Smo kot bratje, vsak s svojo nalogo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 27. februar 2022 / 09:12  

V skakalni ekipi, ki je na olimpijskih igrah osvojila srebrno medaljo, so bili trije Gorenjci: brata Peter in Cene Prevc ter Lovro Kos – vsak s svojo zgodbo. Peter je v karieri osvojil že praktično vse, kar se osvojiti da, za Ceneta in Lovra pa je letošnja sezona daleč najuspešnejša doslej.

V srebrni skakalni moški olimpijski ekipi iz Pekinga so bili kar trije Gorenjci: Lovro Kos in brata Cene in Peter Prevc. Slednji je osvojil še zlato medaljo na tekmi mešanih ekip, v zbirki pa ima tako že štiri olimpijska odličja.

Brata Peter in Cene Prevc prinesla tri medalje

»Dosegel sem res že veliko, pravzaprav vse, kar sem si kdajkoli lahko želel. Osvojil sem naslov svetovnega prvaka, veliki kristalni globus, prav tako mali kristalni globus, zlato olimpijsko medaljo ... Lovorik v našem športu ni več. Seveda to ne pomeni, da mečem puško v koruzo. Na tekmah bom še naprej dajal vse od sebe in se boril do zadnjega, kaj se bo spremenilo, pa bo pokazal čas. Ti rezultati nikakor niso samoumevni, zanje sem se trudil precej časa. Narediš vse, kar lahko, da si ne moreš ničesar očitati,« je po prihodu iz Pekinga pojasnjeval Peter Prevc. Kot je dejal, sta bili na Kitajskem obe tekmi, na katerih je osvojil odličje, podobni, le lesk medalj je drug. »Predvsem mi je všeč, da z drugim mestom na ekipni tekmi nismo bili povsem zadovoljni. Vedeli smo, da bi lahko bili tudi zlati. Miselnost tekmovalcev je takšna, da si počasi pa upamo tudi zmagati. Spomin na letošnje olimpijske igre bo lep. Še bolj kot vesel sem pomirjen sam s sabo. Čutiš se bolj dopolnjenega v življenju.«

Cene Prevc je bil na olimpijskih igrah prvič. »Bilo je prijetno, seveda si vesel, če dobiš medaljo. Dobro smo skakali, skoki so bili kvalitetni, tako da bi bili sposobni tudi zmagati. Dan prej smo bili glavni favoriti, a naslednji dan je lahko vse drugače. Zelo smo lahko zadovoljni tudi s srebrno medaljo,« je dejal skakalec, za katerega je letošnja sezona daleč najboljša doslej. »Skoki so šport, ko si lahko en dan zraven, že naslednji dan te ni več v finalu. Trudiš se delati vsak dan maksimalno, da so možnosti, da si takole zraven, čim večje,« se zaveda. Najtežji del zanj so bile interne kvalifikacije za uvrstitev na tekme. Uspešno jih je prestal obakrat na veliki skakalnici. Tudi v teh trenutkih se je pokazala njihova povezanost, da so prava ekipa. »Bilo mi je težko, ko se Cene ni uvrstil na tekmo na srednji skakalnici, že ker je moj brat. In ko se Anže Lanišek ni uvrstil na obe tekmi na veliki skakalnici, mi je bilo prav tako težko tudi zanj. Vsi skupaj smo kot bratje, ki ima vsak svojo nalogo,« pojasnjuje Peter, Cene pa mu pritrjuje: »Smo ekipa, ki dela skoraj celo leto skupaj, smo kot ena družina – kot bratje.«

V skokih štirje iz družine Prevc, najmlajša v glasbi

Zagotovo je še posebno prijeten občutek, če si veselje ob uspehu lahko deliš z družinskim članom, kot je to v primeru bratov Prevc. Peter je bil Cenetu vzornik, a kot pravi, niti ne v skokih: »V mlajših letih je bil vzornik zaradi kakšnih 'traparij', sicer pa sem od njega lahko za vzor imel prepričanje, da tudi če delaš od jutra do večera, se vedno da narediti še kaj dodatnega, pa marsikateri pogled na svet in še kaj ...« Peter ima dva sinova: Ludvika in Oskarja, si morda želi, da bi pisala podobno zgodbo? »Postal sem tudi oče, kar človeka spremeni, drugače začne gledati na svet. Za sinova si želim le, da bi bila zdrava. To je vse,« poudarja Peter. Oba zelo cenita trud in vzgojo, ki sta jo bila deležna s strani staršev. Pri Prevčevih v Dolenji vasi so bili med spremljanjem olimpijskih iger na trnih. »Da bosta Peter in Cene osvojila tri medalje, nismo pričakovali, ker se v skokih lahko zgodi marsikaj, smo pa bili zelo veseli. Ni bilo lahko spremljati tekem, najtežje je vedno takrat, ko na koncu malo zmanjka za veselje. Najbolj boli, ko veš, da bi si Peter na tisti posamični tekmi zaslužil medaljo, pa je ni dobil. Po večkratnem ogledu je bila ocena 18 prenizka. Odvisna je od mnogih malenkosti in pravičen je samo tisti, ki to vidi v živo,« je dejal Božidar Prevc, ki je tudi sodnik. Doma so ponosni na vse svoje otroke. Pet jih je, štirje v skokih. Medtem ko sta najstarejša navduševala v Pekingu, je Domen dvakrat zmagal v celinskem pokalu, v tem tekmovanju je prvo zmago vknjižila tudi Nika. »Seveda si nisem predstav­ljal, da bi bili vsi tako uspešni. V življenju si lahko predstavljaš zelo malo stvari, ki te čakajo,« še pove Božidar. V športu ni le najmlajša, 12-letna Ema, ki se posveča baletu in igranju trobente. Dekleti sta še doma, fantje so že šli od doma. Dva sta v tržiški, eden v radovljiški občini. »Največkrat se dobimo na nedeljskem kosilu. O skokih pa se skoraj nič ne pogovarjamo,« še dodaja Božidar Prevc, ki je aktiven tudi v SK Triglav, katerega člani so od samega začetka tudi Peter, Cene, Domen in Nika.

Pomembna vloga kluba

Tako Peter kot Cene sta poudarila pomembno vlogo kluba na njuni poti. »V klub se vedno rad vračam. Ko se pogovarjamo o tem, kakšni stroški so v nekaterih športih, sem zelo vesel, da tega v skokih ni. Pogoji so najboljši, kar se da. V klubu so starši, prostovoljci, ki delajo za svoje otroke, za svoje veselje, skrbijo, da imajo tekmovalci dobre pogoje,« pravi Peter, Cene pa: »V obdobju, ko nisem skakal na najvišjem nivoju, je bil prav klub tisti, ki me je držal pokonci, poskrbel, da sem se sploh lahko vrnil. To mi veliko pomeni, in kadar je priložnost, z veseljem vrnem.« Trener, ki je na njuni poti praktično ves čas zraven, je Jani Grilc. Zelo se je razveselil uspehov vseh skakalcev, najtežje pa mu je bilo, ko je Peter za pol točke ostal brez medalje na posamični tekmi. »Že v prvem skoku mu ni bilo kaj veliko odvzeti in je bila minimalna ocena lahko 18,5, vemo pa, kako je bilo. Žal nekateri sodniki niso bili dozoreli takšnemu tekmovanju. Njemu je bila medalja odvzeta. Res mi je bilo hudo, ko se je izpisala številka 3, na vrhu pa je bil še Rjoju Kobajaši in sem vedel, da je konec. Zaslužil bi si medaljo. K sreči se je v nadaljevanju razpletlo po pričakovanjih, da je bil zlat na mešani ekipni temi. Na moški ekipni tekmi sem bil 90-odstotno prepričan, da bo medalja, najbolj pa sem se bal vetra, ki je potem tudi bil. Kljub temu da so imeli naši fantje v treh skokih dokaj slabe pogoje, je bil nivo tako visok, da so zasluženo dobili srebrno medaljo. Ob vseh teh medaljah se ti zavrti film, kaj vse se je dogajalo, koliko je treba potrpežljivosti, po težjih trenutkih fante motivirati, narediti program, da se dvignejo na višji nivo. To nam je uspelo, kemija je prava,« je povedal Jani Grilc, ki v A-ekipi opravlja vlogo trenerja svetovalca. Vesel je, da se je uspelo v svetovni vrh prebiti tudi Cenetu. »Vedno je imel zelo dober izkoristek v tehniki. Občasno je kazal zelo veliko. Že jeseni in v zimo je imel zelo visok nivo skakanja. Ima izredno dobro realizacijo na tekmovanjih. Zanj in za Petra sem se najmanj bal, da bi na tekmi naredila kakšne večje napake.«

Po Primožu Peterki iz Moravč Lovro Kos

Tretji Gorenjec v srebrni ekipi je Lovro Kos, ki prihaja iz Rudnika pri Moravčah. V Moravčah so se veselili skakalnih uspehov Primoža Peterke, tradicijo nadaljuje Lovro, ki v času Primoževih uspehov še ni bil rojen. Skakati je začel pri petih letih v Skakalnem klubu Moravče – skupaj z bratom Lukom. »Ko je prišel v moravški klub, je bil zelo razposajen, živahen, vedno nasmejan. V njem smo videli marljivega tekmovalca. Skoke je imel že takrat zelo rad,« se spominja Janez Prašnikar, Matej Novak pa dodaja: »Lovro je kazal veliko poguma in veselja, navihanosti. Velikokrat sem ga moral držati nazaj v njegovi želji po skokih na večjih skakalnicah.« Bila sta njegova prva trenerja. Iz moravškega kluba je pri dvanajstih letih odšel v SSK Ilirija. »Imel je potencial, nekaj več je naredil, nekaj več si je želel, včasih tudi prehitro. Veliko vlogo so odigrali tudi starši. S trdim delom je prišel do tukaj, kjer je,« so besede Žiga Mandlja, ki je bil njegov trener v Iliriji, še pred njim pa je bil v tej vlogi Jaroslav Sakala. V tej sezoni je Lovro član slovenske B-ekipe. »Začne se z osnovami in na tem gradiš dalje. Če si priden, delaven, vztrajen, imaš prave vrednote, mislim, da je to recept za uspeh – ne samo v skokih, temveč tudi na drugih področjih življenja. Vse to Lovro ima,« pa je o njem povedal Igor Medved, glavni trener B-ekipe. Kot smo še slišali, je bil Lovro že od nekdaj vztrajen, si je vzel čas za treninge, celo drese je začel šivati. »Zato se moram zahvaliti direktorju SSK Ilirija, da je dal to možnost, ki je prišla spontano. Odločili smo se, da bi poskusili sami, bil je za, smo povadili in je šlo,« pojasnjuje Lovro Kos. Med najboljše slovenske skakalce se je prebil v letošnji sezoni. Na novega leta dan je prvič skočil na stopničke na tekmah svetovnega pokala. Na drugi tekmi novoletne turneje je bil tretji, iz Pekinga se je vrnil s srebrno ekipno medaljo. »Misli mi še bežijo sem in tja. To je bila lepa izkušnja. Moram biti vesel, da sem bil tam. Olimpijske igre so bile tudi moje otroške sanje, nekakšen skriti prvi cilj v tej sezoni. Pričakoval sem borbo za uvrstitev v ekipo. Vseh nas pet fantov je vrhunskih skakalcev. Občutki prihajajo za mano. Zelo veliko smo dosegli. Smola zaradi vetra, saj bi lahko dobili tudi zlato medaljo. Zelo zadovoljni pa smo seveda tudi s srebrno,« je povedal na sprejemu v Moravčah, po njem pa odšel za nekaj dni domov. »Lepo je videti, da imam takšno podporo v domači občini. Sprejema sem zelo vesel. Komaj pa tudi čakam, da pridem domov, da se v miru usedem.« Veseli se že tekem na letalnicah in upa, da bo v ekipi tudi na svetovnem prvenstvu v poletih, ki bo med 10. in 13. marcem v Vikersundu. Njegov osebni rekord je 236 metrov.

Skakalci imajo do konca sezone še naporen urnik, glavna vrhunca pa bosta svetovno prvenstvo v poletih in za konec svetovnega pokala poleti v domači Planici. Ta konec tedna jih čakajo tekme v Lahtiju na Finskem.