"Vsaj za hip bi se lahko Slovenci zamislili nad svojim izvornim maternim jezikom. Nad jezikom, ki povezuje in ki je temelj stati inu obstati. A za stati in živeti je treba imeti pogum. Materni jezik, njegova spevnost in povednost je dejanje poguma. Govoriti v maternem jeziku je dejanje poguma in pokončnosti. Je hoja proti toku vtapljanja v različna jezikovna in vsakršna enoumja, ki človeka robotizirajo v bitje brez sebe. Jezik je miroljubna kulturna revolucija," je v poslanici ob tem dnevu zapisal podpredsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Marij Čuk.

Širina sveta in hkrati intimen prostor posameznika
"To je kot nenehno vračanje k studencu, postanek popotnika pri rojstvu izvorne vode. Da se odžeja. Je spomin. Sedanjost. Prihodnost. Je širina sveta in intimen prostor posameznika, zatočišče pred temo, varovanje zgodovine, odganjanje urokov. Obramba pred gozdom, v katerem izgubljamo smer. Je smisel. Potešitev. Je dialog in samogovor, je stisk roke in objem. Toplina v mrzlih burjastih časih. Je narod. Njegovo zrcalo. Je domovina," še piše v poslanici.

Ne smemo pozabiti na pomen prevodne kulturne dediščine
Ob tem dnevu je Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) v svoji poslanici opozorilo na pogosto nereflektirano in neargumentirano popravljanje in posodabljanje prevodov ter nenavajanje prevajalcev ob popravljenih ponatisih, kar je, kot so zapisali, kršitev moralnih avtorskih pravic. Ob tem so poudarili tudi pomen prevodne kulturne dediščine. Ta "konzervira – kot izvirniki – določene jezikovne rabe in prakse, ki danes veljajo za zastarele ali celo nekorektne, s tem pa kroji zgodovinski in kulturni spomin človeštva".

"Mehanizmi sodobne cenzure, ki maličijo besedila pod krinko politične korektnosti, podcenjujejo bralstvo in mu odrekajo zmožnost lastne etične presoje. Družba in prostor sta namreč dovolj zrela za soobstoj starih in novih, pa tudi več hkratnih prevodov. Ne nazadnje vse prej našteto kaže tudi na podcenjujoč odnos do prevodne umetnosti – le kdo bi si upal polikati kakšno Prešernovo rimo ali s čopičem dorisati kakšen manjkajoč detajl na sliki Ivane Kobilce," je še zapisala Tanja Petrič, predsednica upravnega odbora društva.

Materinščina kot gonilo ohranitve dediščine in razvoja
Predsednica DZ-ja Urška Klakočar Zupančič pa je v svoji poslanici spomnila, da je materni jezik gonilo ohranitve dediščine in razvoja človeštva. Materinščine se naučimo v "okolju, v katerem spoznavamo najbolj temeljne pojme in pomene ter se naučimo misliti oziroma vrednotiti svet okrog sebe," je zapisala. Poudarila je še, da verjame, da se zavedamo, da je materinščina veliko več kot samo eno od sredstev komunikacije. "Pravzaprav je nedeljiv del posameznikove identitete, ki jo oblikuje skupnost na podlagi svojega jezika, dediščine in kulture," je še zapisala.

V organizaciji Unesca se bo danes odvil spletni seminar v Parizu, na katerem bodo strokovnjaki za predšolsko vzgojo, pismenost, priložnostno učenje in avtohtone jezike razpravljali o tem, kako bi izvajali politike in prakse večjezičnega izobraževanja, da bi zagotovili kakovostno učenje. To bi poleg učnih rezultatov izboljšalo tudi prenos medgeneracijskega znanja, jezikov, kulture in dediščine, piše na Unescovi spletni strani.

Zakaj prav 21. februar?
Unesco, torej Organizacija združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, je 21. februar za mednarodni dan maternih jezikov razglasil v spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so 21. februarja 1952 v Pakistanu zahtevali enakopravnost za svoj materni jezik – bengalščino.