Podobna želja po ohranitvi dediščine iz bodisi daljne zgodovine bodisi ne tako oddaljenih desetletij je gnala tudi avtorje, ki podpisujejo prispevke za nov zbornik Umetniška dela na pergamentu in papirju (Works of Art on Parchment and Paper – Interdisciplinary Approaches), ki je pred kratkim izšel pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Publikacija je plod sodelovanja dveh institucij – poleg ljubljanske Filozofske fakultete še Arhiva RS, ki sta junija lani organizirala istoimenski simpozij.

Ta je bil eden od več kot sto dogodkov, s katerimi so na fakulteti počastili svojo stoletnico. Zbornik prihaja v času, ko se je leto praznovanja sicer uradno že sklenilo, obenem pa sta v teh mesecih svoje začetke proslavila dva oddelka, katerih raziskovalno delo temelji ravno na delih na papirju – januarja je ustanovitev proslavil oddelek za umetnostno zgodovino, februarja oddelek za zgodovino.

Pa vseeno sta to le dve stroki, ki se ukvarjata z deli na pergamentu in papirju; kot pokaže prelet raziskovalnih področij avtorjev, ki podpisujejo prispevke, gre za zelo kompleksna vprašanja, ki zahtevajo združitve moči več ved, segajočih tako na polje naravoslovja kot družboslovja. Knjiga nagovarja strokovnjake različnih strok, saj prinaša stalno prepletanje akademskih in kulturnovarstvenih prispevkov, kar je potrebno in koristno, je o zborniku dejal namestnik direktorja Arhiva RS Andrej Nared. "Ta zbornik je zgled takšnega sodelovanja," dodaja. Po besedah vodje Znanstvene založbe FF Matevža Rudolfa, ki je spomnil, da je zbornik v celoti na voljo tudi na spletu, so prejeli vrsto pozitivnih odzivov od strokovnjakov iz tujine, pa tudi naročila iz raznih knjižnic po svetu.

Tako simpozij kot zbornik sta namenjena predstavitvi nekaterih najnovejših izsledkov nikoli pozabljene skrbi za umetniška dela na pergamentu in papirju, dveh, kot v uvodnem besedilu opozori sourednica dela in spiritus agens projekta, Nataša Golob, zgodovinsko najpomembnejših in najpogosteje uporabljenih medijev za manifestiranje človekove misli. Pri tem jih je vodilo prepričanje, ki je verjetno podobno tistemu, kakršnemu je sledil Max Brod: da so dela na pergamentu in papirju neposredne stvaritve človeškega duha in kot takšna – če še enkrat povzamemo misel Nataše Golob – potrebujejo posebno nego, oskrbo za njegovo ohranitev.

"Ko se ohranijo odpadni papirji, se je s tem ohranila geneza misli," je umetnostna zgodovinarka in kodikologinja konec januarja dejala na predstavitvi zbornika. Pri tem pa z različnimi primeri spomnila predvsem na vrednosti človeškega znanja na eni in znanstvenega dela na drugi strani ter se spomnila prodornih misli Carla Sagana o moderni znanosti kot nenavadni pokrajini, kjer nikoli ne vemo, kaj bomo našli.

"Pergament je krasen material, če je pravilno hranjen," pravi ena naših največjih poznavalk rokopisnega slikarstva in kodeksov pri nas. A zato je treba poznati tako na pergamentu ovekovečena dela, da jih znamo umestiti in razumeti, kot sam nosilec, pigmente nanesene barve in sestavo tinte, s katero je besedilo zapisano, da lahko ustvarjeno ohranimo zanamcem.

Eden od prispevkov (podpisuje ga Melania Zanetti) se denimo ukvarja z restavriranjem armenske karte iz 17. stoletja, ki jo hranijo v knjižnici v Bologni. Strokovnjakom je predstavljala poseben izziv predvsem dimenzija zemljevida, ki so ga zato restavrirali v posebej za to postavljeni komori, s tem pa omogočili, da delovni proces spremlja tudi zainteresirana javnost.

Sorodna novica "Šment, to je bil pa res temperamenten in h knjigi obrnjen čas!"

Dela na pergamentu, nekoč najbolj razširjenem nosilcu, so seveda le ena plat tovrstne dediščine. In čeprav so dela na pergamentu lahko mnogo starejša od tistih na papirju, so zaradi svoje občutljivosti in krhkosti pogosto prav ta tista, ki predstavljajo več težav v ohranitvi (v zborniku je denimo prispevek o ohranitvi skic Lojzeta Dolinarja, ki jih hranijo v Goriškem muzeju – prispevek podpisujejo Jasna Malešič, Damir Globočnik in Petra Zaviršek).

Poseben izziv predstavljajo za stroko dela moderne in sodobne umetnosti; O reševanju deklice v belem Gabriela Stupice pišejo Nataša Petelin, Nada Madžarac, Irena Kralj Cigić in Jedert Vodopivec Tomažič. Liza Lampič iz Moderne galerije se je recimo posvetila dilemam pri restavriranju objekta Milenka Matanoviča, narejenega iz podloge za hranjenje jajc. "Konserviranje takšnih objektov sodobne umetnosti in denimo knjige umetnika so težje rešljivi problemi, saj ne vemo, kaj bo nastalo na dolgi rok," je ob predstavitvi prispevkov dejala sourednica zbornika Jedert Vodopivec Tomažič.

Sorodna novica "Če bi dobro poznali svojo zgodovino, bi več govorili o velikih ljudeh"

Ključen je predvsem interdisciplinaren pristop, ki se ne bi smel ustaviti le pri vprašanju hranitve del na pergamentu in papirju, pač pa tudi pri drugih tematikah, je še poudarila Jedert Vodopivec Tomažič.

Študije so razdeljene v štiri tematske sklope; v prvi se dotikajo prezentacije obravnavanih del javnosti in kako brati zapise o opravljenih konservatorskih posegih preteklih generacij. Drugi sklop je namenjen analizam likovnih del na pergamentu in papirju od romanike do sredine 20. stoletja. Tretji sklop se posveča različnim konservatorskim pristopom, med katerimi se konservatorji odločajo pri skrbi za umetniške stvaritve na obeh medijih, četrti pa naravoslovnim spoznanjem, ki prispevajo k boljši skrbi za obravnavana dela.

Če sklenemo z besedami, s katerimi je dekan Filozofske fakultete Roman Kuhar junija lani odprl simpozij: "Brez skrbi za dela umetnosti smo izgubljeni – ta je naše jedro, naša podstat. Za gradnjo in razumevanje prihodnosti moramo skrbeti in poznati svojo preteklost."