Vsi trije sodelujete v dobrodelnih akcijah, zdaj se že osmič pripravljate na akcijo Deželak Junak. Kaj vam to, da omogočite socialno ogroženim otrokom poletne počitnice, pomeni?

MIHA: Akcija se že osmo leto ni odmaknila od svojega bistva, da otroke iz socialno ogroženih družin umaknemo iz trpečega vsakdana in jih odpeljemo na morje ter jim s tem pokažemo, da obstaja lepše življenje in se splača potruditi. Pokažemo jim, da nam ni vseeno zanje in da je treba verjeti in upati na lepši in boljši jutri. Meni največ pomeni sreča otrok in zavedanje, da je nekomu mar zanje in jih ima nekdo rad, ne glede na dejstvo, da so morda celo družbene institucije pomoči zanje žal odpovedale na celi črti.

JANA: Kakršnakoli dobrodelna akcija, zlasti 28-urni dobrodelni maraton in Deželak Junak, mi predstavljajo eno najlepših možnih poslanstev – delati dobro in pomagati ljudem, ki so se znašli v takšni ali drugačni stiski. Najbolj ganljivo pa je zagotovo osrečiti otroke, ki jim je bilo že v nrosnih letih ukradeno otroštvo. Če lahko pri tem dodam samo kamenček v mozaik, sem neizmerno srečna. 

DENIS: Nič manj in nič več kot vsem drugim, ki donirajo in podpirajo akcijo. Se pravi ogromno. Vsi pravimo, da bi za otroke naredili vse, in ta akcija to samo potrjuje. Mi smo zgolj tisti, ki to vse skupaj povežemo.

Miha, vsako leto dobite zanimive izzive oziroma težke naloge, da bi bila akcija zanimivejša. Katera vam je najbolj ostala v spominu? Je kakšen izziv, ki ga ne bi sprejeli?

Najtežje sem sprejel izziv, da naj bi pot prehodil v krogli za zorbing, kjer sem se počutil zadušljivo, utesnjeno in skrajno neprijetno. Po dolgoletnih obračunih z Vršičem smo bili s terensko ekipo najbolj srečni lani, ko smo se vendarle povzpeli na ta tudi za kolesarske sladokusce zelo naporen vzpon. Obstajajo meje dostojanstva in realnosti, a z leti sem se navadil zaupati vrhovom Radia 1, da me ne bi poslali v območje nerealnega ali morda zame celo nevarnega.

Denis in Jana, kdo si izmisli težke naloge? Vaju je kdaj strah, da bi Miha zaradi napora odnehal?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

JANA: Gargamel zagotovo ni naša najljubša oseba, ampak s skupnimi močmi premagamo tudi njega. Da bi Miha odnehal? Nikoli in nikdar! Dobro se zaveda svoje odgovornosti in ne popušča kljub bolečinam in utrujenosti. Neomajen je. Trmast. Za otroke bi naredil vse in to ga vsako leto žene do konca. 

DENIS: Naloge pridejo od našega programskega direktorja, ki mu pravimo Gargamel. Ime je nastalo iz »fore« in se je obdržalo. So pa naloge neke vrste preizkus odločnosti vztrajnosti in predanosti cilju. Mihe, ekipe na terenu in nas, ki vse to spremljamo.

Že dolgo sodelujete in se poznate. Ali se kdaj skregate izven etra radijske oddaje? Ste prijatelji tudi zasebno, se kdaj podružite izven službe?

MIHA: Z leti so se naše prijateljske vezi zelo okrepile, zelo smo povezani in si zaupamo. So obdobja, ko se veliko družimo, a smo se kot večina prijateljev v obdobju nesrečnega koronskega časa tudi mi izven radijskih prostorov družili premalo. Nesoglasja v ekipi so redka in jih sproti razčistimo, kar se mi zdi tudi najbolj pomembno. Prijateljstvo nam omogoča, da smo tudi v radijskem smislu dolgoprogaši.

JANA: Seveda se tudi skregamo, saj smo skupaj vsak dan osem ur. Včasih tudi popoldne, in ja, smo prijatelji tudi zasebno. Pomagamo si med sabo, se družimo, smejemo in tudi jokamo skupaj. Vse, kar počnejo prijatelji. 

DENIS: Kot vsak par ali skupina prijateljev ali sodelavcev, ki preživi veliko časa skupaj, se seveda tudi mi kdaj razburimo ali si kaj »bolj na glas povemo«. Da bi se res skregali, pa ne. Če delaš več kot deset let skupaj, so te stvari čisto življenjske. Bolj pomembno je, da znamo ta nesoglasja hitro rešiti in ne kopičimo zamer drug do drugega. Izven službe se tudi znamo podružiti, a ne tako pogosto, ker Miha pač ne vabi na piknike, zvečer pa ne sme na pijačo. (smeh)

Lani ste zbrali več kot 800 tisoč evrov za otroke iz socialno ogroženih otrok. Veste, kako se je porabil denar? Ste dobili kakšen odziv od tistih, ki ste jim pomagali?

MIHA: Iz prve roke vem, da je denar iz akcije porabljen za uboge otroke do zadnjega centa. Moji hčerki Mojca on Manca sta vzgojiteljici v teh kolonijah in mi pričarata zgodbe in usode zelo slikovito, poleg tega vsako leto otroke z ekipo tudi obiščemo in se podružimo. Odzivi otrok so pristni in nepozabni. Tudi v času akcije mislim na konkretne zgodbe in obraze.

DENIS: Poznam kar nekaj otrok, ki so bili na letovanju na Debelem rtiču. Dekle, staro 12 let, in njen brat, star pet let. Oba sta bila prvič na letovanju. Za oba je bilo to najboljše poletje v življenju. Njuna starša sta jokala. Spomnim se, da sta na koncu rekla: 'Zakaj česa takšnega ni bilo, ko sva bila midva otroka?' Starša namreč še nikoli nista bila teden dni na dopustu na morju.

Lani ste imeli izjemno podporo, z vami so kolesarili tudi znani Slovenci in vas podpirali, kaj vas je pri vsem tem najbolj ganilo?

MIHA: Znani Slovenci se množično odzovejo in dobil sem občutek, da se tudi radi vračajo. Nekateri tudi sami poznajo dosti žalostnih otroških stisk, večina pa se z veseljem spominja svojega brezskrbnega otroštva. Vesel sem, da prinesejo dobro voljo, pridejo zelo angažirani in z veseljem širijo glas o dobrodelnosti na družbenih omrežjih, kar se mi zdi za končni uspeh zelo pomembno.

Miha, je teh deset dni, kolikor boste znova na poti, zelo napornih? Kako se pripravljate? Kaj je tisto, kar vas žene?

Pripravljam se zelo resno, zadnje tri mesece pred akcijo intenzivno treniram, 14 dni pred akcijo pa se spravim v nekakšen svoj mehurček, kar mi prinese psihološko moč in fokus, ki sta za akcijo prav tako zelo pomembna. Med akcijo pa me seveda žene naprej želja, da bi na morje peljali čim več otrok.

Jana in Denis, kako vidva spremljata vse skupaj? Kaj je vama od vseh sedmih dosedanjih akcij najbolj ostalo v spominu, kakšna zabavna ali ganljiva anekdota?

JANA: Vsako leto komaj čakam, da se jim lahko pridružim na terenu in vsaj malo pokolesarim z ekipo. Z Denisom vsako jutro spremljava dogajanje iz studia, ampak z mislimi sva pri njih in pri svojem Junaku. Anekdot je ogromno. Recimo, kako so nam domačini v par sekundah pripravili odlične sendviče s pršutom in sirom ali pa kako je ekipa na lani nekje na Notranjskem pozabila na Deželaka in so se morali vrniti ponj. O tem bo zagotovo povedal največ sam. Predvsem pa je lepo gledati, kako je akcija vsako leto večja. Vse več ljudi se odziva, vsaka vas ima svoj sprejem, angažirajo se vaščani, gasilci, otroci. Deželak Junak je prerasel v vseslovensko gibanje, ki združi vso državo z namenom pomagati. In to je najlepše. 

DENIS: Jaz se spomnim prve akcije, ko je šel Miha s skirojem. Spomnim se starta in tega, kako smo gledali, kako tam sam poganja skiro z Goričkega. Avtomobili so trobili, ljudje so se pritoževali, naj se umaknemo s ceste, naj prekinemo to početje. Vsem je bilo to početje nekako čudno, nenavadno. Danes taksnih klicev ni več. Danes dobivamo prošnje, da traso speljemo skozi njihov kraj. In to se mi zdi tudi neke vrste dosežek.

Lani ste želeli doseči milijon evrov, skoraj ste ga dosegli, vsoto ste glede na prejšnje leto podvojili. Kakšni so cilji za letos?

MIHA: Cilj je, da narišemo nasmehe na obraze nesrečnih otrok, ki jih je žal res veliko. Milijon se lahko zgodi, a ne želimo pritiskati z njim na ljudi, vsak naj prispeva, kolikor lahko in želi. Veselim pa se tudi dejstva, da se s poslušalci in podporniki akcije vsakič znova tako zelo povežemo in ustvarimo pravo pozitivno gibanje, ki diha za skupni cilj pomagati nesrečnim otrokom, ki sami niso krivi za svoje trpljenje. Slovenci smo zelo dobrodelen narod, lahko smo ponosni, da je tako.

JANA: Vsako leto si želimo zbrati še več denarja, ker bi tako lahko razveselili še več otrok. Če bo milijon, bo fantastično! Vsako leto spišemo eno izjemno pravljico. Upam, da bo tudi letos tako. 

DENIS: Vedno je cilj dati vse od sebe. Mi več teh ciljev ne postavljamo, ker si jih postavijo poslušalci sami. V komentarjih pišejo, da gremo čez milijon. Višji znesek kot lanski vedno pomeni, da smo kot družba naredili korak naprej tudi na tem področju. Vsak sam pri sebi ve, ali je zmožen poslati en dva, tri ali več SMS-ov pomagam5 na 1919. Veliko nas je in to je tisto, kar na koncu omogoči rezultat, s katerim otroke, ki živijo med nami, odpeljemo na morje. Ne rešujemo življenj, omogočamo pa nasmehe, veselje, zadovoljstvo in spomine do konca življenja. Ne pozabiti! Ni samo morje. Lani je osem od desetih otrok, ko sem jih vprašal, kaj je najboljša stvar na Debelem rtiču, odgovorilo: hrana. Ne morje, ampak hrana.