Agroizziv: bomo povečali obseg ekološkega kmetijstva, kot smo si naložili?

V Sloveniji smo predlanskim ekološko kmetovali na 11 odstotkih kmetijskih zemljišč, ta delež pa naj bi do leta 2027 povečali na 18 odstotkov. Ali nam bo to uspelo? Kateri ukrepi bi nas pripeljali do tega cilja?

Leta 2020 je EU doživela kar 15-odstotno letno rast vrednosti trga ekoloških živil, ki je ocenjena na slabih 45 milijard evrov. To je 150 odstotkov več kot leta 2009. Največja rast je bila v Nemčiji (22 odstotkov), Avstriji (18 odstotkov) in na Irskem (16 odstotkov). Nemčija pomeni kar tretjino celotnega trga ekoloških živil v EU, sledi Francija. Največji tržni delež ekoloških živil imajo na Danskem (13 odstotkov), v Avstriji (11 odstotkov), v Luksemburgu in Španiji (po devet odstotkov).

Kako tem državam sledi Slovenija? Bomo ekološko kmetijstvo povečali tako, kot smo si naložili? Za mnenje in predloge, kako bi pridelali več ekohrane in je tudi prodali, smo vprašali tri strokovnjake, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo ali predelavo.

Večja podpora ekološki predelavi

»Dvomim, da bomo leta 2027 dosegli cilj in ekološko kmetovali na 18 odstotkih kmetijskih zemljišč, saj ukrepi ne gredo v pravo smer. Živilske industrije nihče ne podpira, samo s kmeti pa ne bomo povečali ekološke pridelave,« pravi Sandra Turnšek, direktorica prve ekološke mlekarne Krepko iz Laz pri Logatcu. So kralji kefirja, ki ga edini v Evropski uniji delajo po tradicionalnem receptu iz kefirjevih zrn. A druge mlekarne še vedno prodajo več kefirja, čeprav je industrijski in ni iz kefirjevih zrn, je pa cenejši.

Mlekarna Krepko vsako leto odkupi dobrih 2,2 milijona litrov ekološkega mleka s kmetij ter ga predela v kefir, ki presega 70 odstotkov njihovih izdelkov. »Iz proizvodnje bomo umaknili tiste mlečne izdelke, katerih cena ne pokriva stroškov. Razvijali bomo tudi nove izdelke, prve novosti bodo marca naprodaj. Odkupa ekološkega mleka ne bomo povečali, saj tu ni novih kmetij z ekološkim mlekom. Naš glavni cilj je obdržati stalne kupce, kar je kar izziv,« napoveduje Sandra Turnšek.

Preboj mogoč pri javnih ustanovah

Od leta 2006 ima njihova mlekarna certifikat za predelavo ekološkega mleka. Povezali so ekološke kmetije v združenje GIZ Eko Krepko, ekoživila pa pripeljali v šole in vrtce. S pokušnjami, promocijo, ozaveščanjem in pomočjo šolam in vrtcem pri pripravi javnih naročil so povpraševanje po ekološkem mleku in mlečnih izdelkih v javnih ustanovah povečali. A po desetih letih je združenje ugasnilo, saj so kmetije razvile svojo prodajno mrežo. Prodaja ekoživil v javne ustanove ne raste, kot bi lahko, glavna težava pa je, da šole in vrtci ne naročajo ekoživil, čeprav so o tem podpisali pogodbo s ponudniki. »Že 15 let se trudimo, da bi otroci v šolah in vrtcih jedli ekološko hrano, o njenih prednostih izobražujemo otroke in vodje prehrane. Če bi odgovorni v državi mislili resno, bi ekološko hrano otrok že zdavnaj subvencionirali. Tako pa vse velike besede o spodbujanju ekološke pridelave in predelave ostanejo na papirju in v volilnih obljubah,« poudarja.

Premik je treba narediti tudi drugje v verigi. »Brez povezovanja kmetov z živilsko industrijo in večjim obsegom predelave ne bomo opazno povečali ponudbe ekoloških živil. Živilci ne moremo tekmovati s tujimi ekološkimi dobavitelji, ki imajo večji obseg predelave in zato nižjo ceno od domačih ponudnikov,« dodaja Sandra Turnšek.

Če želimo povečati obseg ekološke pridelave in predelave, je obvezno ozaveščanje od osnovne celice družbe. To je družina. Pomembno vlogo imajo mame. »Če mame poznajo prednosti ekohrane, jo dajo na krožnik, otroci se je navadijo in ekološko postane njihov življenjski slog. S takimi kupci raste povpraševanje, ki je nujno za povečanje ponudbe slovenskih ekoživil,« še pravi Sandra Turnšek.

Partnersko kmetovanje

V nasprotju z njo pa Marko Slavič z ekokmetije Slavič iz Vučje vasi pri Križevcih pravi, da lahko z veliko truda v petih letih povečamo ekološko kmetovanje in dosežemo cilje. »V ta namen mora kmetijsko ministrstvo bolj podpreti preusmeritev kmetij v ekološko pridelavo ter povezovanje kmetov s predelovalci. Več ekokmetij bi dobili na primer s 70-odstotnim sofinanciranjem naložb z nepovratnimi sredstvi. Podpreti je treba tudi vlaganja v predelavo in spodbujati kratke verige. Bolj trajnostno je slovenska ekoživila prodati na domačem trgu in to bi bilo dobro spodbujati pri vseh členih prehranske verige. S trgovci bi se lahko dogovorili o večji dobavi, temu pa bi prilagodili pridelavo in predelavo. Trgovci so naravnani na ceno, prednost dajejo cenejšim ekoživilom iz vzhodne Evrope. Spodbudno je, da v zadnjih letih raste povpraševanje po slovenski ekohrani in da trgovci povečujejo ponudbo,« pravi Marko Slavič. Lani, ko so se mineralna gnojila, ki jih v ekološkem poljedelstvu ne uporabljajo, podražila, je pričakoval, da bo več kmetij začelo ekološko kmetovati. A kljub nižjim stroškom ekopridelave od konvencionalne se to ni zgodilo.

Marko Slavič ima dobre izkušnje s partnerskim kmetovanjem, saj od 35 ekoloških kmetij odkupuje žito in oljnice, jih predela v mlevske izdelke in olja ter proda pod znamko Vila Natura. Prodajajo jih na domači kmetiji, v manjših trgovinah in trgovskih verigah, zanima jih tudi izvoz. Sami obdelujejo 70 hektarjev njiv, skupaj s partnerskimi kmetijami pa blizu 600 hektarjev. Največ prodajo ovsenih ekoloških kosmičev, pšenične in ržene ekološke moke. Iščejo nove kupce in vlagajo v pridelavo ter predelavo.

Ekološko kmetovanje na vodovarstvenih območjih

Tudi Aleš Fister, novi predsednik zveze društev ekoloških kmetov ZDEKS, meni, da lahko ekološko kmetijstvo do leta 2027 razširimo na 18 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč. »Za to potrebujemo celostne ukrepe. Veliko ukrepov je opisanih v akcijskem načrtu za ekološko kmetijstvo do leta 2027. Najbrž najpomembnejši ukrep je ozaveščanje javnosti o pomenu ekološke hrane za naše zdravje in vitalnost okolja, v katerem živimo. To je eden izmed korakov do večje ekološke pridelave. Kmetje pogrešajo boljši dostop do znanja, več specializiranih svetovalcev za ekološko kmetijstvo, bolje organiziran odkup ekopridelkov in predelavo teh,« pravi Aleš Fister.

Nastaja nova zakonodaja o manjši rabi fitofarmacevtskih sredstev, ki bo omejevala uporabo fitofarmacevtskih sredstev na zaščitenih območjih. »Na teh površinah je priložnost za vpeljavo ekološkega kmetijstva, še posebej na vodovarstvenih območjih. Kar nekaj jih je v javni lasti, država bi jih lahko postopoma namenila ekološki pridelavi,« našteva Aleš Fister. Izboljšati je treba tudi dostop slovenskih ekoživil v kuhinje javnih ustanov. Pred dobrim letom nismo vedeli, kateri organ preverja, ali javne ustanove naročajo predpisan delež ekoloških živil. To je naloga kmetijske inšpekcije, a brez kontrole ne bo sprememb. »Kmete je treba spodbuditi k povezovanju in za to potrebujemo ljudi. Kmetje smo pridelovalci in direktorji svojih kmetij, ne moremo biti tudi vodje povezovanja,« dodaja Fister.

Prihaja z živinorejsko-poljedelske ekološke kmetije na Ovsišah. Obdelujejo pet hektarjev njiv in deset hektarjev travnikov. Največ dohodka jim prinese ekološka zelenjava, ki jo gojijo na 0,7 hektarja. Pridelke prodajajo prek partnerskega kmetovanja in tedenskih zabojčkov, ki jih kupci dobijo na prevzemnih mestih. Zanje pomemben prodajni kanal je tudi skupnostno naročanje prek zavoda Stonoga iz Predoselj pri Kranju. Prodajajo tudi na tržnici in dobavljajo javnim ustanovam.