REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»Prišli smo, videli smo, umrl je!«: Kako so pred 12 leti ubili Moamerja Gadafija

»Prišli smo, videli smo, umrl je!«: Kako so pred 12 leti ubili Moamerja GadafijaNekdanji libijski voditelj je nedvomno ena najzanimivejših, a tudi najbolj tragičnih osebnosti novejše zgodovine Afrike in Bližnjega vzhoda – katerega vpliv je čutiti še danes. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Svojega nekdanjega vodjo, ki je bil tisti trenutek že vidno prestrašen in pretresen, so odvlekli do skupine bližnjih tovornjakov, kjer naj bi ga eden od upornikov sodomiziral z bajonetom.

»Prišli smo, videli smo, umrl je,« je dejala vidno vesela tedanja ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, ko je med intervjujem za »CBS News« 20. oktobra 2011 prejela informacijo, da so uporniki, ki jih je podpiral Zahod ubili dolgoletnega voditelja Libije Moamerja Gadafija.

Gadafijev umor je pritegnil ogromno pozornosti svetovne javnosti in šokiral mnoge.

A ne državno sekretarko v administraciji Baracka Obame Hillary Clinton:

Nekoč vsemogočni voditelj Libijske arabske Džamahirije, ki je bil na čelu te države od leta 1969, je svojo vladavino, pa tudi življenje, končal na izjemno brutalen način.

Uporniki so Gadafija, čigar konvoj so napadla Natova letala, našli v odtočni cevi, kamor se je poskušal skriti.

Svojega nekdanjega vodjo, ki je bil tisti trenutek že vidno prestrašen in pretresen, so odvlekli do skupine bližnjih tovornjakov, kjer naj bi ga eden od upornikov sodomiziral z bajonetom.

Potem ga je skupina fanatičnih upornikov začela brcati in tepsti, ko se posnetek, posnet s kamero poceni mobilnega telefona iz tega obdobja, nenadno prekine.

Slike njegovega mrtvega in iznakaženega trupla, ki je puščeno na stari žimnici, so kmalu obkrožile svet, nato pa je bilo naslednje štiri dni »izpostavljeno« pogledom mimoidočih v zamrzovalniku v neki trgovini v mestu Misrata.

V enem od zadnjih kadrov je mogoče videti Gadafijev okrvavljeni obraz, obkrožen s skupino mladeničev, ki se veselijo njegovega dokončnega padca.

Slike njegovega mrtvega in iznakaženega trupla, ki je puščeno na stari žimnici, so kmalu obkrožile svet, nato pa je bilo naslednje štiri dni »izpostavljeno« pogledom mimoidočih v zamrzovalniku v neki trgovini v mestu Misrata.

Podrobnosti Gadafijevega umora niso bile nikoli preiskane – uporniške oblasti so trdile, da je bil ubit v izmenjavi ognja (kar se zdi skrajno neverjetno) – vendar obstajajo poročila, da je bil ubit s strelom v trebuh.

Poleg Gadafija je bil istega dne ubit njegov sin Mutassim in dotedanji libijski obrambni minister Abu-Bakr Yuns Jabr.

Gadafijev umor je bil vrhunec krvave državljanske vojne, ki je v Libiji izbruhnila sredi februarja 2011, med arabsko pomladjo.

Konflikt med libijskimi oblastmi in uporniki se je hitro internacionaliziral, potem ko je NATO zlorabil resolucijo 1973 Varnostnega sveta ZN z dne 17. marca, ki je predpisala vzpostavitev območja prepovedi letenja nad Libijo in prekinitev ognja med sprtima stranema, ter se odkrito postavil na stran upornikov in proti Gadafijevi vladi.

Natovo letalstvo je aktivno sodelovalo v večini pomembnih bitk v tej vojni, tudi v tisti za prestolnico Tripoli, ki so jo uporniki zavzeli konec avgusta 2011.

S tem je tako rekoč prenehala obstajati Gadafijeva Libijska arabska Džamahirija, »bratski voditelj« pa je skupaj z družinskimi člani uspel zapustiti mesto in pobegniti v smeri Sirta – mesta v osrednjem delu države, iz katerega okolice izvira Gadafijeva družina in ki je veljalo za trdnjavo njemu zvestih sil.

Bitka za Sirt se je začela sredi septembra in je trajala približno mesec dni. Ko je postalo jasno, da bodo Gadafijeve sile poražene, je libijski voditelj skupaj z družinskimi člani in bližnjimi sodelavci poskušal zapustiti obkoljeno mesto.

Vendar je kolono vozil, v kateri se je nahajal, napadlo Natovo letalstvo, natančneje ameriška brezpilotna letala »Predator« in francoski »Mirage«, ki so uničili 11 vozil.

Predstavniki Nata so kasneje zanikali, da so vedeli, da se je Gadafi nahajal v konvoju, in vztrajali, da »v nobenem trenutku v 215 dneh zračne kampanje niso ciljali na posameznike.«

Toda, kot je zapisal Financial Times v članku z dne 20. oktobra 2011, je več zahodnih uradnikov navedlo, da so vendarle razpolagali s to informacijo.

Glede na brutalen način, kako so bili masakrirani Gadafi in člani njegovega spremstva ter dejstvo, da so bili libijski uporniki v tistem času v odprtem zavezništvu s tujimi akterji (članicami Nata), so številni pravni strokovnjaki nakazovali, da je šlo za vojni zločin in hudo kršitev tretje Ženevske konvencije.

Nameren umor ali nagla usmrtitev vojnega ujetnika, ki ne sodeluje več v oboroženem spopadu, je resna kršitev tretje Ženevske konvencije o vojnih ujetnikih iz leta 1949, katere podpisnici sta tako Francija kot ZDA.

»Nameren umor ali nagla usmrtitev vojnega ujetnika, ki ne sodeluje več v oboroženem spopadu, je resna kršitev tretje Ženevske konvencije o vojnih ujetnikih iz leta 1949, katere podpisnici sta tako Francija kot ZDA. Ni pomembno, koliko komu določen vojni ujetnik ni všeč. Iz tega izhaja obveznost vseh pogodbenic tega sporazuma, da preiščejo, aretirajo in kaznujejo storilce tovrstnih zločinov,« je takoj po Gadafijevem umoru zapisal strokovni pravni portal »Jurist«.

Številne mednarodne organizacije, med njimi Združeni narodi in Visoki komisar za človekove pravice so pozvale k preiskavi Gadafijevega umora, kar so prehodne oblasti v Libiji navidezno sprejele.

Seveda tudi 12 let pozneje nihče v Libiji in na Zahodu ni odgovarjal za brutalni umor dolgoletnega libijskega voditelja.

Od Gadafijeve likvidacije in padca njegovega režima je minilo polnih 12 let, a le malo obljub, ki so jih vodje upornikov in zahodni voditelji dali libijskemu ljudstvu, je bilo izpolnjenih.

Libija ni postala svetilnik blaginje, demokracije in človekovih pravic, kot so pred vojaško intervencijo obljubljale zahodne države, temveč prizorišče novih, krvavih spopadov med različnimi političnimi frakcijami, lokalnimi paravojaškimi organizacijami in islamisti, vključno z Islamsko državo.

Ta država je že več kot deset let de facto razdeljena na dva vojskujoča se dela: zahodnega s sedežem v Tripoliju, ki ga nadzoruje vlada, ki jo priznavajo ZN, in vzhodnega, ki ga iz Bengazija vodi general Khalifa Haftar.

Libijci niso videli ni črke »d« od demokracije – zadnje parlamentarne volitve so bile že davnega leta 2014, ko je bila volilna udeležba le 18-odstotna.

Predsedniške volitve, ki so bile prvotno predvidene za leto 2018, do danes niso bile izvedene, med drugim tudi zato, ker je eden od kandidatov Gadafijev sin Saif al-Islam.

Libija je v zadnjih letih postala eno od svetovnih središč za tihotapljenje nezakonitih migrantov, ki se pomikajo iz Afrike in Bližnjega vzhoda v Evropo, ter za trgovino z ljudmi.

Vloga Libije kot »vrat v Sredozemlje« in »mosta v Evropo« ni nič novega - že v času Gadafijeve vladavine so se evropske države pogajale z libijskimi oblastmi, kako omejiti tok nezakonitih migrantov na Staro celino, in Gadafi sam je leta 2010 opozoril, da bi lahko Evropa postala »črna«, če ne bo začela voditi strožje politike do nezakonitih migrantov.

Libijski voditelj je to povedal na obisku pri italijanskem premierju Silviu Berlusconiju, s katerim je dolga leta pred tem gojil tesne odnose.

Le nekaj mesecev pozneje bo prav Berlusconi eden glavnih zagovornikov vojaškega posredovanja in strmoglavljenja Gadafija, Italija pa se še vedno spopada z navalom ogromnega števila ilegalnih migrantov.

Dvanajst let kasneje vse več je tistih na Zahodu, ki vendarle priznavajo, da je bilo strmoglavljenje Gadafija - napaka. Napaka pod taktirko ZDA in lakajskih držav Evropske unije.

Med vojno leta 2011 so Gadafija zahodni politiki in institucije (Hillary Clinton in Mednarodno kazensko sodišče) celo lažno obtoževali (tvit zgoraj), da je svojim vojakom razdeljeval viagro, da bi možično posiljevali ženske... Amnesty International je nato ugotovil, da so bile obtožbe izmišljene.

Eden tistih, ki danes priznava, da je bilo strmoglavljenje Gadafija napaka, je sedanji italijanski minister za zunanje zadeve Antonio Tajani, nekoč tesen Berlusconijev sodelavec, ki je kontroverznega nekdanjega premierja nasledil na čelu stranke Forza Italia.

Tajani danes priznava, da je bilo tedanje ravnanje Zahoda velika napaka.

»To je bila zelo resna napaka - pustiti, da ubijejo Gadafija.

Morda ni bil prvak demokracije, toda z njegovim koncem je v Libijo in Afriko prišla politična nestabilnost,« je avgusta 2023 naposled priznal Tajani.

Žalostno stanje v Libiji je bilo morda najbolj očitno, ko so se v začetku septembra zaradi obilnih padavin, ki jih je povzročila nevihta Daniel, porušili jezovi na vzhodu države, kar je povzročilo poplave, ki so popolnoma uničile mesto Derna.

In terjale na tisoče življenj.

Številni svetovni mediji so slabo stanje teh jezov pripisali njihovemu nevzdrževanju zaradi vojne, ki je v zadnjih desetletjih žal postala vsakdanjik mnogih Libijcev, mnogi med njimi pa se z nostalgijo spominjajo časa pred okrutnim umorom njihovega »bratskega vodje«, Gadafija.

Prav tako pa ne smemo pozabiti, kako navdušeno in nekritično so zahodno intervencijo v Libiji spremljali in zanjo navijali tudi slovenski mediji in poročevalci, ki so upornike opisovali celo kot revolucionarje.

Poročevalka TV SLO Karmen Švegl je na primer ves čas poročala prav s strani teh t. i. revolucionarjev, njen snemalec in partner Gunnar Willum pa je v dvojnem intervjuuju obeh za Delo pojasnil, kako sta gledala na tedanjo situacijo.

Švegl, Libija
Švegl, Libija: Tudi zanjo cena mrtvih civilistov za padec Gadafija ni bila pomembna. Vir: Posnetek zaslona

Na vprašanje, ali so OZN in koalicija, ki je napadla Libijo, delovali pravilno, je Gunnar Willum odgovoril: »Za Libijo menim, da je bila ustrezna intervencija z letali, ne kopenskimi silami, in da je bila tudi ob pravem času, ko je Gadafi nameraval izvršiti velik pokol nad populacijo v Bengaziju. Priznam, da sem bil ganjen in sem čutil olajšanje, ko je v soboto v Bengaziju prišla do mene novica, med bližanjem Gadafijevih tankov mestu, da je danski zunanji minister obljubil, da se bodo zračni napadi začeli poz­neje isti dan.«

Karmen Švegl pa je o upornikih, ki so pozneje kruto izmaličili Gadafija, dejala: »Res menijo, da jim je navzočnost tujih medijev pomagala in privedla do mednarod­nega vojaškega posredovanja, zato nam dovolijo, da snemamo in pišemo, kar želimo. Zaupanje izražajo s tem, da nam dovolijo prehod z njihovih položajev do Gadafijevih, čeprav je to zanje zelo tvegano.«

Strmoglavljenje voditelja države ob zunanji vojaški intervenciji je imela Šveglova za pravilno, človeške žrtve ob tem pa za nujne, kot kaže tudi naslov celotnega intervjuja za Delo.

Poročevalka za RTV Slovenija, tako kot večina zahodnih medijev v tistem času - je odkrito podpirala zločinsko intervencijo.

A že tedaj je bilo jasno, da so bile napovedi o domnevnem pokolu v Bengaziju pretirane in da so zahodne države presegle svoja pooblastila, medtem ko je bila intervencija očitna kršitev mednarodnega prava.

Ne glede na to pa sta oba poročevalca za RTV Slovenija, tako kot večina zahodnih medijev v tistem času - odkrito podpirala zločinsko intervencijo.

In Gadafi?

Danes vemo, da so bila številna njegova opozorila prerokbe, ki so se uresničile.

Ne glede na to, da njegova država ni bila demokracija in so bile človekove pravice kršene, so ljudje v njej na splošno živeli veliko bolje, kot danes.

Pravilno pa je Gadafi tudi napovedal cilje in namere delovanja zahodnih imperialističnih držav.

Toda zgodovina vse postavi na svoje mesto.

Posnetki Gadafijevih opozoril se še danes pogosto vrtijo in objavljajo na družbenih omrežjih, navijaških poročil, kot so bila tista, ki sta jih v Slovenijo pošiljala Šveglova in Willum pa praktično nihče ne citira več in je za njimi komajda ostala še kakšna sled na svetovnem spletu.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek