Uvodne besede je zapisala kustosinja Kristina Ferk ob razstavi Tadeja Vaukmana, ki je od danes in predvidoma do 19. februarja na ogled v Galeriji Škuc.
Postavitev prikazuje nadaljevanje Vaukmanovega značilnega ustvarjanja v mediju fotografije in ob tem opozarja, da umetnik svoj surovi in neposredni likovni jezik enakovredno izraža tudi v drugih medijih. Vendar kolažiranje, video in jezikovna znamenja ne pomenijo odvoda, temveč nadgradnjo in razvoj njegove umetniške prakse, ki v svojem bistvu brutalnega pretiravanja in eksplicitnega prikazovanja elementov ostaja ista. Ista pa ostaja tudi umetnikova zapisanost brutalni estetiki.
Nadaljevanje procesa individualizacije
"V delih, v katerih se odvrača od nekritičnega dokumentiranja svojega bližnjega kroga ljudi in lastnega vsakdana. Premik v raziskovanje lastne intime, tako osebnih pomislekov kot fantazij, nakazuje proces individuacije, ki se skozi vizualno povednost izraža predvsem z avtoportreti in lastnoročnimi zapisi na iz knjig iztrganih straneh," je zapisala kustosinja.
Dela, ki so na ogled, omogočajo vpogled v Vaukmanov umetniški razvoj – od starejših neobdelanih in nekadriranih polaroidov do natančno režiranih črno-belih fotografij večjega formata. Raziskovanje sebe in lastne identitete v ustvarjanju sovpada z raziskovanjem drugih medijev, kot sta kolaž in video, s katerima razširja svojo umetniško prakso.
Razstavljena dela so ustvarjalni odraz avtorjevih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva. Predvsem pa nagovarja, da je poglavitno sprejemanje vseh vidikov sebe, od samoerotičnega in surovega do premišljenega in skoraj starševskega.
V črno-beli seriji avtoportretov Vaukman uporablja sebi lasten pristop, ko s pretiravanjem doseže učinek bizarnega in nelagodnega. Motiva naglavne balaklave in strelnega orožja, uperjenega v opazovalca in hkrati avtorja fotografije, bi sicer lahko aludirala na neposredno agresijo, vendar v povezavi z razgaljenim telesom in neizostrenostjo ter presvetljenostjo kadra učinkujeta načrtno neskladno in teatralično.
"Da, popolnoma sprejemljivo je ..."
V raziskovanju lastne identitete, ki vključuje tudi fantazije in sanje, si je umetnik zastavil vprašanje, ali se sploh lahko soočimo z dejstvom, da nas sprošča in osrečuje nekaj, kar je sprejeto za nekonformno in tabuizirano. Precejšen del fotografskega dela razstave prežema surova samoerotika, ki z avtorjevega vidika odgovori: Da, popolnoma sprejemljivo je, če si s kakršno koli sprostitvijo − četudi banalno ali nevsakdanjo, morda celo tabuizirano − zadovoljimo potrebe in željo po ugodju v okviru moralnega.
Na sprejemanje dobrobitnih sprememb, izzivov in morebitnih notranjih ali zunanjih konfliktov nemara nakazujejo tudi lastnoročne kratke izjave, ki jih je zapisal na liste, iztrgane iz knjig. S temi zapisi avtor deloma razkriva svoje hudomušno in samoironično soočanje z lastnimi provokacijami. Ti zapisi pa do neke mere odkrivajo samokritično ost, delno tudi subtilne razlage ustvarjalnega procesa in fantazije. Na iz knjig iztrganih straneh se pojavljajo popravki tako že primarno natisnjenega besedila kot tudi poznejšega avtorjevega zapisa – namen prečrtanih besed pa je lahko tudi načrtno ustvarjanje dvoumja ali potenciranje vsebine sporočila.
Umetnik razumeva svojo ustvarjalno dejavnost neločljivo povezano z emocionalnim in racionalnim procesom. Ko se na primer v delu, kjer je pripis “komplet težav”, lahko poistoveti s številnimi obkrožajočimi zagatami, jih tudi sprejme in zavedno priznava morebitne osebne pomanjkljivosti.
Prejemnik nagrade OHO v letu 2019
Tadej Vaukman (1984) je neodvisni umetnik in fotograf, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Nase je opozoril s projektom Dick Skinners, ki ga je leta 2015 predstavil v knjigi, ki je izšla pri založbi Rostfrei Publishing, nato pa še s serijo fotografij po več razstavah. Sledile so samostojne predstavitve Spaghetti Boys v Centru in Galeriji P74 (2016), Larry v Hiši kulture v Pivki (2016) in Grandheroes v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani (2018) in v Daeppen Gallery v Baslu (2018).
Lani je predstavil tridelni razstavni niz Ritual očiščevanja v Centru in Galeriji P74, Koroški galeriji likovnih umetnosti in Centru sodobnih umetnosti Celje. Njegova dela so uvrščena v slovenske in tuje zbirke. Leta 2019 je prejel nagrado skupine OHO.
Čas trajanja razstave Vendar ne kažite tega mojemu otroku je odvisen od vladnih ukrepov, obrazstavni program in novosti glede možnega ogleda razstave je mogoče spremljati na spletni strani in družbenih omrežjih Galerije Škuc.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje