Štehvanjski praznik v Zahomcu

Zadnja avgustovska nedelja je v dvojezični ziljski vasi Zahomec praznična. Ta dan imajo že dolga leta žegnanje, po njem pa enega od najstarejših ziljskih običajev – štehvanje z rejem pod lipo.

Zahomec/Achomitz v Ziljski dolini – Nihče natančno ne ve, od kod je prišla že v 18. stoletju v zamočvirjeno Ziljsko dolino pod Dobračem fantovska konjeniška igra štehvanje. Samo v teh krajih se je obdržala do danes. V njej neoženjeni fantje na neosedlanih noriških kobilah drvijo po ozki vaški ulici in z jeklenim kijem med galopom toliko časa tolčejo po na kol nasajenem sodčku »bariglici«, da se ta pod težo udarcev ne razleti. Komur to uspe, mu »štehvovske dečve« izročijo venček, pripada pa mu tudi čast, da kot prvi zapleše rej pod lipo. Kasneje se mu pridružijo tudi drugi štehvovci z dekleti, oblečenimi v živobarvne ziljske noše s kratkimi krili. Ta so motila cesarico Marijo Terezijo, ki je menila, da ja ne ogled prevelik del dekliških nog. Ziljani so vztrajali, in ziljska noša se je ohranila do danes. In tudi sam običaj, v katerem se prepletata slovenščina oziroma ziljščina in nemščina. V nekaterih vaseh pa je slovenščina izginila in poteka običaj izključno v nemščini.

Vendar so Ziljani, tako nemško kot slovensko govoreči, iz Spodnjega dela doline neposredno pod Dobračem ponosni, da je avstrijska Unescova komisija jeseni leta 2018 spodnjeziljski žegen z avtohtonimi žegnanjskimi pesmimi, ziljsko nošo, štehvanje in rej pod lipo uvrstila v avstrijski register nesnovne kulturne dediščine.

Zadnjo avgustovsko nedeljo sem bil na žegnanju in štehvanju v Zahomcu/Achomitzu, v edini ziljski vasi z dvojezičnim krajevnim napisom, še posebej poznani zaradi izvrstnih smučarskih skakalcev – Karl Schnabl je bil leta 1976 olimpijski prvak v Innsbrucku, v avstrijski reprezentanci pa je bilo v osemdesetih letih preteklega stoletja pol Zahomčanov – in konjerejcev, še posebej rejcev noriške pasme. Ko se je v potresu leta 1348 utrgal in zgrmel v dolino južni del Dobrača, je poleg uničenja domov, gradov in cerkva tudi zajezil reko Ziljo in dolino spremenil v močvirje. Na takih tleh pa raste za konjerejo primerna krma.

Zahomški žegnanjski in štehvanjski praznik se je začel z dopoldansko mašo, med katero so blagoslovili štehvanjski venček oziroma »krancelj« in vino. Oboje naj bi štehvanjce obvarovalo pred nesrečo. Po maši so se na pokopališču spomnili tudi pokojnih. Ko je zazvonilo poldan, so na zahomških domovih k »južini« sedli domači in gostje: sorodniki, znanci in prijatelji. Ko sem se sprehajal po tlakovani cesti skozi vas, nisem mogel verjeti, koliko dajo tukajšnji ljudje na praznik domače vasi, na sorodnike in prijatelje, na stoletni običaj. Mnogi so me vabili, naj prisedem.

Pri Zwittrovih oziroma Abujevih, v znani zahomški slovenski družini, je že dolgo običaj, da se po kosilu zberejo muzikanti in zahomški pevci in pojejo. Zadnja pesem, ki so jo zapeli, je bila tudi letos v srce segajoča Domovina, moj mili, mili dom. Ob dveh se je začelo štehvanje. Na čelu štehvanjske povorke so hodile »dečve« v ziljskih nošah z blagoslovljenim venčkom in vinom, za njimi so korakali muzikanti, za njimi pa na konjih pet domačih fantov v štehvanjski opravi in z obvezno kapo s cofom na glavi. Prvi od fantov je nosil sodček, »bariglico«, ki ga je štehvanjski nadzornik oziroma mojster, to nalogo že leta opravlja nekdanji odlični skakalec in rejec konj Hanzi Millonig, nataknil na kol in dal znak, da se tekma lahko začne. Pred tem pa so se pod lipo zbrali godci in pevci in peli stare ziljske štehvanjske pesmi. Ko so godci zaigrali posebno pesem, se je dirka začela. Fantje so najprej drug za drugim, ne da bi s kiji udarjali po sodčku, zdirjali po ulici, med ljudmi na obeh straneh, po le dober meter širokem prehodu. Nato se je začelo zares. Štehvovci so v petih ali šestih »zajezdih« temeljito načeli sodček, v sedmem pa so leskovi obroči popustili in doge so se razletele na koščke. Nobeden ni ostal na tleh. Za marsikoga je ostanek sodčka enkraten spomin na štehvanje. Sodčku je zadal usodni udarec Nicholas Moser, poklicni policist.

Mojster Millonig je nato spretno nastavljal in umikal leskove obroče, ki so jih morali štehvovci med galopom natikati na kije, nato pa je visoko dvignil še venček, ki ga je na svoj kij ujel zmagovalni Nicholas.

Sledil je rej pod lipo. Najprej je zaplesal zmagovalec s svojo »dečvo«, nato pa še ostali štehvovci. Po teh plesih, skupaj jih je osem, so organizatorji štehvanja, običajno so to fantovske »konte« ali pa tudi krajevna društva, udeležence povabili na rajanje v »šišo«, v dom Športnega društva Zahomec.

Moj obisk Zahomca pa se je končal Pri Pippu sredi vasi, ob vaški lipi, kamor je pevce in godce povabil gospodar Janko Zwitter mlajši s soprogo Matejo. Zahomškega štehvanja pa v nedeljo še ni bilo konec. Po običaju so v ponedeljek popoldne štehvali še poročeni moški, seveda v spremstvu svojih žena. Tako se tudi spodobi, so rekli.