REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Dve pismi o Ukrajini: Kje zgrešita in zakaj je pismo »koristnih idiotov« ameriškega ekspanzionizma žalitev razuma?

Dve pismi o Ukrajini: Kje zgrešita in zakaj je pismo »koristnih idiotov« ameriškega ekspanzionizma žalitev razuma?»Vljudno smo jih prosili, da naj se ne širijo proti Vzhodu!« Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Slovenska vlada je te dni dobila dve pismi, v katerih ministrsko ekipo dr. Roberta Goloba podpisniki pozivajo k ohranitvi oziroma spremembi dosedanje smeri njene zunanje politike.

O napakah politike Evropske unije in Združenih držav Amerike v zvezi z Ukrajino smo v dosedanjih člankih zapisali že toliko dejstev, da jih na tem mestu ne bomo ponavljali na dolgo in široko.

Je pa mogoče že ob prebiranju obeh pisem takoj podati vsaj okvirno oceno pomanjkljivosti obeh.

Tudi prvo pismo s prvopodpisanim Aureliom Jurijem začenja s precej običajno, javnosti všečno, toda neutemeljeno mantro o tem, kako je vir vseh težav 'ruska agresija.'

Vsem, ki se spoznajo na mednarodno politiko in na realističen ter objektiven način ocenjujejo dogajanje v svetu je seveda jasno, da je prvo pismo, ki so ga med drugim podpisali profesorja Bojko Bučar in Bogomir Ferfila ter nekdanja predsednika države Milan Kučan in Danilo Türk ob drugih podpisnikih - zadelo vsaj zelo blizu središča tarče.

Ne pa v sredino.

Zakaj?

Preprosto zato, ker tudi to pismo začenja s precej običajno, javnosti všečno, toda neutemeljeno mantro o tem, kako je vir vseh težav »ruska agresija.«

Takšno žlobudranje te seveda reši očitkov, da si putinist, nima pa veliko skupnega z dejstvi.

Analitiki šole ofenzivnega realizma namreč ugotavljajo, da je bil odziv predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina reaktiven.

Vladimir Putin se je odzival na izzive ZDA, ni pa bil tisti, ki bi bil v tej zadevi ofenziven.

Darila Ukrajine
Darila Ukrajine Evropski uniji. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Teza, da ima vsaka država pravico do izbire lastnega zavezništva je pobrana iz liberalističnega besednjaka in v mednarodni politiki dela predvsem škodo.

Članice zveze NATO so namreč pozabile na koncept celovite varnosti in načelo, da seveda lahko stopaš v zavezništva - dokler to ne ogroža druge.

Spodaj je objavljena karikatura ruskega zunanjega ministrstva, ki jasno kaže, kako so se končala pretekla širjenja.

»Vljudno smo jih prosili, da naj se ne širijo proti Vzhodu!« piše na njihovi čestitiki.

Ko je Rusija povedala, da jo širjenje NATO proti njenim mejam ogroža, bi moral Zahod njene pomisleke vzeti resno. A jih ni.

Zraven slike pokrival agresorjev - in prostorom za naslednjega poraženca.

To, da je k varnosti potrebno pristopati celovito pa je zapisano tudi v mednarodnih dokumentih, toda članice NATO so to podpisale - in ignorirale.

Ko je Rusija povedala, da jo širjenje NATO proti njenim mejam ogroža, bi moral Zahod njene pomisleke vzeti resno. A jih ni.

Na prvi pogled se kljub temu seveda res zdi, da je Rusija z napadom na Ukrajino večkrat prekršila mednarodno pravo.

Ostanki rakete Točka-U - Donetck
Vojni zločin: Ukrajinski režim je v Kramatorsku zaradi obiska predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen in milijard evrov pomoči, ki pritekajo z Zahoda s sovjetsko raketo izstreljeno z ukrajinskih položajev - pobil na desetine Ukrajincev. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Tako se na prvi pogled zdi, da je Moskva prekršila kogentno normo prepovedi uporabe sile in morda celo prav tako kogentno (jus cogens) normo pravice do samoodločbe.

Ob tem je izvršila še vojaško agresijo in kršila ozemeljsko celovitost Ukrajine.

Toda če analiziramo naštete kršitve, hitro naletimo na več problemov.

Ob tem si je že leta 2014 pripojila Krim, obenem pa je kršila ozemeljsko celovitost Ukrajine tudi s priznanjem obeh republik Donbasa v nasprotju z voljo matice – Ukrajine.

Toda če analiziramo te kršitve, hitro naletimo na več problemov.

Uporaba sile je namreč dovoljena v samoobrambi, Rusija pa se poziva na kolektivno samoobrambo, saj je branila obe osamosvojeni, na novo priznani republiki.

In to je po Ustanovni listini OZN dovoljeno.

EU in ZDA - večno prijateljstvo
EU in ZDA - večno prijateljstvo. Vir: Posnetek zaslona, Global Times

Še bolj dovoljeno je, če v enačbo vnesemo pravico Rusije do preventivnega napada.

Zveni sumljivo?

Morda, toda zakaj ta pravica ni motila številne sedanje kritike Rusije, ko se je na to pravico sklicevala ameriška politika?

Na to pravico so se zahodne države sklicevale neštetokrat in to s precej manj prepričljivimi argumenti.

Izrael se je na to pravico skliceval v več primerih vojn s sosedami, Washington pa na isto pravico in na pravico do samoobrambe tudi tedaj, ko so ZDA šle v »intervencije« proti Afganistanu in Iraku 10.000 kilometrov daleč stran od ameriških meja.

Le zakaj Rusija, ki je ob svojih mejah odkrila biološke laboratorije z vojaškim financiranjem ZDA, neprijavljene navkljub dejstvu, da je to v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, ter po osmih letih neprestanega bombardiranja večinoma ruskega, civilnega prebivalstva obeh osamosvojenih republik na vzhodu Ukrajine, v katerem je umrlo 14.000 ljudi, in ko je bila ob novih napadih in po kršitvi mirovnih sporazumov iz Minska ter s strani Zahoda zavrnjenih predlogih zaprošena za pomoč - ne bi smela napasti agresorske ukrajinske vojske in s tem braniti obe novi republiki z večinoma rusko govorečim prebivalstvom?

Uporaba sile je namreč dovoljena v samoobrambi, Rusija pa se poziva na kolektivno samoobrambo, saj je branila obe osamosvojeni, na novo priznani republiki.

Pri tem ne smemo pozabiti, da je Ukrajina poslala ogromno vojsko na meje obeh uporniških republik v Donecku že poleti 2021 in je od 16. februarja letos, kot potrjujejo poročila opazovalcev OVSE - celo intenzivirala bombardiranje obeh de facto držav.

Res je tudi, da je bila na udaru ukrajinske vojske in neonacistov manjšina, ki so ji bile pred tem kršene prvine lokalne avtonomije (»gubernatorje« so jim določali v Kijevu!), predvsem pa ji je bila prepovedana celo uporaba njenega, ruskega jezika.

In prav tako ne smemo pozabiti, da je bil napad pričakovana in tudi po oceni največjih poznavalcev mednarodne politike utemeljena, samoobrambna poteza velike sile, ki je ravnala v skladu z načelom ravnovesja sil in je intervenirala neposredno ob svoji meji, v sferi njenega vpliva, v katerega sta svojo marionetno vlado v Kijevu pred tem instalirali Rusiji sovražna sila – ZDA in njeno orodje, zveza NATO.

Kremelj je ravnal tako, kot je moral, kot je bilo pričakovano in kot so tudi v Beli hiši vedeli, da se bo odzval.

Zato je bil predsednik ZDA Joe Biden tako zelo prepričan, da Rusija ne bo mogla ostati mirna.

In ZDA so v tem primeru v vlogi krivca in vojnega hujskača, ne pa mirovnika.

In tako se na koncu zdi, da je največja kršitev Rusije pravzaprav ne napad na Ukrajino, ki je bil preventiven in samoobramben, pač pa enostransko priznanje obeh de facto osamosvojenih in odcepljenih republik.

Rusija je ravnala tako, kot je morala, kot je bilo pričakovano in kot so tudi v ZDA vedeli, da se bo odzvala. Zato je bil Joe Biden tako zelo prepričan, da Rusija 'ne bo mogla ostati mirna'.

Gre res za kršitev ozemeljske celovitosti Ukrajine.

Toda tu so vsaj štirje problemi.

Prvič so same zahodne države storile isto ali še hujšo (ker je bila prva!) kršitev, ko so priznale nezakonito razglašeno neodvisnost Kosova in s tem kršile integriteto Srbije.

In pri tem še vedno vztrajajo.

Drugič, ker je samo Meddržavno sodišče, po hudih pritiskih zahodnih držav in po redefiniciji (!!) vprašanja, ki ga je o tem problemu dobilo od GS OZN, sprejelo precej kratkovidno in dvoumno stališče, po katerem sprejem deklaracije o neodvisnosti Kosova ni kršitev ozemeljske celovitosti Srbije in ni kršitev mednarodnega prava, kar je bilo zahodnim državam dovolj, da so na videz ubranile svoja nezakonita dejanja.

Na videz zato, ker tudi to sodišče v resnici ni razsodilo, da je bila odcepitev legalna, kar pa so nato poskusili izkoristiti tudi ruski diplomati in Putin osebno.

Putin je prav s tem argumentom na veliko žalost Srbije pričakal generalnega sekretarja OZN.

V resnici Medržavno sodišče ni legaliziralo ne kosovske in s tem tudi nobene druge enostranske odcepitve.

V resnici Medržavno sodišče ni legaliziralo ne kosovske in s tem tudi nobene druge enostranske odcepitve.

Tretjič, ker je Rusija, kot smo nekateri pravilno napovedovali, izkoristila isto argumentacijo kosovskega presedana, da bi opravičila svoj dejansko mednarodnopravno nezakonit postopek, ki pa so ga zahodne države že pred tem uporabile in ognjevito branile v primeru odcepitve Kosova.

Področje priznanj držav pa je v mednarodnih odnosih med najmanj kodificiranimi. Tega se je zavedal že Hersch Lauterpacht, ki je želel utemeljiti celo obveznost držav do priznanja zakonito nastalih novih držav.

A je vse ostalo bolj v domeni diskrecijske pravice držav, ki pa s priznanjem enostransko odcepljene de facto države seveda še vedno kršijo običajno mednarodno pravo.

Četrtič, pa je bil tak postopek Rusije ne samo logičen, pač pa tudi mednarodnopolitično utemeljen, kajti ko gre za tako velike, flagrantne kršitve običajnega mednarodnega prava s strani velikih sil (ZDA, Francije, Velike Britanije in večine članic EU v primeru Srbije), lahko druga velika sila svoje pravice ali mednarodno pravo zaščiti tudi z uporabo reciprocitete in retaliacije.

Kosovo in Srbija
Dvojni vatli: Zahod je Kosovo želel iztrgati Srbiji, večina članic EU to pokrajino priznava za državo - medtem pa hinavsko bije plat zvona zaradi odcepitve Krima in republik Donbasa... Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Večina ostalega pa v prvem pismu o Ukrajini s prvopodpisanim Aureliom Jurijem drži – razen upanja, da je mogoče oživiti mirovne sporazume iz Minska.

Za njih je imel Zahod osem let časa. Pa ni želel videti ukrajinske zločine nad rusko manjšino na vzhodu Ukrajine. O njih ni bilo poročil na naslovnicah zahodnih medijev.

Zato se sedaj mirovni sporazumi iz Minska definitivno – mrtvi.

Meje bo sedaj zarisala vojna. In morda ne samo v Rusiji.

Zahodu in ZDA, ki so še posebej od konca hladne vojne v Evropi teptale mednarodno pravo, je dala Rusija v primeru Ukrajine »piti njihovo lastno zdravilo.«

Zahodu in ZDA, ki so še posebej od konca hladne vojne v Evropi teptale mednarodno pravo, je dala Rusija v primeru Ukrajine »piti njihovo lastno zdravilo.«

Kaj pa drugo pismo?

Pismo, ki so ga med drugim podpisali Miro Cerar, Rajko Pirnat, Branko Soban, Gregor Golobič, Janez Juhant, Alenka Puhar, Gregor Virant, Frane Adam, Janez Šušteršič, Aleš Maver, Dejan Steinbuch, Žiga Turk, Pavel Gantar, Renata Salecl... In še nekateri.

Za to pisano druščino levih in desnih komentatorjev je značilno, da so se odkrito postavili »na stran Ukrajine.«

Na prvi pogled je seveda hvalevredno, da se postaviš na stran napadene države.

Toda kaj, če je bila ta država sama napadalka na lastno prebivalstvo, če je hlapčevala tuji veliki in Rusiji sovražni sili, če je podpirala neonacizem in z njim izzivala Rusijo?

Kaj, če je namesto uresničevanja mirovnih dogovorov iz Minska pripravljala napad na ozemlja Donbasa in celo na ruski Krim, kar bi zvezo NATO v primeru članstva Ukrajine v tem vojaškem paktu takoj potisnilo v jedrsko vojno z Rusijo?

Krim, peta obletnica priključitve
Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Kako se odzvati v primeru, če to državo vodi koruptiven predsednik, plačanec ZDA, ki je bil izbran celo z glasovi v Ukrajini živečih Rusov, ki je v predvolilnem času obljubljal mir, nato pa izdal voljo volivcev, tako kot je to v Sloveniji naredila Cerarjeva SMC?

Kaj, če je ta človek namerno sabotiral mednarodne sporazume in pripravljal vojsko za napad na v Ukrajini živečo rusko manjšino?

Si voditelj, ki laže, ki je neverodostojen, ki popušča neonacistom, ki je državo spreminjal v bombo na ruskem pragu, ki je prepovedal vse ruske stranke in ruski jezik ter v svojem predsedniškem uradu obesil zastavo ukrajinskih »ustašev«, malikovalcev zločinca Stepana Bandere, brutalnega Hitlerjevega lakaja - res zasluži spoštovanje in podporo?

Ni treba biti rusofil, da na to odgovorimo z jasnim – ne! Nikoli.

Kdor se postavi za takšno državo - v bistvu podpira agresijo. Agresijo Zahoda proti Rusiji.

Kdor se postavi za takšno državo - v bistvu podpira agresijo.

Agresijo Zahoda proti Rusiji!

In ko gre za visoka načela mednarodnega prava in morale, na katera se sklicujejo podpisniki drugega pisma, se je seveda najprej potrebno vprašati, kje so bili, ko se je to mednarodno pravo rušilo po svetu, ob napadih na ZRJ, Afganistan, Irak, Libijo in Sirijo?

Predvsem pa – ali je jedrska tretja svetovna vojna primerna cena za obrambo njihovih visokoletečih, moralnih načel?

Preprost odgovor na vprašanje, kako se bo vojna končala? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Gre torej za skupek slovenskih intelektualcev, takih, ki so bili povsem tiho ob številnih enako težkih kršitvah mednarodnega prava s strani Zahoda in so se na ozemeljsko celovitost spomnili šele sedaj?

Kje so bili, ko je NATO rušil bolnice, šole, mostove, daljnovode, zbiralnike za vodo in drugo infrastrukturo po Srbiji in Črni gori, ko so bombniki z ogromnih višin sejali smrt in so tla parali izstrelki iz osiromašenega urana, ki z rakom in tumorji uničuje življenja prebivalstva še danes?

Glavni problem, ki ga imajo ti »levo desni« intelektualci, podpisniki t. i. »Gabrijelčičevega pisma« je zato – njihovo lastno licemerje ob dvoličnosti mednarodne evroatlantske politike, ki jo promovirajo in vodi Evropsko unijo naravnost v uničenje.

Ne moreš namreč en primer ocenjevati z enim merilom, drugega pa z drugim in trditi, da si objektiven.

Ne gre.

Ker si neverodostojen.

Azovci imajo v šahu - Zelenskega
Bo Golobova vlada podprla komedianta, podpornika neonacistov Azova, ki je uničil državo? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Večina teh, ki so podpisani pod pismom št. 2, pa je seveda tako ali drugače vztrajno in slepo podpirala evro-atlantsko politiko širjenja zveze NATO in intervencij Zahoda, ki so srž problema in so povzročile, da se je Rusija februarja povsem upravičeno odzvala.

Zakaj je temu tako, smo že pojasnjevali.

Podpisniki drugega pisma pa neutemeljeno trdijo, da ruskih ugovorov zoper širjenje zveze NATO, ki so jih ponavljali desetletja, ni treba jemati resno. Skratka, da so lažni. Kar je laž.

Seveda pa to mednarodnopolitičnih analfabetov, na primer tudi v novinarskih vrstah ne prepriča.

Najbolj natančno pa je razloge za legitimnost ruskega odziva dolga leta pojasnjeval profesor Univerze v Chicagu dr. John Mearsheimer.

Seveda pa to mednarodnopolitičnih analfabetov, na primer tudi v novinarskih vrstah ne prepriča. Oni vedo bolje.

In na to, kar je Mersheimer ubranil v svojih številnih knjigah in predavanjih, ki so imela celo 27 milijonov ogledov na YouTube kanalu, se nek dopisnik slovenskega Dela v lasti enega največjih domačih tajkunov podela s komentarjem iz Bruslja, s katerim prvo pismo slovenskih intelektuacih predstavi kot nekaj bizarnega.

Kar je res bizarno, je to, da ljudje, kot dotični Peter Žerjavič, ki očitno nimajo pojma o tem, kako delujejo in se odzivajo velike sile, v realnem svetu poročajo o tem iz evropskega »glavnega mesta.«

Zaradi podobnega licemerja in dvojnih vatlov, ki jih uporabljajo tudi podpisniki drugega pisma, je njihov umotvor zato bolj seznam neverodostojnega jadikovanja kot pa nekaj, kar bi si zaslužilo resno obravnavo.

Povsem zgrešeno je tudi primerjati ravnanje Rusije z ravnanjem Hitlerjeve Nemčije. Gre za banalno, zlizano, poceni primerjavo, ki ne sloni na dejstvih.

Povsem zgrešeno je tudi primerjati ravnanje Rusije z ravnanjem Hitlerjeve Nemčije.

Gre za banalno, zlizano, poceni primerjavo, ki ne sloni na dejstvih.

Podpisniki najnovejšega pisma, ki ga je prvi podpisal Luka Lisjak Gabrijelčič, občasni kolumnist Dela, kritizirajo »münchenski format pogajanj, kjer prizadeta država čaka na odločitev samooklicanih velesil«.

In v isti sapi zgrešeno pozivajo, da naj se Slovenija temu odločno zoperstavi.

Insignije zloglasnega ukrajinskega neonacističnega bataljona Azov. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Podpisniki pisma, s katerim so se odzvali na prvo pismo slovenskih intelektualcev, hkrati pozabljajo, da se je Ukrajina sama, ko je po državnem udaru leta 2014 izbrala pot kršitev mirovnih dogovorov iz Minska sama veliko prispevala k temu, da so o njej pričele odločati velesile.

Ob tem je zabavno spoznanje, da so Gregor Golobič, Pavel Gantar in še nekateri »levosučni intelektualci« pristali na dnu pisma, s katerim se strinja celo Janšev obrambni minister Matej Tonin, ki kritizira »leve intelektualce«, »ki verjamejo, da je vzrok za napad Rusije na Ukrajino širitev zveze NATO na vzhod ter da so za dolgotrajnost vojne krivi Ukrajina in zahodni zavezniki.«

A ne gre za vero.

Verjamemo, da je Toninu blizu, a ni vse v veri. Da je NATO s svojim širjenjem povzročil spopad, je znanstveno dokazano dejstvo.

Vzrok in posledica sta dokumentirana v številnih izjavah, diplomatskih notah in analizah.

Slovenci, ki smo bili leta 1991 manjšina znotraj skupne države, bi položaj ruske manjšine znotraj Ukrajine, ki je trpela in bila dolga leta pod škornjem neonacistov vendarle morali razumeti bolje, kot nam to demonstrirajo mednarodnopolitični analfabeti, podpisniki drugega pisma, na začetku katerega je podpisan prvi vseved, občasni »politični analitik« Dela Luka Lisjak Gabrijelčič.

Pri tem Tonin in njemu podobni spregledajo, da so bili točno takšnega mnenja o nevarnosti širjenja zveze NATO tudi šefi ameriških tajnih služb, vodilni ameriški strokovnjaki za mednarodne odnose, ameriški veleposlaniki v Rusiji pred tem pa Sovjetski zvezi in celo George Kennan, ameriški diplomat in zgodovinar, človek, ki si je izmislil politiko »obkoljevanja« Sovjetske zveze.

So bili tudi ti ljudje, med njimi številni znani Američani rusofili, ki so verjeli v neresnice?

Tonin, Lisjak-Gabrijelčič in ostali mednarodnopolitični analfabeti skupaj s peščico »levih« intelektualcev, ki so v t. i. obrambi Ukrajine (beri: ameriškega ekspanzionizma) postali »koristni idioti« za cilje ameriškega imperializma pa pri tem pozabljajo, da s svojo držo delajo največjo škodo prav največjemu totemu svojega malikovanja – ZDA.

V spopadu velikih sil je namreč za ZDA njena strateška tekmica Kitajska, ne pa Rusija.

In v tem spopadu bi si pametni politiki (analitiki, novinarji...) morali želeti, da bo Rusija na njihovi strani ali vsaj nevtralna, ne pa na strani Pekinga.

Vojaški lobiji vzpodbujajo vojne...
Vojaški lobiji imajo radi konflikte in seveda spodbujajo vojne... Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Na to dejstvo ameriško javnost nenehno opozarjajo Fareed Zakaria, čikaški profesor John Mearsheimer in mnogi drugi, toda brez uspeha.

Celo ameriški republikanci so – pravilno – ugotovili, da je sedanja Bidnova politika katastrofalna.

Toda ameriška politika še naprej zlorablja »liberalizem«, ki ga mehanično prenaša v mednarodno sfero, pri čemer ji na Slovenskem ploskajo tudi Washingtonu vdani »levi intelektualci« ob orkestriranju desnosučnih, vse to pa seveda logično vodi do vedno hujših vojn, ki se bodo najslabše končale za vnete razpihovalce vojn – in to so ZDA in njeni zavezniki.

Mnenja se krešejo... Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Med zaveznicami ZDA je tudi Slovenija in zato bo NATO s katastrofalno politiko uničevanja Evrope tudi največji mlinski kamen na vratu predsednika nove slovenske vlade dr. Roberta Goloba. Ta katastrofalna politika lahko uniči ne samo to vlado, pač pa tudi Evropo, kot jo poznamo.

Ameriška politika še naprej zlorablja »liberalizem«, ki ga mehanično prenaša v mednarodno sfero, pri čemer ji na Slovenskem ploskajo tudi Washingtonu vdani »levi intelektualci« ob orkestriranju desnosučnih, vse to pa seveda logično vodi do vedno hujših vojn, ki se bodo najslabše končale za vnete razpihovalce vojn – in to so ZDA in njeni zavezniki.

Slovenci, ki smo bili leta 1991 manjšina znotraj skupne države, bi zato položaj ruske manjšine znotraj Ukrajine, ki je trpela in bila dolga leta pod škornjem neonacistov vendarle morali razumeti bolje, kot nam to demonstrirajo mednarodnopolitični analfabeti, podpisniki drugega pisma, na začetku katerega je podpisan prvi vseved, občasni »politični analitik« Dela Luka Lisjak Gabrijelčič.

Mednarodna politika in geopolitika spadata med posebne discipline in prav zato vsevedneži tega tipa običajno pogrnejo na vsej črti, ko se lotijo mednarodnih tem.

Sicer pa je to zelo jasno.

Bi svoj avto pustili popravljati peku, televizor pa »političnemu analitiku«?

Morda in vso srečo pri tem.

V Ukrajini bo vzpostavljena, kot so Američani zapisali ob razglasitvi neodvisnosti Kosova, ko jim je pri tem pomagala tudi slovenska diplomacija, 'nova realnost na terenu'. Takrat nam je bila všeč. Tokrat pa bo všeč Rusom. Vse se vrača, vse se plača.

Toda mednarodni odnosi so preveč resna disciplina, da bi jo lahko prepustili vsevednim moralizatorjem in dnevnopolitičnim komentatorjem.

Tako kot ima elektrotehnika svoje zakone, jih ima tudi mednarodna politika.

Lahko jih ignorirate, kot jih danes ignorirajo Ursula von der Leyen in evropska vrhuška –, a v svojo škodo.

Kdor veliki sili podstavi bombo – dobi vojno. Tako je že tisočletja. In bo še naprej, kajti v svetovni skupnosti ni nočnega čuvaja, ki bi lahko vedno poskrbel za red in mir.

In zato na koncu te poti ne bo običajnih mirovnih pogajanj. Zakaj? Zato, ker ni več temeljne vrednote - zaupanja. To zelo dobro pojasni Gonzalo Lira, ki se oglaša iz ukrajinskega Harkova (video posnetek na koncu tega članka).

Zato bo v Ukrajini vzpostavljena, kot so Američani zapisali ob razglasitvi neodvisnosti Kosova, ko je pri tem pomagala tudi slovenska diplomacija, nova realnost na terenu.

Takrat nam je bila všeč.

Tokrat pa bo nova realnost na terenu všeč Rusom.

Vse se vrača, vse se plača.

ZDA so (jedrsko) vojno skoraj zakuhale s Sovjetsko zvezo ob »Kubanski krizi.«

Sankcije ne pomagajo, kajti ko so ogroženi nacionalni interesi, so države pripravljene pretrpeti velike izgube, da se zavarujejo. In Rusija je zato pripravljena trpeti več, kot Evropa.

John Fitzgerald Kennedy in Nikita Hruščev sta jo preprečila v zadnjem trenutku.

Rusija je zdaj to naredila v Ukrajini, ker dementni in arogantni Joe Biden ni bil sposoben najti diplomatske rešitve in je z zavrnitvijo legitimnih ruskih zahtev najbolj škodil – svoji državi.

Sankcije ne pomagajo, kajti ko so ogroženi nacionalni interesi, so države pripravljene pretrpeti velike izgube, da se zavarujejo.

In Rusija je zato pripravljena trpeti več, kot Evropa.

Prej, ko to slovenski politiki doumejo, prej bodo našli pravo pot.

Zaradi Ukrajine: EU proti Rusiji
Pod taktirko ZDA: EU proti Rusiji. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

In ta pot bo, paradoksalno, kljub obljubam nove zunanje ministrice o vrnitvi k jedrni Evropi morala biti bliže madžarski politiki in ne politiki Nemčije, ki je trenutno - zelo zašla.

Pred vlado dr. Roberta Goloba so zato težke odločitve.

Lahko jih prelaga na parlament, a na koncu bo predsednik vlade sam nosil vso težo odločitev, ki bodo sprejete pod njegovo vlado.

Mearsheimer
Profesor John Mearsheimer: »V anarhičnem svetu mednarodne politike je bolje biti Godzila kot Bambi.«

Edina prava pot je več realizma, kot ga predlagajo podpisniki prvega pisma.

Evropska politika bi se morala najprej resno soočiti z lastnimi napakami, ki so posledica hlapčevanja ZDA.

Potiskanje Ukrajine v NATO in izključevanje Rusije ob dogovorih Ukrajine z NATO in EU je bila strateška, evropska napaka.

Posledice te politike sedaj uničujejo Evropo, bodo prinesle lakoto po svetu in nove begunce...

Lahko se zgodi, da bodo jutri odpihnile še celo vrsto evropskih vlad...

Kajti nekaj je jasno –, če se bodo dr. Robert Golob in predsednica SD ter zunanje ministrica Tanja Fajon (skupaj z ostalimi politiki EU) še naprej opirali na hinavsko leporečje podpisnikov drugega, »Lisjak-Gabrijelčičevega pisma«, potem je neizogibno, da nas jeseni čakajo hude podražitve, od draginji pa socialni nemiri, sesutje zdravstvene reforme in propad vseh čudovitih načrtov za prihodnost te vlade.

V jedrsko vojno nas je z nespametnimi predlogi potiskala politika zdaj k sreči že nekdanjega premierja Janeza Janše, ki je topoglavo zahteval območje prepovedi poletov nad Ukrajino -, kar se lahko doseže le z vojno proti Rusiji.

In samo upamo lahko, da ne tudi – uporaba taktičnih jedrskih nabojev na svetovnem parketu.

Najprej v zahodni Ukrajini in potem še kje, predvsem v Evropi, kot je že opozoril profesor John Mearsheimer.

V jedrsko vojno nas je z nespametnimi predlogi želela pahniti politika zdaj k sreči že nekdanjega premierja Janeza Janše, ki je topoglavo zahteval območje prepovedi poletov nad Ukrajino -, kar se lahko doseže le z vojno proti Rusiji.

Bo politika novega predsednika vlade, dr. Roberta Goloba - enaka?

Upajmo, da ne.

Noro: Janša je želel Nato zvleči v jedrski konflikt z Rusijo
Janša si je prizadeval zvleči NATO v jedrski konflikt z Rusijo. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Če Rusi zmagajo, uporabe jedrskega orožja seveda ne bo. Če jim bo pa šlo zelo slabo - kot hočejo podpisniki drugega pisma - potem je jedrska vojna zelo mogoča.

In potem? Bodo ZDA bombardirale Rusijo zaradi »poravnane« zahodne Ukrajine?

To je zelo malo verjetno.

Zato je to, kar s svojimi predlogi želijo doseči podpisniki drugega pisma - neuresničljivo. Ali pa smrtno nevarno.

Posledice pa bomo čutili v vsej Evropi.

Mearsheimerju lahko verjamemo, ker boljšega geopolitika na svetu v tem trenutku ni. Spada v najbolj cenjeno šolo realistov. Kot sta bila tudi Hans Morgenthau in Samuel Huntington.

Lahko pa rečete, da je tudi Mearsheimer »putinist.«

Ali pa da je bil putinist tudi pokojni profesor Stephen F. Cohen (video na koncu), ki je prav tako vztrajno in očitno zaman pojasnjeval, zakaj je širjenje zveze NATO, ki ga je Slovenija vztrajno podpirala, tako zelo zgrešena politika, zakaj je zahod izdal Rusijo in zakaj so prav to korenine vojne...

Slovenija v okviru EU ali NATO seveda ne bo odločilna pri tako pomembnih vprašanjih. Vendar glas ima. S tem pa tudi odgovornost.

In nadaljujete po poti podpisnikov pisma št. 2.

Poti socialnih nemirov, podražitev, neslutene draginje, pomanjkanja blaga, revščine, lakote...

In novih vojn.

Slovenija v okviru EU ali NATO seveda ne bo odločilna pri tako pomembnih vprašanjih. Vendar glas ima. S tem pa tudi odgovornost.

Če bo podpirala napačno politiko razpihovanja vojne v Ukrajini, zgrešeno politiko sedanje ameriške administracije, ki je daleč od vzdržne realpolitike, bo tudi Golobova vlada odgovorna za posledice napačnih odločitev.

Te posledice pa bodo prizadele ali celo onemogočile izvedbo strateških, pozitivnih načrtov sedanje vlade.

Izbira je vaša, spoštovani predsednik vlade.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek