Petek, 30. 6. 2023, 7.50
10 mesecev
Izbira vsebin in storitev v slovenščini mora postati samoumevna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,46
Ministrstvo za kulturo je v javno obravnavo poslalo novelo zakona o javni rabi slovenščine, s katero med drugim želijo urediti področje platform s pretočnimi vsebinami na zahtevo, kot sta recimo Netflix in Disney+, ki niso na voljo v slovenskem jeziku. "Majhnost trga ne opravičuje diskriminacije," je prepričana evropska poslanka Irena Joveva, ki je na ponudnike že lani naslovila poziv k dostopnosti njihovih vsebin in storitev tudi v slovenščini. Ti se izgovarjajo, da jih zakonodaja k temu ne obvezuje.
Tehnologije in storitve, ki jih danes uporabljamo in prek njih dostopamo do kulturnih in medijskih vsebin ter do večine drugih informacij, so zato med uporabniki in strokovno javnostjo v zadnjih letih odprle več vprašanj, ali zdajšnji zakon o javni rabi slovenščine sploh še zagotavlja ustrezno zaščito slovenskega jezika tudi v digitalnem okolju, saj to področje v praksi ni urejeno, so zapisali na ministrstvu za kulturo.
Nekateri proizvajalci in ponudniki vsebin brezbrižni do slovenščine
Tudi nekatere videostoritve na zahtevo, med katerimi sta najbolj znana Netflix in Disney+, ki sta sicer na voljo tudi slovenskim uporabnikom, za razliko od nekaterih drugih, na primer HBO, ne ponujata izbire slovenskega jezika. Medtem ko je bil recimo računalniški operacijski sistem Windows poslovenjen že pred skoraj tridesetimi leti, po drugi strani podjetje Apple, kljub vse večjemu številu uporabnikov zlasti med pametnimi mobilniki iPhone, ne omogoča izbire slovenskega jezika. Podobno je tudi med proizvajalci osebnih avtomobilov, bele tehnike, televizorjev in drugih naprav, namenjenih široki potrošnji.
Izbira ali neizbira slovenskega jezika v uporabniških vmesnikih je bila do zdaj odvisna izključno od njihove poslovne odločitve, dodatno težavo pa je prineslo združevanje nekoč ločenih vsebin in storitev na eni elektronski komunikacijski napravi. S tem se je zabrisala nekoč jasna razmejitev med javno in zasebno rabo jezika.
Novela zakona širi varovanje jezika
Zakon o javni rabi slovenščine že zdaj določa, da "mora biti v elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis", zato je to vprašanje, ki javnost razburja že nekaj let, z njim pa so se ukvarjali tudi na včerajšnji nujni seji parlamentarnega odbora za kulturo.
Oblikovanje novele zakona, ki je nastala v medresorskem sodelovanju, je vodila želja po zaščiti slovenščine in uporabnikov, ki jim je treba omogočiti dostop do sodobne informacijske družbe. Predlog novele Zakona o javni rabi slovenščine zato vsebuje definicijo javne rabe slovenščine in jasno opredeljuje pristojnost inšpektoratov za nadzor nad določbami posameznih členov.
Zakon je dopolnjen z določbami (členi), ki širijo varovanje jezika tudi v digitalno okolje ter zajemajo obstoječe in prihodnje uporabniške vmesnike, prek katerih uporabniki komunicirajo z elektronskimi napravami, grafične, glasovne in otipne. Predlog novele je usklajen tudi z evropskimi uredbami in direktivami, ki urejajo področje jezikovne raznolikosti v Evropski uniji.
Novela predstavlja pravni okvir, ki je pomemben tudi za druge države EU, ki jih globalni ponudniki tehnoloških izdelkov in storitev prav tako pogosto spregledajo.
Na ponudnike je slovenska poslanka v evropskem parlamentu Irena Joveva (Gibanje Svoboda) že lani naslovila poziv k dostopnosti njihovih vsebin ter storitev tudi v slovenskem jeziku in poudarila, "da majhnost trga ne opravičuje diskriminacije". Nenazadnje obstajajo primeri dobre prakse; mreža HBO je tako slovenske podnapise pripravila še pred vstopom na naš trg, prevedene vsebine pa so dobili tudi na Islandiji ter še nekateri manjši jeziki.
"Ne gre le za to, da številni, na primer starostniki ali mladina, ne govorijo tujih jezikov in so tako prikrajšani pri uporabi naprav oziroma spremljanju vsebin, ki jim niso na voljo v maternem jeziku, trenutno stanje povzroča tudi degradacijo našega knjižnega jezika," je za Dnevnik povedala Joveva.
Zakonodaja ne sme biti izgovor
Nekateri ponudniki so v odgovoru odsotnost vsebin v slovenščini pojasnjevali s tem, da jih zakonodaja k temu ne obvezuje in da zato vsaj v bližnji prihodnosti slovenskih prevodov ne načrtujejo. "Za zdaj nimamo vzvoda, da bi prisilili ponudnike takih vsebin, ki nimajo sedeža v Sloveniji, k njihovemu prevajanju," je za Dnevnik dejal državni sekretar na ministrstvu za kulturo Marko Rusjan in priznal, da iz zakonodaje ni popolnoma jasno, kaj ta zahteva od ponudnikov operacijskih sistemov ali uporabniških vmesnikov, še nekoliko bolj pa je zapleteno vprašanje pretočnih vsebin na zahtevo.
Drugače meni Marko Jenšterle, vodja službe za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo, ki je prepričan, da je trenutni zakon dovolj jasno napisan in da je njihovo stališče že ves čas, da ga je pač treba spoštovati.
Do zdaj se je oblikovanje stališč pogosto ustavilo pri tolmačenju, saj so na dveh inšpektoratih trdili, da pri uporabi telefona ali avtomobila ne moremo govoriti o javni rabi slovenščine.
