Deloma igrani dokumentarec Edi režiserja Jana Vrhovnika prikaže poletne počitnice, kot jih je ustvarjalec v otroštvu preživljal z dedkom Edijem. Pri tem s čudovito fotografijo in izjemno kombinacijo realističnih, toplo hudomušnih in mojstrskih liričnih, skoraj nadrealističnih posnetkov sestavi podobo življenja vitalnega 81-letnika v vseh njenih plasteh, predvsem pa nanj pogledamo tudi kot zvedavi otrok, ki v ozadju črpa Edijeve takšne in drugačne "življenjske modrosti".
Prefinjena montaža in scenografija poskrbita, da s platna vstanejo devetdeseta v Sloveniji kot nostalgična vrnitev v neko otroštvo, piše v utemeljitvi.
Lana & Toni režiserja Perice Rajčića je kombinacija lahkotnega preigravanja, imitiranja in parodiranja žanrskih vzorcev, konkretnih (pop) kulturnih referenc in melodramatične zgodbe o Lani, ki iz nepojasnjenega razloga, beri: ljubezni, prenaša Tonijevo ponekod duhovito, ponekod pa že objestno otročjost, ki se sestavi v igriv popfilm.
V njem ton neprestano niha, in uspe mu zajeti tako seksi akcijske sekvence moške zadnjice v džinsu kot zloveščost lutke dojenčka, ki v zapuščenem gradu na podeželju kliče mamico. A vse to ne bi uspelo brez veščega obvladovanja filmskega jezika in ljubezni do ustvarjanja (žanrskega) filma, so zapisali v utemeljitvi za posebno omembo.
To je žirija namenila tudi intimnemu filmu Longy v režiji Ule Pogorevčnik, ki odškrne vrata v življenje Longyja, brezdomca s psom, ki ga je režiserka nekoč srečala po čistem naključju in se spoprijateljila z njim. V njun odnos zdaj poseže kamera, toda spretna montaža posnetkov in postavitve kamere gledalcu ne dajejo občutka, da moti, ampak da gleda skozi režiserkine oči.
Film odlikujejo človeški trenutki, ki obenem razkrivajo Longyjevo osebnost in razgaljajo življenje z njegovimi nestruženimi robovi. Gledalca bolj kot Longyjeva avtobiografska pripoved oziroma izpoved pritegnejo posnetki njegovega obraza in telesa, ki tudi brez besed govorijo o življenjskih izkušnjah in preizkušnjah.
Posebno omembo je prejela tudi Ameba režiserja Blaža Završnika, ki je ambiciozen film, ki gledalca postavi v delavsko okolje Kamnika, potujeno s prenosom v bližnjo postapokaliptično in antiutopično prihodnost. V tej prihodnosti zmanjkuje vode, ljudje delajo za skrivnostne megalomanske korporacije ali pa se preživljajo s kriminalom in preprodajo, malim, od preostalega sveta odrezanim getom pa vladata avtoritarna policijska oblast in mafija, med katerima je že nemogoče ločiti.
Film brez napora zakrije pomanjkanje produkcijskih sredstev, izvrstno fotografijo in nadrealistične posnetke nočnega življenja dopolnjujeta dovršena scenografija, polna drobnih detajlov, kostumografija, prepričljiva igra in seveda glasba, ki je brezšivno vpeta v okolje dogajanja in nosi svetoboljnega duha filma, je zapisano v utemeljitvi.
Žirijo letošnjega 22. Festivala neodvisnega filma so sestavljali direktorica fotografije, režiserka in scenaristka Gaja Naja Rojec, režiser in scenarist Darko Sinko ter pisatelj in urednik Aljoša Harlamov.
Podelitev letošnjih nagrad je bila v Slovenski kinoteki
Selektor festivala je bil Martin Draksler, ki je pregledal 106 prijavljenih filmov. Posebno pozornost je posvetil izvirnosti ideje in scenarija, dobrim predstavam igralcev, sporočilnosti in jasnosti izvedbe. Na festivalu so prikazali skupno petnajst filmov.
22. Festival neodvisnega filma je v sodelovanju s Slovensko kinoteko kot gostiteljico priredil Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Podelitev letošnjih nagrad Festivala neodvisnega filma je bila v nedeljo v Slovenski kinoteki.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje