Štirje sončki zahrbtno in kruto umorjene 33-letne Sabine Arklinič iz Markovcev na Ptujskem polju, potrebujejo našo pomoč, zato smo obiskali, gotovo tačas najbolj žalostno domačijo na severovzhodu Slovenije. Dragi bralci in bralke, lahko jim pomagate preko Krambergerjevega sklada.

V topli babičini hiški na hribčku le nekaj deset metrov stran od podravske avtoceste v Podlehniku, poleg babice Marije in njenega invalidnega sina, 42-letnega Zlatka, pri katerem je pokojna Sabina bila zaposlena kot družinska pomočnica, nas pričakajo še štirje malčki. Vsi štirje, različno, glede na starost, dojemajo kaj jih je doletelo med petkom, 22. marca, ko so nazadnje videli svojo ljubljeno mamico, petkom, 5. aprila, ko so jo našli umorjeno, in ponedeljkom, 15. aprila, ko so se od nje za vedno poslovili na pokopališču v Vidmu pri Ptuju, kjer že šest let počiva tudi njen oče. Dokler so se malo starejši (Sara, rojena 29.3.2011, Žanet - 12.8.2013 in Gašper - 7.4.2016) že nekako sprijaznili, saj odraslo razmišljajo, da morajo živeti naprej, pa je najhuje najmlajšemu Jakobu (12.7.2022), ki se bo šele čez nekaj mesecev, ko bo upihnil 2. svečko, gotovo spraševal, kje je moja mamica? Med tokratnim obiskom sicer o mamici ni govoril niti en otrok, za kar gre zahvala tudi njihovi babici Mariji, ki odlično skrbi zanje, ter teti Mojci, katera jim z družino prav tako stoji ob strani.

Naša žalostna, a prijazna gostiteljica in sogovornica Marija Hvalec, o svojem zetu, s katerim bi njena hčerka Sabina 17. maja letos obeležila prvih deset let zakona, ni imela slabih besed. "Lahko bi dejali, da je bil duša od človeka, vse je naredil in je odlično skrbel za vso družino. Nihče ni slišal, da bi se kadarkoli s Sabino sporekla ali bog ne daj pretepala. Bili so idilična družina brez najmanjših zapletov. Tudi zato si človek nikoli ne bi pomislil, da bi lahko kaj takega storil," žalostno razlaga Marija, ki dodaja, da osebno nikoli ni videla ali karkoli vedela o morilki svoje hčerke, Tomaževi sodelavki in očitno ljubici, Aleksandri. Kljub temu pa niso redki domačini in poznavalci razmer, ki še vedno s prstom kažejo prav na Tomaža in poudarjajo: "Kakšna pošast je to, da je svojim otrokom vzel mamo in jim s pogledom v očke lagal, da jih je zapustila in odšla neznano kam." Kaj se je pravzaprav dogajalo v tistem času, ko naj bi mamica Sabina napisala poslovilno pismo in zapustila svoje sončke ter moža, nam je razložila babica Marija, ki je tudi kritičnega dne, 22. marca brez spraševanja sprejela vnučke pod svojo streho.

"Poklicala me je Sabina in me prosila, če bi jima popazila otroke. Dejala sem, da seveda, enako kot vedno ko so potrebovali varstvo. Že okrog štirih popoldan sta mi pripeljala otroke in ju sploh nisem spraševala, kam gresta, saj me to nikoli ni zanimalo. Zvečer, okoli pol devetih me je Sabina še poklicala in dejala, da čez eno uro prideta. "Ko pa jih ob pol desetih in tudi pozneje ni bilo, mi je vse skupaj postalo malo sumljivo. Zato sem klicala Sabino, a je zvonilo v prazno, nato sem klicala še Tomaža, pa se tudi on ni oglašal. Pozneje je sicer poklical na hčerin telefon in mi ga je ona dala, da sem vprašala, kaj se dogaja; Rekel mi je, da ne bosta nocoj prišla, ker je Sabina preveč pila. Ko sem mu dejala, da mali Jaka nima flaške mi je odvrnil, da jo bo on pripeljal. Vse skupaj je bilo še bolj sumljivo, ko je pripeljal stekleničko in čeprav so otroci stali med vrati, sploh ni prišel v hišo, kar se prej nikoli ni zgodilo. Dal je flaško in mleko, zgodaj zjutraj pa je pripeljal še polnilec za hčerin telefon in ga pustil na oknu", nam je žalostno razlagala mama Marija, ki je v soboto okoli pol desetih znova klicala hčerko Sabino, ki pa se pričakovano ni oglašala. Zato je obvestila tudi drugo hčerko Mojco, ki je prav tako klicala in ji pisala sporočila, a se ni zgodilo nič.

"Ko je Tomaž okoli treh popoldan prišel iz službe me je poklical in dejal, če sem se kaj slišala s Sabino ter da je ni doma. Vprašala sem ga, če sta se zvečer kaj sporekla, a je dejal, da ne. Dodal je, da sta se ob njegovem odhodu v službo dogovorila, da popoldan skupaj prideta po otroke. Še ljubčka sva si dala, je dejal. S hčerko Mojco sva ga prepričali, da je vse skupaj prijavil policiji, saj tega sam ni nameraval, pozneje pa se je vse odvijalo po sedaj že znanem scenariju."

Vsi si posebej želijo, da bi otroci ostali skupaj, v toplem objemu domačih

Otroci so tako sedaj pri babici, od koder jih vozijo v vrtec (Jakob) in šolo v Markovce, In tako bo najmanj do konca tega šolskega leta. Pozneje pa bodo, skupaj s CSD Spodnje Podravje, s katerim kot pravi Marija, odlično sodelujejo, vse skupaj urejali za naprej. Babica Marija nima ničesar proti, da bi otroci ostali pri njej, seveda pa ne nasprotuje niti, če bi se preselili v Cirkovce, kjer bi za njih skrbela teta, mamina starejša sestra Mojca, ki sicer ima sina starega 21 let, a bi otokom gotovo bilo pri teti in njeni družini lepo, čeprav mamice nihče ne more nadomestiti. Vsi skupaj si posebej želijo, da bi otroci ostali skupaj, v toplem objemu domačih. Ob tem je še veliko drugih nedorečenosti, saj je družina gradila veliko hišo in bo sedaj potrebno vračati kredite, toda... Otroci odraščajo in marsikaj potrebujejo, zato bo potrebno veliko sredstev!

Žalostno ni kaj. V življenju nas nemalokrat doletijo nepričakovane stvari, ki jih skozi življenje poskušamo nekako reševati, žal pa nas življenje včasih postavi pred ovire, s katerimi se težko soočimo čisto sami. Še posebej težko je, ko pride do situacije, kjer smo skoraj nemočni in pri tem trpijo naši otroci. Gotovo bi vsak starš za svojega otroka naredil vse, pa naj bo še kako težko..., žal pa Jaka, Gašpar, Žanet in Sara nimajo več staršev, kajti mamica je odšla na večne pašnike, o očku pa bodo odločali na sodiščih. Zato je več kot jasno, da si štirje srčki iz Haloz zaslužijo širšo družbeno pomoč, ki jo vsekakor potrebujejo. Zato apeliramo na vse ljudje dobre volje, ki vedno ko gre za pomoč, pomagajo v okviru svojih zmožnosti. Gotovo je torej, da otročki umorjene Sabine ne smejo ostati sami, saj bodo samo s širšo družbeno pomočjo in le, če se dobri ljudje čim prej odločijo pomagati, imeli večjo možnosti za dostojno življenje.

Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Jakoba, Gašperja, Žanet in Saro, za njihovo babico in strica, ki si želijo le olajšati življenje, ko jim je ponagajala usoda, pravzaprav človeška požrešnost. Vsi, ki želite in zmorete jim pomagaje, in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Tokrat pa, upajmo, da bodo malčki iz Haloz, zbrali dovolj sredstev s katerimi bodo brez najdražje mamice, spet zaživeli lepo ter spokojno življenje. Z vašo pomočjo jim bo gotovo lažje...

Računalniki za haloško "štiriperesno deteljico"

V celotni zgodbi iz Haloz in Ptujskega polja je še posebej žalostno, da tudi najstarejša deklica, ki je ostala brez mame, učenka 7. razreda Sara, nima računalnika, po drugi strani pa na tisoče teh naprav izgublja vrednost nekje v skladiščih Ministrstva za digitalno preobrazbo. Poleg Sare bi tudi njeni sestrica in brat, Žanet in Gašper, ki prav tako obiskujeta OŠ Markovci, že lahko imela svoj računalnik. V razmislek odgovornim na omenjenem ministrstvu...

Sabini so njeni sončki pomenili največ na svetu

O umorjeni Sabini po Halozah in na Ptujskem polju vsi govorijo samo v superlativih. Njena prijateljica in frizerka Manuela Murko iz Vidma je povedala, da je šokantna novica o kruto umorjeni Sabini v njej sprožila zelo globoka čustva. Odločila se je, da pomaga Sabininim štirim sončkom, ki so pokojni mamici pomenili največ na svetu. Zato je na profilu svojega frizerskega salona zagnala akcijo zbiranja denarja, katerega so že predali babici. "Moram priznati, da me je to še bolj povezalo z nesrečno zgodbo, hkrati pa nisem imela izbire pobega od negativnih misli in pogovora o dogodku. Denar je zagotovo v pravih rokah. Verjamem, da otrokom to sploh ne igra vloge, je najmanj pomemben, saj bi rabili samo ljubečo roko svoje mamice, ki jo bodo pogrešali celo življenje," pravi frizerka Ella, kot jo mnogi poznajo in nadaljuje: "Sabinina mama. To je ženska čistega srca, skromna in skrbna, kot je bila Sabina. Vzgojila je poštene in sočutne otroke. Sin je invalid, krasen človek, prav tako Sabinina sestra, ki ji želim ves pogum tega sveta, vsem pa veliko moči. Otroci so v tej zgodbi največje žrtve in za njih se psihični pritiski komaj začenjajo, boj nad skrbništvom in obsodba očeta. Žalostno. Denar je res najmanj, kar smo kot ljudje lahko prispevali, smo pa pokazali svojo srčnost in povezanost. Še vedno smo ljudje, ki znamo stopiti skupaj."

Umor pripravila in realizirali Tomaž in Aleksandra

Čeprav je o žalostni družinski tragediji v minulih tednih bilo veliko povedanega in napisanega, moramo spomniti, da se je vse skupaj začelo dogajati v petek, 22. marca, ko je Tomaževa sodelavka in ljubica, 33-letna Aleksandra Škamlec iz Cerkvenjaka, z večjim kuhinjskim nožem umorila nesrečno Sabino. Mož Tomaž, ki je Sabino odpeljal na kraj zločina, je naslednji dan, v soboto, 23.3., ptujskim policistom prijavil njeno izginotje. Izročil jim je tudi "poslovilno pismo", za katero se je izpostavilo, da ga je napisala morilka, ter dejal, da so pogrešano nazadnje videli tisti dan ob 4.45 uri. Po tem je na različne načine skušal pozornost preiskovalcev obrniti sebi in svoji ljubici v prid, a se je zgodilo ravno obratno. Takoj, ko so odkrili truplo nesrečne Sabine, sta za zapahi končala tudi osumljenca. Najprej so policisti v povezavi s sumi kaznivega dejanja umora aretirali 37-letnega Sabininega soproga, naslednje jutro pa še njegovo ljubimko iz Cerkvenjaka, ki je umorjeno večkrat zabodla.

Pomagajmo jim!

Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati štirim otrokom, ki so ostali brez mame in očeta, vas prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za »štiri sirote«, sklicna številka 7268. Pomagate lahko tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 boste prispevali 5 evrov, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER10 pa 10 evrov.