek