Anka Pogačnik ljubi rokometaša, obožuje kriminalke
Po lanskem razočaranju, ko se ji je skozi prste izmuznil nastop na olimpijskih igrah v Tokiu, je Anka Pogačnik svoj kimono že obesila na klin. A po daljšem premoru ga je snela z njega, si ga spet oblekla in se vrnila k treningu. Vera vase se ji je – tako kot ves vloženi trud – bogato poplačala: z največjim uspehom na dosedanji športni poti. S tretjim mestom, s katerim je v soboto navdušila na evropskem prvenstvu v Sofiji, se je veselila svoje prve kolajne na velikem članskem tekmovanju in z njo rešila čast slovenskega juda v glavnem mestu Bolgarije.
Čeprav je Anka v preteklosti že dokazala, da se lahko bolj ali manj enakovredno kosa z najboljšimi borkami v kategoriji do 70 kilogramov, je s svojim podvigom vendarle presenetila vse po vrsti – tudi sebe. »Vedela sem, da lahko ob dobrem dnevu pridem daleč, nisem pa si predstavljala, da se lahko prebijem vse do kolajne. Če bi me pred tekmo vprašali, kaj pričakujem, bi vam odvrnila, da bi bila zadovoljna že s 7. oziroma 5. mestom,« je zaupala Pogačnikova, ki je dolgo čakala na dan, ko se ji bodo vsi koščki sestavili v želeni mozaik.
Dočakala ga je v Sofiji, kjer je na poti do bronastega odličja ugnala Turkinjo Fidan Ogel (z iponom), Poljakinjo Katarzyno Sobierajsko (z iponom), Britanko Kelly Petersen Pollard (z vazarijem) in Nizozemko Hilde Jager (z iponom), edini poraz pa je doživela proti Hildini rojakinji Sanne Van Dijke (z iponom), lanski evropski prvakinji iz Lizbone in bronasti z olimpijskih iger v Tokiu.
»Ker sem se tudi proti takšni šampionki, kot je Sanne, borila zelo dobro, si nimam česa očitati. Vse drugo na ta dan je bilo prav sanjsko,« ni skrivala navdušenja 30-letna Kranjčanka, potem ko je slovenskemu judu izbojevala jubilejno 50. posamično odličje na prvenstvih stare celine.
Že skoraj obupala
Zaradi bolezni in poškodovanega gležnja, ki sta jo ovirala v pripravljalnem obdobju, ima ta uspeh zanjo toliko večjo težo. »Rada bi se zahvalila svojemu klubu JK Triglav ter trenerjema Branetu Vuzmu in Gregorju Brodu, da sta me spodbujala in verjela vame, ko sem že sama skoraj obupala,« je pristavila Pogačnikova, ki se je v zgodovino vpisala kot 16. Slovenka in prva Gorenjka s kolajno na evropskem prvenstvu.
Kot je razkrila, jo bo shranila v vitrino. »Vsekakor jo bom obesila na posebej vidno mesto,« je še dejala univerzitetna diplomirana inženirka logistike, ki prosti čas najraje preživlja v družbi svojih najbližjih – družine in srčnega izbranca Tilna Lebna, vratarja slovaškega rokometnega kluba Tatran Prešov. S prijatelji se rada odpravi tudi v hribe, uživa še v branju dobrih knjig, med katerimi so ji zlasti pri srcu kriminalke.
Anka ima letos pred očmi še dve veliki tekmovanji – sredozemske igre v Oranu v Alžiriji (od 25. junija do 5. julija) in svetovno prvenstvo v Taškentu v Uzbekistanu (od 6. do 13. oktobra). Kakor je še pribila, je s kolajno v Sofiji, kjer je njen uspeh s 7. mestom dopolnila klubska kolegica Urška Torkar (nad 78 kg), dobila ogromno dodatne spodbude za nadaljnje trdo delo.
