Začetek poti: salzburška železniška postaja. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič
Začetek poti: salzburška železniška postaja. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič

Sedim na vlaku, ki me bo v štirih urah pripeljal iz Ljubljane do Salzburga. Ob meni sta kolesarski torbi in čelada. Moje kolo visi obešeno na kljuko v posebnem, kolesom namenjenem delu vagona. Ponosen sem nase, ker verjetno prvič v življenju nisem vzel na potovanje več prtljage, kot bi je potreboval. To je prednost kolesarskih torb, ker vanje pač ne gre več, kot to dopušča volumen. Po drugi strani pa na kolesu šteje vsak dodaten gram in nekje sem prebral, da gredo nekateri celo v takšne skrajnosti, da z zobnih ščetk žagajo ročaje. Poskušam brati, a se ne morem nagledati ozkih in strmih dolin, skozi katere se vije železnica. Šele dobro smo prečkali mejo, pa smo že na drugi strani Turskega predora (Tauerntunnel), kjer se teren precej odpre in se začnemo spuščati. Gledam in razmišljam, ali bom vse to v prihodnjih dneh prekolesaril v obratni smeri.

Kolesarska pot Alpe Adria je 430 kilometrov dolga, s tablami označena trasa, ki od Salzburga proti jugu preči Alpe in se konča v Gradežu (Grado) v Italiji. V Salzburgu bom prespal eno noč in začel s kolesarjenjem naslednje jutro. Tako imam ravno dovolj časa, da si ogledam to čudovito mesto. Preseneti me njegova modernost in vetrič evropskosti, ki pihlja ob reki Salzach.

Pogled na Salzburg z gradu. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič
Pogled na Salzburg z gradu. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič

Vzdolž nje po urejeni poti ves čas hitijo mimo Solnograjčani na svojih kolesih, medtem ko se na brežinah mnogi nastavljajo zadnjim žarkom dneva. Ker nočem plačati 9 evrov za vzpenjačo, se peš povzpnem na veličasten grad, ki se dviga nad mestom. Na vrhu rahlo zadihan ugotovim, da pravzaprav toliko znaša vstopnina in da je vzpenjača vključena v ceno. Grad je ogromen, mnogo večji od ljubljanskega, z vrha pa mesto ne izgleda večje od Maribora. Na poti nazaj do hotela si ogledam še pročelje rojstne hiše Mozarta na ulici, ki spominja na ljubljanski Stari trg.

Bad Gastein. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič
Bad Gastein. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič

Trasa kolesarske poti Alpe Adria v svojem prvem delu sledi nasprotnemu toku reke Salzach skozi mesta Hellein, Werfen, po smučarskih skokih znan Bischofshofen in St. Johann im Pongau. Slednji bo moja prva postaja. Ko me v živahnem središču Halleina prometni policist opozori, da vozim v napačno smer, mu obljubim, da bom bolj gledal prometne znake in se ne zanašal več zgolj na navigacijo. Kmalu zatem zunaj mesta skušam ubežati skupini na električnih kolesih, ki se mi po klancu navzgor grozeče približuje kakor parni vlak. Pri tem se sprašujem, če med svojim sopihanjem nisem parni lokomotivi bolj podoben sam. Kolo za hip skrijem v grmovje in si peš ogledam sotesko Salzachofen, v kateri se globoko pod mano peni reka.

Drugi kolesarski dan začnem zgodaj in to bo najdaljši dan v sedlu. Prevoziti moram 97 kilometrov do Špitala ob Dravi in pri tem narediti 1300 metrov višinske razlike. Trasa malo pred Lendom zavije skozi Klammtunel in nadaljuje pot vzdolž reke Gasteiner Ache vse do Bocksteina. Tu se je treba vkrcati na vlak in se skozi Turski tunel (Tauerntunnel) zapeljati na drugo stran v Mallnitz. Tik pred tem je v zdraviliškem Bad Gasteinu, kraju z impresivno arhitekturo in slapom, kjer voda pada v globino dobesedno med hišami, čas za kosilo.

Na drugi strani Turskega tunela me čaka prvi daljši in zaslužen spust, kjer se pot opre na traso nekdanje železniške proge in ponudi čudovite razglede na dolino. Med kavo in biskvitom v Obervellachu pogledujem v nebo, nad katerega se v vetru zgrinjajo nepričakovani oblaki, in upam, da bo zdržalo. Nato sledim še eni čudoviti reki, Moll, vse do njenega izlitja v Dravo, za katero pa se mi zdi, da jo poznam že od prej. Od tu sem le še streljaj do Špitala.

Tretji dan se držim Drave vse do Beljaka (Villach), katerega center me spominja na staro mestno jedro Kranja. Tu si privoščim kosilo v izjemni vietnamski restavraciji, potem pa nadaljujem proti Trbižu (Tarvisio) na italijanski strani. Prešine me, da pravzaprav ves čas sledim rekam, ko počivam na boku široke in razigrane Ziljice (Gailitz), po kateri ravno v tem času privesla mimo skupina v kajakih. Vonj po borovcih me tu prvič opozori, da se bližam obali.

V kolesarsko pot spremenjena nekdanja železniška trasa s postajo v Trbižu. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič
V kolesarsko pot spremenjena nekdanja železniška trasa s postajo v Trbižu. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič

Po mojem mnenju najlepši del kolesarske poti Alpe Adria se začne prav v Trbižu. To je 60-kilometrski spust po še eni trasi nekdanje železnice, ki ga četrti dan končam v pravljičnem srednjeveškem mestecu Pušja vas (Venzone) s kamnitim obzidjem in obrambnim jarkom. Pot se sprva vije po Kanalski dolini ob reki Beli skozi številne tunele in mimo opuščenih železniških postaj. Nekatere od njih so lično preurejene v bare oziroma kolesarska počivališča. V mestecu Tablja (Pontebba) reka naredi zavoj proti jugu skozi Železno dolino in se pri Carnii izlije v nič manj impresivno reko Tilment. Pri tem za dodatni spektakel poskrbijo še osupljivi razgledi na Alpe ter vožnja čez ozke mostove in viadukte, ki pod kolesi ropotajo v taktu nekdanje železnice.

Eden številnih predorov med Trbižem in Pušjo vasjo. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič
Eden številnih predorov med Trbižem in Pušjo vasjo. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič

Od Pušje vasi me do Gradeža loči še slabih 120 kilometrov, ki jih razdelim v dva dni z nočitvijo v Vidmu (Udine). Ko v bližini Humina (Gemona del Friuli) še zadnjič prečkam reko Tilment, se ne morem načuditi širini njene na pol suhe prodnate struge. Sprašujem se, koliko vode se mora spomladi preliti tu mimo, ko se začne v Alpah topiti sneg. V Vidmu sestradan ugotovim, da me do odprtja katere koli restavracije loči še dve uri. Ko se te točno ob sedmih zvečer odprejo, so le nekaj minut pozneje nabito polne. Na letnih vrtovih ob boku glavnega trga, kjer še malo prej ni bilo nikogar, naenkrat postane neverjetno živahno.

Zadnji dan moje kolo dviguje prah z makadamskih poti, ki se vijejo med prostranimi polji in domačijami Furlanske nižine. Prvi kanali s privezanimi barčicami medtem že naznanjajo, da sem skoraj na cilju. Gradež me pričaka v vsem svojem šarmu, po katerem slovi. To obalno mestece s prečudovitim starim mestnim jedrom in ozkimi uličicami je znano tudi po nakupovanju v številnih trgovinicah. A na srečo so moje torbe že polne.

Gradež. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič
Gradež. Foto: Osebni arhiv/Miha Peterlič

Potek poti v šestih dneh:
1. dan: Salzburg-St. Johann im Pongau, 75 km, 880 m višinske razlike
2. dan: St. Johann im Pongau-Bockstein-Mallnitz-Špital ob Dravi, 97 km, 1320 m viš. razlike
3. dan: Špital ob Dravi-Beljak-Trbiž; 80 km, 620 m višinske razlike
4. dan: Trbiž-Pušja vas; 60 km, 300 m višinske razlike
5. dan: Pušja vas-Videm; 57 km, 310 m višinske razlike
6 dan: Videm-Gradež; 56 km, 60 m višinske razlike
Celotna mapa trase, ki je razdeljena na 8 etap.