Ko ljudje padajo kot hruške ...

... ni mogoče pričakovati, da bo človeškim pošastim mar za njihovo kulturno in naravno dediščino. Unescova konvencija za zaščito dediščine je dopolnila pol stoletja med divjanjem vojn, v pregretem ozračju in med grozečimi naravnimi katastrofami. Ironija hoče, da je na čelu glavnega odbora Unesca uničevalka ljudi in njihove dediščine - Rusija. Ne dogaja se samo v Ukrajini. Skupaj z ljudmi dediščina ponika po vsem svetu.

Konvencija niso le besede na papirju. Je koristen instrument za konkretno akcijo in ohranjanje ogroženih kulturnih enot in naravnih vrst. Tako Unesco na svoji spletni strani predstavlja ključno varovalko dediščine kot človeške identitete. Sočasno ko je konvencija dopolnila pol stoletja, Unesco nemočno označuje uničene spomenike in nemo zre v naravne katastrofe. Varovalke v kupih papirja so davno pregorele. Ne le na vojnih območjih, pač pa v razbesnelem svetu potrošništva in z njim povzročenim ječanjem “zaščitene” narave.

Kdo ve, koliko tisoč ljudi je včeraj umrlo v vojnih žariščih? Koliko v Ukrajini, Afganistanu, Maliju, Mehiki ...? Koliko zaradi lakote, bolezni zaradi podplačanega dela v zastrupljenih in nevarnih okoljih po vsej obli? Koliko jih je obolelo v presušenem, gorečem, morda poplavljenem okolju? Koliko varovalnih gozdov je bilo namerno požganih? Seveda nihče! Manjšina človeških pošasti ima svet pod nadzorom. Ker še ne zna izdelati piščali in svet povesti naprej ob zvokih prijaznejših melodij, kot jih zmorejo orožja in druge uničevalske supermoderne tehnologije. Ker manjšina še ni dosegla stopnje mislečih neandertalcev izpred 60.000 let, jim večina z vrednotami, ki s humanitarnostjo in sonaravnostjo skuša blažiti njihove katastrofe, (še) ni kos.

Tako kot uničevanje ljudi je tudi uničevanje njihove dediščine vojni zločin. Tega pa je v svetu papirologije neskončno težko dokazati. Zato redko pade obsodba. Tako kot se je denimo izjemoma leta 2016 zgodila na mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu za uničenje Timbuktuja, trgovskega mesta z mavzoleji in mošejami iz blata in lesa v Maliju.

Temní se po vsem svetu, vrednote pa so edina pot preživetja zanj in za prihajajoče rodove. Vsak korak šteje!

Ironija hoče, da je Rusija skupaj s 194 državami sveta podpisnica konvencije o svetovni - kulturni in naravni - dediščini, na čelu glavnega 21-članskega odbora Unesca. Njegov začrtan vrh v ruskem Kazanu se minuli mesec, sredi krvave agresije na Ukrajino, ni zgodil. Nekaj spomenikov in območij, ki naj bi dopolnila že 1154 vpisanih kulturnih in naravnih na Unescovo listo svetovne dediščine, bo moralo še nekaj mesecev počakati.

Temní se po vsem svetu, vrednote pa so edina pot preživetja zanj in za prihajajoče rodove. Vsak korak šteje!

Pa kaj zato? Vpis na globalno listo v svetu velja za prestiž, do katerega je pot dolga, predvsem pa draga. Zato je ponos na dediščino že zdavnaj izpodrinilo pehanje za poplačilo dobljenega prestiža. Brezglavi turizem, z deset in več milijoni romarjev letno k posameznemu Unesco spomeniku in višanje ogljičnega odtisa, ogroža spomenike in svet. Če so morali ob načetih piramidah v Gizi resno potegniti zavoro, se ob najbolje obiskanih - indijskem Tadž Mahalu, kitajskem otočku Gulangy, pariškem Louvru, angleškem Stonehengu ... in številnih drugih, še sprenevedajo. Unesco v preobljudenost ne posega in le tu in tam kak spomenik uvrsti na listo ogroženih. Doslej je to storil le v 52 primerih. Največkrat v primeru v vojnah uničenih spomenikov, ko pač druge izbire ni imel.

Tako kot uničevanje ljudi je tudi uničevanje njihove dediščine vojni zločin. Tega pa je v svetu papirologije neskončno težko dokazati. Zato redko pade obsodba. Tako kot se je denimo izjemoma leta 2016 zgodila na mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu za uničenje Timbuktuja, trgovskega mesta z mavzoleji in mošejami iz blata in lesa v Maliju.

Slovenija s preobljudenostjo v petih Unesco spomeniških območij nima težav oziroma njihovi upravljalci modro omejujejo obisk v prid spomenikov in njihovega okolja. Če zanemarimo pišmeuhovstvo države, ki je v ljubem miru zapredena v spore in nepotrebne (resnejše) težave, ni mogoče spregledati, da večina dediščino spoštuje, ko ne predstavlja ovire. Ko jo, sredi Unescovih živosrebrnih spomenikov postavijo skladišča soli, nevarno kmetujejo nad kolišči, načrtujejo garažne hiše pod vrhunsko arhitekturo ...

Za Unesco in jubilejno konvencijo nevidne pretnje so odgovornost upravljalcev spomenikov, njihovega okolja in v prvi vrsti države. So torej konvencija o svetovni dediščini, ob nemočni haaški, ki je namenjena zaščiti kulturnih spomenikov, ženevski, ki je bila sprejeta v prid humanitarnemu ravnanju v vojnah, in množica ostalega prava v prid ljudem in dediščini res kaj več kot besede na papirju?

So! Mnoge z vojno uničene spomenike, največ v Siriji, obnavljajo tudi na pobudo Unesca. Brez konvencije in ostalega humanitarnega prava bi bile slabe razmere še slabše. Z njimi in vse večjo množico ljudi z vrednotami bo morda uničevalna manjšina v prid prihodnosti poražena. Upanje pač umre zadnje ...

---