Zahteve zdrave prehrane in želje otrok

Šolska prehrana: je za kosilo dovolj samo pol perutničke?

Estera Korošec
26. 10. 2023, 20.25
Deli članek:

Šolska prehrana je prav gotovo eno izmed področij, kjer ni mogoče zadovoljiti vsem otrokom in njihovim staršem. Osnovne šole morajo pri pripravi jedilnikov slediti smernicam za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih in v obroke vključevati zdrave jedi, ki pri učencih praviloma niso najbolj priljubljene. Po drugi strani pa starši malico in kosila plačujejo, zato pričakujejo, da bo otrok prišel iz šole sit. V zadnjem času so nekateri opozorili na premajhne porcije, ki jih dobijo učenci za kosilo.

Č.G.
Učenci imajo po mnenju nekaterih premalo hrane samo takrat, ko ustreza njihovim okusom.

Ravnatelji večine osnovnih šol sicer zagotavljajo, da pri pripravi obrokov striktno upoštevajo smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Velikosti obroka so prilagojene starosti otrok, saj prvošolec ne bo pojedel enake količine kot devetošolec.

Na ptujski Osnovni šoli Olge Meglič so starši pred časom izrazili precejšnje nezadovoljstvo zaradi velikosti obrokov. Po njihovih besedah so porcije premajhne, saj je učenec za kosilo dobil denimo samo pol perutničke, četrt pleskavice ali nekaj makaronov. Kar nekaj jih je razmišljalo, da bi svojega otroka od kosila odjavili. Otroci so namreč doma povedali, da so za kosilo dobili premalo hrane, potem so ponovno stali v vrsti in poskušali dobiti še kakšen košček mesa ali testenin.

Majda Kališnik, nova kuharica v OŠ Olge Meglič, je zatrdila, da vse te navedbe ne držijo. Kot pravi, je na voljo vedno dovolj hrane, manjši otroci dobijo eno perutničko, večji pa dve ali več. Tisti, ki bi imeli premalo, lahko pridejo po več. »Otroci so zelo izbirčni in jedo res samo izbrane jedi, zato je res težko kuhati. Zelenjavnih juh in solat pa sploh ne marajo, tudi ričet jim najbolj ne diši,« je dejala Kališnikova.

Č.G.
V šolskih kuhinjah, kjer pripravljajo več sto obrokov dnevno, ni lahko zadostiti vsem željam in okusom.

V novih smernicah so določene velikosti porcij

V zakonu o šolski prehrani je določeno, da morajo organizatorji šolske prehrane oziroma kuharji pri pripravi obrokov upoštevati smernice za prehranjevanje, sprejete na Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje. Trenutno so še v veljavi smernice iz leta 2010, v katerih količine niso natančno določene. So pa tik pred sprejetjem nove smernice, kjer so zelo natančno določene povprečne velikosti porcij, ki naj bi jih šolski kuharji v čim večji meri upoštevali. Za prvo starostno obdobje naj bi pripravili volumensko manjše, vendar energijsko primerne porcije. Tisti, ki delijo hrano, bi morali vsakega otroka spodbujati k prevzemu celotnega obroka, ne glede na njegovo izbirčnost. »Pretirano ješčim posameznikom (razen v primeru utemeljenih višjih prehranskih potreb) naj ne ponujajo količinsko večjih ali dodatnih obrokov,« je med drugim zapisano v dokumentu.

Žiher: »Šolska kuhinja ni restavracija«

Andrej Žiher, kuhar na ptujski Osnovni šoli Mladika, je izpostavil, da pri njih otroci za kosilo dobijo denimo en piščančji zrezek, prilogo in solato dodajo po občutku. Načeloma lahko vsak dobi, kolikor želi. Mlajši otroci dobijo dve, starejši pa tri perutničke. Najbolj priljubljena jed so čufti v omaki s pirejem, za začetek dobi vsak en večji čuft, nato pa lahko prihajajo po več. S takim načinom razdeljevanja hrane poskušajo preprečiti večje količine zavržene hrane oziroma odpada. Za malico je enkrat na teden enolončnica, testenine ali kaj mlečnega, včasih tudi sendviči. Glede na nove smernice se trudijo vključevati čim več ekološko pridelanega sadja in zelenjave. Sadje lahko učenci dobijo v neomejenih količinah. Vsak dan skuhajo okoli 300 kosil, enkrat na teden na jedilniku ni mesa, včasih je tudi riba, v zimskem času je nekoliko več jedi na žlico, pa recimo svinjski zrezek v omaki, pečenka, testenine s prelivom iz tune. Trudijo se, da je jedilnik čim bolj raznolik, se pa seveda skozi leto ponavlja. Med bolj priljubljenimi jedmi so bolonjski špageti, piščančja bedrca, pražen krompir. Enkrat na mesec pa pripravijo tudi ajdovo kašo ali pa žgance, česar pa otroci večinoma ne jedo.

Žiher meni, da je zelo pomembno tudi, kako je postavljen krožnik. Pri svojem dolgoletnem delu je namreč opazil, da se veliko več poje, če so krožniki že na prvi pogled prijetnega videza. Včasih je dovolj že to, da iz brokolija in korenčka naredijo omako, pa jo vsi pojedo. »Šolska kuhinja ni restavracija, pri pripravi obrokov pa se moramo držati določenih smernic in otrokom ponujati tudi zdrave jedi, ki pa jim največkrat ne gredo tako zelo v slast kot hamburgerji in pice,« je dodal Žiher.

Vedno se najde kakšen starš, ki ni zadovoljen

Na največji ptujski šoli, Osnovni šoli Ljudski vrt, lahko učenci prosijo za dodatno porcijo, vendar to ne pomeni že šeste palačinke s čokolado in četrtega čufta, pa trojne porcije ocvrtih zrezkov. Ko pa je na jedilniku zelenjavna juha, takih težav seveda nimajo. Se pa nekateri starši pritožujejo in včasih zahtevajo tudi nemogoče. Zgodilo se je, da je zmanjkalo špagetov in so za učence skuhali makarone, pa je bilo zaradi tega precej nejevolje. »Pri nas je glede na ankete s prehrano zadovoljnih 75 odstotkov učencev, pet odstotkov pa je grozno nezadovoljnih. Na tem področju pač ne moremo vsem zadostiti. Pomembno je, da je hrana zdrava, kakovostna, ne pa tudi vsem všečna,« je dejala ravnateljica Tatjana Vaupotič Zemljič.

Na Osnovni šoli Videm, ki se nahaja v Vidmu pri Ptuju, pripravljajo manjše in večje porcije kosil. Po besedah ravnatelja Roberta Murka se vedno najde kakšen starš, ki meni, da njegov otrok ni dobil dovolj hrane: »Takrat po navadi ugotovimo, da se niso najedli zato, ker je bila na jedilniku jed, ki je nimajo radi. Po drugi strani pa so porcije vedno premajhne, ko so za kosilo na primer čufti.« Lokalno pridelane hrane nimajo veliko, saj imajo težave tako z dobavitelji kot cenami.