VELIKIH PET

Ob potenju zaradi delavne vneme in začetku ponorelih digresij vsakdana, ki ga kar nekaj časa ni bilo na vidiku, sem pozabil da imam v življenju premalo časa. Drugače povedano, sprijaznil sem se, da včasih dan traja tri dni. Spet moram »stvorit« nekaj na hitro, vendar k sreči vem, kakšen bo tokratni fokus besednih zvez. Čas je, da absorpcijo izkustva živalskega kraljestva ubesedim, potem ko so moje oči nemo opazovale najlepša bitja sveta. Srce tanzanijske divjine je nacionalni park Serengeti, kjer še masajem in bušmanom ni dovoljeno preživljati lastno eksistenco. Tukaj ima narava primat in tukaj ni prostora za človeški poseg, čeprav nas zgodovina uči da so vse od kolonialnih časov človeške roke v tej pokrajini krvave. In vsi vemo, da je kri težko sprati iz rok, pa naj bo človeška ali živalska ... Še dobro, da je v zadnjih letih tanzanijska oblast naredila velik korak v smeri zaščite živalskih vrst, saj so se še nedolgo nazaj primitivni fetišisti brezsramno kitili z ulovom nedolžnih lepot narave. Danes je z regulacijo in strogo restrikcijo bistveno lažje spremljati proces naravne selekcije, kjer med živalmi poteka boj za preživetje. Nič čudnega se ti ne zdi, ko trop jastrebov do kosti ogloda poginulo zebro. Prav tako je izjemno občudovati parjenje levov ali migracije bivolov. Živalski svet se zdi tako predvidljiv, vsak se zaveda svojih prednosti, pa tudi omejitev in tega kdo koga pleni.

Ljudje me sprašujejo, kako je bilo. Moj prvi odgovor se vedno navezuje prav na to, da bi si želel postati del živalskega kraljestva, saj le ta nimajo potrebe po ubijanju, če ne gre za lastno eksistenco. Človek je bistveno bolj zahrbten in nepredvidljiv skupek mesa, ki ga žene potreba po nadvladi, hkrati pa ima vso moč, da svetu prinese globalni mir. Vendar tega ne stori. Zakaj? Na to vprašanje verjamem, da vsak sam zna odgovoriti, zato se raje za konec vrnem k naravni danosti živalske lepote, ki ji lahko človek le zavida. Lahko bi govoril o izkustvu videti afriških velikih pet, vendar dvomim da lahko besede nadomestijo videno. Lahko le zapišem, da mi nihče iz glave ne more izbiti živalsko harmonijo ob kateri se človek pomiri. Nekaj tako čistega in golo lepega je v tem.