Človeško uho je prava mojstrovina, saj sprejema zvoke v razponu sedem tisoč tonov. V t. i. polžu, ki je sestavni del notranjega ušesa, je okoli dvajset tisoč zelo občutljivih dlačnic, ki so ves čas pripravljene na sprejem signalov, tudi kadar spimo, in jih preko slušnih čutnic posredujejo neposredno možganom. Sluh pa ni nekaj danega: z leti slabi, lahko tudi zaradi izpostavljenosti škodljivim vplivom.

Prekinimo z zvočnim balastom

Našo naravno sposobnost zaznavanja zvokov lahko zmanjša že hrup, ki morda ne dosega opozorilnih mejnih vrednosti, a če  smo mu izpostavljeni vsakodnevno, to pusti posledice. Na primer poslušanje glasne glasbe, nenehen hrup v okolju in druge oblike zvočnega balasta. Uho je obremenjeno tudi v vsakodnevnih okoljih, saj se giblje glasnost zvokov v pisarnah okoli 50 dB, v veleblagovnicah pa 60 dB. Za občutek – stroka opozarja, da lahko daljša izpostavljenost zvoku z glasnostjo nad 85 decibelov (dB) že trajno poškoduje uho. Zato poskrbimo, da se naša ušesa – prav tako pa duša – naužijejo prepotrebne tišine.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Rudi tudi v zunanjem svetu vse bolj priljubljen

Rudi Mlakar je tekom predvajanja eksperimenta pritegnil veliko pozitivne pozornosti. Njegove modre besede ne ostajajo neopažene. Kaj se mu dogaja?

Pralni stroj naj ponoči počiva

Čeprav ponoči spimo in se sami sebi zdimo nekako odklopljeni od okolja, je telo takrat še občutljivejše za zvoke. Zvoki, ki jih čez dan skorajda ne zaznamo, ponoči povečajo izločanje stresnih hormonov. Gospodinjskih aparatov, kot so pralni ali pomivalni stroj ter sušilnik, ne vključujmo čez noč, ker bo še tako tih zvok na nas deloval negativno. Najbolje je, če je spalnica umeščena v najmirnejšem delu stanovanja, opremimo jo z mehkimi preprogami in debelimi zavesami, saj tkanina duši hrup.

Oaza sredi kaosa

Naš čas se od preteklih ne razlikuje le po pospešenem tempu, marveč tudi po bistveno višji stopnji hrupa, ki smo mu izpostavljeni skorajda brez prestanka. K sreči imajo naši možgani čudovito sposobnost, da sproti blažijo vpliv šuma, ki nas obdaja. Ta razvojna posebnost je potrebna, da se ljudje lažje zberemo. Če ne bi bilo tako, bi, denimo, na vlaku ne mogli brati niti časopisa, kaj šele knjigo. Čisto drugače je z glasnejšimi zvoki ali celo nenadnimi zvočnimi signali. Ti nemudoma prebudijo naše možgane in v njih sprožijo alarm: starodavni znak za boj ali beg. V sodobnem času takšne reakcije ne izzove več rjovenje zveri, ki bi ogrožala življenje, temveč številni glasni zvoki iz naprav, ki nas obkrožajo na vsakem koraku: televizija, zvonjenje telefonov, radio, promet s hupanjem, velika množica ljudi v nakupovalnih centrih ...

Naše sive celice so nenehno na udaru zvočnih opozoril. Pravega miru skorajda ne poznamo več. Zato si zastavimo osnovno pravilo, da v trenutkih, ki veljajo za našo oazo miru in tišine, ni vključena nobena naprava, ki oddaja zvok. Ko pridemo utrujeni iz službe, nikar ne vključujmo radia v upanju, da nas bo glasba pomirila. Raje lezimo na kavč ali se kako drugače udobno namestimo ter pustimo mislim, da odtavajo po svoji poti. Kmalu bomo spoznali, da je to odlična oblika sprostitve. Dnevno si privoščimo vsaj eno uro miru in tišine z izklopom vseh naprav.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.