Na sporedu koncerta, ki so ga naslovili Potovanje skozi čas, bodo dela Mauricea Ravela, Georgea Benjamina, Conlona Nancarrowa in Igorja Stravinskega.

Ravelova neobaročna suita Couperinov nagrobnik je nastala pod vtisom grozot prve svetovne vojne. Skladba zveni kot oddaljen in melanholičen spomin na davne čase in izgubljene prijatelje, obenem pa se je želel skladatelj z njo pokloniti francoskemu baročnemu skladatelju Francoisu Couperinu. Kot je v koncertnem listu zapisal Gregor Pompe, se "v Couperinovem nagrobniku izkaže, da Ravel ne govori neposredno o vojni, temveč o večnih vrednotah, lepoti, eleganci, o vsem, kar se zdi, da skuša vojna omejiti in uničiti".

Navdih za osrednje delo koncerta – Palimpsesta je angleški skladatelj George Benjamin našel v glasbenih palimpsestih. V njegovem primeru gre za knjigo, v kateri so bili različni notni zapisi spraskani in odstranjeni z namenom, da bi jo bilo mogoče uporabiti za vedno nove zapise. Na simboličen način bo na koncertu tako mogoče prisluhniti glasbam, ki so se zapisane na istem mestu v isti knjigi znašle v različnih časovnih obdobjih.

Na koncertu Sodobnih orkestrskih skladb (SOS) bosta izvedeni še Študija št. 7, skladatelja Conlona Nancarrowa in Simfonija v treh stavkih Igorja Stravinskega. Če je Stravinski eden najpomembnejših in najvplivnejših skladateljev 20. stoletja ter osrednja osebnost razvoja modernistične glasbe, pa ameriški skladatelj Conlon Nancarrow spada med tiste umetnike, ki so dolgo časa ustvarjali v skoraj popolni anonimnosti.

Med izoritmičnimi študijami Nancarrowa si je izstopajoče mesto priborila Študija št. 7, v kateri potekajo hkrati kar trije izoritmi v izrazito hitrem tempu, pri čemer se ni mogoče izogniti občutku svobodne džezovske improvizacije. Študija št. 7 je skladateljevo najdaljše eksperimentalno delo, v osemglasni skladbi pa je mogoče prepoznati vzorce sonatnega oblikovanja. Morda je prav zaradi kombinacije klasičnosti in eksperimentatorske drznosti doživela številne predelave, med drugim tudi takšno za simfonični orkester, je zapisal Pompe.

"Čeprav je Igor Stravinski večkrat zatrdil, da je večina njegove glasbe abstraktne in da ne govori o ničemer drugem kot o glasbi sami, kar naj bi veljalo tudi za njegovo zadnje delo za veliki simfonični orkester – Simfonijo v treh stavkih, pa je v pogovorih z Robertom Craftom (Dialogi in dnevnik) o njem povedal, da je 'vsaka epizoda Simfonije v moji domišljiji povezana s posebnim kinematografskim vtisom vojne', kar pomeni, da je delo podobno kot Couperinov nagrobnik prežeto z vojnimi občutji," pa je Pompe zapisal o zadnjem delu Stravinskega.