Na koncu se je vse srečno izteklo

Poroka pri sedemnajstih, 2. del

»Sredi selitve sem izvedela, da mi je umrla mama. Kaj naj naredim? Naj grem na pogreb ali ne? Me bodo po 15 letih doma sploh prepoznali? Niso me spustili v hišo. Sestra me je odslovila že pri vratih – z besedami, da je mama zbolela in umrla zaradi mene. Ker je nisem ubogala in sem se poročila z največjo barabo pod soncem …«

Besede, ki so se nabirale v Mateji vrsto let, so kar vrele iz nje: »Čez nekaj mesecev, ko je bila zapuščinska razprava, sem spoznala, da me je sestra odslovila zato, da ne bi zahtevala nujnega deleža pri dediščini. Ona je dobila najmanj osem parcel, meni je pripadala ena sama, pa še te mi ni privoščila. Oče mi je po pogrebu obljubil nekaj denarja. Največ je bilo vredno to, da me je prosil, naj mu ne zamerim, ker ni stopil na mojo stran.

Ne morem povedati, kako mi je bilo hudo. Tega, kar sem doživljala pri 17 letih in kasneje, nikomur ne privoščim. Ko sva se s sinom vrnila v prazno stanovanje, na tleh sva imela le dve žimnici, me je objel in se stisnil k meni. 'Mami, ne jokaj, jaz bom do konca življenja pazil nate.' Šele takrat sem se zavedela, kako srčnega in pridnega sina imam. Morda pa sem bila slaba mati? Kaj, če sem bolj mislila nase kot nanj?«

Kako je, ko se človek znajde v tirnicah, v rutini, ko se niti zave ne več, kako čas beži, vedo tisti, ki so se že kdaj znašli v Matejinih čevljih. Minilo je leto, dve, pet, deset. Matej je bil v četrtem letniku, kolebal je, ali naj se vpiše na pravo ali medicino.

»Stara sem bila dobrih 36 let, počutila sem se, kot bi bila že starka. Skromno življenje, ki se je večino časa gibalo na robu revščine, je tudi na mojem obrazu pustilo sledi. Zavedala sem se, da bo denarnica še bolj prazna, če bo šel sin študirat medicino, a bila sem pripravljena tudi na ta izziv,« pripoveduje Mateja.

»Nekoč so nas iz sindikata za 8. marec peljali na predstavo v Šentjakobsko gledališče. Mislim, da je bilo prvič, da sem nekam šla. Večer smo zaključili v gostilni, kjer smo dobili darila in dobro večerjo. Zdelo se mi je, da pa morda življenje ni tako kruto, kot se mi je še prejšnji dan zdelo. Od sodelavk sem se poslovila na avtobusni postaji, in to v zelo razposajenem razpoloženju. Pa kaj potem, če sem imela do doma še skoraj sedem kilometrov pešačenja! Za menoj je bil večer, ki si ga je bilo vredno zapomniti. Prometa je bilo zelo malo, tudi teme me ni bilo strah. Kar naenkrat pa je nekdo ustavil. Odprl je okno in me povabil, naj prisedem. Bil je Vinko, brat ene od sodelavk. Zdel se mi je zaupanja vreden človek, pa sem prisedla. Ko le ne bi! Namesto da bi mi ustavil pred blokom, kjer sem živela, je peljal kar naprej. Na smrt sem se ustrašila. 'Nič ni zastonj!' mi je rekel, ko sem ga prosila, naj me izpusti. Groza mi je stiskala srce, ko je zavil v breg. Ustavil je za neko hišo, me zagrabil in zvlekel iz avta. O tem, kaj je sledilo, ne bom razlagala … Ko si je zapel hlače, je obrnil avto in speljal. Še prej mi je zagrozil, da bom že videla, če bom komu povedala … Domov sem se vrnila okoli tretje ure zjutraj. Sina je že močno skrbelo, ni mogel spati. Ko me je zagledal, se je na smrt ustrašil. Povedala sem mu, kaj se je zgodilo, zamolčala pa sem ime storilca. Nisem želela, da bi si, togoten, kot je bil, z nepremišljenim dejanjem uničil prihodnost.

Naslednji dan sem vzela dopust. Še zmeraj sem bruhala, vrtelo se mi je v glavi in že ob misli, kaj se mi je zgodilo, mi je postalo slabo. V službi sem dala odpoved in si poiskala drugo. Če mi sin ne bi stal ob strani, bi sedela doma in se jokala. Požrla sem ponos in stopila do očeta. Bil me je zelo vesel. Dogovorila sva se tudi, da bo eno od parcel kar sam prodal, meni pa bo izročil denar. 'Rad bi te spet videl nasmejano,' mi je rekel ob slovesu. Vso pot do doma sem premišljevala, kako je mogoče, da je imela mama toliko vpliva nanj, da me v letih, dokler je bila še živa, ni upal niti poklicati.

Potem sem spoznala, da sem noseča. Še en udarec! V nedeljo sem se po jutranji maši kar peš odpravila na Brezje. Skoraj tri ure sem hodila. Bil je zelo lep dan, gore so bile obsijane s soncem. Med potjo sem srečala zakonski par. Na romanje sta odšla zaradi bolnega sina. Skupaj smo molili, pa je čas hitreje mineval. V cerkev sem stopila v trenutku, ko je mlajši spovednik zapuščal spovednico. Ko me je zagledal, se mi je prijazno nasmehnil in me povabil, naj vstopim. Več kot eno uro sva se pogovarjala. Zaupala sem mu vse, kar se mi je v življenju zgodilo. Ne bom pozabila, ni mi dal nobene pokore, dejal je, da je ne potrebujem. Od njega sem dobila nekaj praktičnih nasvetov, ki so mi kasneje pomagali, da sem se lažje znašla, ko se je rodil Metod. V njem nisem videla posiljevalca, videla sem otroka, ki mu bom dajala ljubezen, medtem ko bo Matej študiral v Ljubljani.

Metodovega očeta sem kasneje videla le še enkrat: nekoč je imel otrok vnetje ušes, pa sem ga sredi noči odpeljala v dežurno ambulanto v Zdravstveni dom v Škofji Loki. V čakalnici je sedel on, nanj pa se je naslanjala neka ženska, verjetno žena. Sprva me ni prepoznal. Potem pa se je zazrl v otroka, ki je ječal v mojem naročju … Pobledel je, kot bi pred seboj zagledal Matildo.

Ko je Matej diplomiral z najboljšimi ocenami na Medicinski fakulteti, je začel Metod obiskovati drugi razred. Stara sem bila 44 let. V življenju nisem imela sreče ne s starši ne z možem in ne z moškimi. Eno samo gorje so mi prinesli. Sta me pa osrečila moja fanta. Kadar ju gledam, ko sedita na kavču in si nagajata, sem srečna. Takrat se spomnim na besede spovednika z Brezij. Z njegovo pomočjo sem spoznala, da sreča ni zmeraj tam, kjer jo iščemo. Včasih jo imamo, tako kot jaz, na dosegu roke, pa je ne vidimo.«

(Konec)