Rusi se borijo premišljeno in pazijo na civiliste: Šokantna analiza vojne skozi oči legendarnih ameriških marincev!

Bliža se tragična, prva obletnica vojne v Ukrajini.

Zahodni mediji jo skorajda brez izjeme opisujejo kot neizzvano agresijo, ruski vojski pa redno pripisujejo namerno napadanje civilne infrastrukture in izvajanje vojnih zločinov, ob tem pa še posebej izpostavljajo njeno domnevno slabo pripravjenost, boj s pomočjo slabo izvežbanih in nemotiviranih mobilizirancev ali celo kaznjencev in plačancev, ogromne izgube na bojiščih in tako naprej...

A nič od tega - v največjem številu primerov, izjeme seveda obstajajo - ni res.

Large demonstrations in the Netherlands have taken place protesting against Dutch arms supplies being sent to Ukraine. pic.twitter.com/x72VzadKdV

— John Moran (@RueDaungier) February 7, 2023

Toda - kako ruske operacije ocenjujejo v ameriški vojski, ki je dejansko pravi, a prikrit nasprotnik ruskih sil v tej vojni?

Kako jo zares ocenjujejo najboljši častniki in oficirji ter strategi vojske ZDA?

Some weeks after I posted that essay, the legendary US Marine General Paul K. Van Riper published an absolutely essential affirming analysis in the Marine Corps Gazette. It is a MUST-READ in relation to these questions:

4/https://t.co/xKYbUKewGK

— Will Schryver (@imetatronink) January 12, 2023

Tudi na ti vprašanji je mogoče podati odgovor. In ta je celo javen, čeprav večina javnosti zanj ne ve.

Ne ve pa zato, ker večina zahodnih medijev slepo sledi retoriki zahodnih politikov, ne opravlja svojega temeljnega poslanstva in javnosti zgolj prodaja propagando, ki jo servirajo vojaški krogi držav Zahoda, ki so najbolj odgovorni za vojno v Ukrajini.

Honest question: Do you think mainstream journalists realize they are propagandists—and hate themselves because of it? Or do you think they are too stupid and have no clue.

— Gonzalo Lira (@GonzaloLira1968) February 7, 2023

Pred skorajšnjo rusko ofenzivo – ki se je po nekaterih podatkih že začela – bi bilo zato zelo zanimivo, če bi na operacije Rusije v Ukrajini pogledali tudi iz zornega kota – najboljših častnikov ameriške vojske.

In to je dejansko mogoče narediti – a ne tako kot to počnejo številni ameriški visoko rangirani častniki, ki so zadnje leto dni na raznih televizijskih kanalih prodajali bolj ali manj pocukrano propagando in laži o dogajanju v Ukrajini.

Zgodbe o tem, kako so bili Rusi v okolici Kijeva lani poraženi, kako so pred premočjo ukrajinske vojske zbežali iz Hersona in Harkova so se sicer lepo brale, a v resnici gre za neresnice.

To pa razkrivajo – strokovnjaki, analitiki same ameriške vojske.

Analiza o tem je bila objavljena že lani avgusta, vendar je v »osrednjih« medijih niste mogli prebrati.

Celo v strokovnih krogih ni bila zelo znana.

Napisal pa jo je znani generalpodpolkovnik USMC Paul K. Van Riper skupaj s sodelavci, pod skupnim psevdonimom »Marinus«.

#US/#NATO has murdered 20-30 million people since WWII#FuckNATO pic.twitter.com/byIpPNNdgK

— FriendOfRussia (@NoMoreNATO) February 7, 2023

Izšla je – in to je pomembno – v časniku ameriških marincev Marine Corps, identiteta avtorjev pa je bila razkrita v istem časniku septembra lani.

Marinus je tako skupna analiza naslednjih posameznikov: John F. Schmitt, Bruce I. Gudmundsson, generalpodpolkovnik (v pokoju) Paul K. Van Riper, polkovnik James K. Van Riper in polkovnik Eric M. Walters.

Analiza je kljub temu v različnih krogih in razpravah na spletu sprožila veliko razprav.

Že tedaj je bilo veliko špekulacij, da »Marinus« ni nihče drug kot generalpodpolkovnik USMC Paul K. Van Riper, cenjeni in legendarni poveljnik številnih marincev in vidni predstavnik  »manevristov« – šole vojaške misli, na katero je močno vplivalo delo neprimerljivega vojaškega stratega Johna R. Boyda.

Van Riper je bil tudi slavni poveljnik rdeče ekipe za zloglasne vojne igre Millennium Challenge leta 2002, med katerimi so njegove sile (z iranskimi zmogljivostmi tistega časa) potopile celotno ameriško pomorsko floto v Perzijskem zalivu z uporabo metod in zmogljivosti, ki jih obrambne sile ZDA – niso pričakovale in upoštevale v svojih togih izračunih.

ON DISCIPLINE: LtGen Paul K. Van Riper, USMC (ret)
--------------------https://t.co/L60il4EKhl #usmc #marines @USMC @usmarinecorps @1stMEF @2dMarDiv @camp_lejeune @MCIWPendletonCA @IIIMEF @1st_Marine_Div @MarineCorpsFdn @MCA_Marines @MarineMuseum #leadership @USMCFEA #leadership pic.twitter.com/eYncTASaMr

— All Marine Radio (@allmarineradio) May 14, 2019

Povedano drugače – »Marinus« je z »iransko« mornarico že leta 2002 – sicer samo v simulaciji, a tudi to je velik uspeh – uspel premagati lastno, ameriško mornarico.

Gre za uspeh, ki mu praktično ni para in govori veliko o strokovnosti polkovnika Van Riperja, ki je danes star 84 let.

Col. Douglas Macgregor, Gen. Paul K. Van Riper, and UK Col. Richard Simpkin are famous "Manuverists" that were shunned by the Pentagon because their theories were not in line with Military-Industrial complex and excessive spending on IT toys instead of real weapons of war & ammo.

— gslavic (@gslavic) October 11, 2022

Nobenega dvoma ni, da gre za enega od največjih strategov v ameriški vojski in vojaški doktrini.

Nekateri ocenjujejo, da je bil po krivici zapostavljen v ameriški vojski, tudi zato, ker je dajal prednost manevrom, ne pa dragemu orožju, ki ga rad, za visoko ceno, izdeluje ameriški vojaško-industrijski kompleks.

Spada med tri najboljše stratege zahodnih oboroženih sil, eden med njimi pa je tudi Duglas Macgregor, ki smo ga že velikokrat navajali.

Remember this one? pic.twitter.com/PnRnu9mlqD

— Donbass Devushka (@PeImeniPusha) February 7, 2023

Tretji je britanski polkovnik Richard Simpkin.

In samo takšen človek kot je polkovnik Van Riper je bil sposoben o ukrajinski vojni skupaj s soavtorji že lani napisati lucidna, razsvetljujoča spoznanja, neomadeževana z razširjenimi protiruskimi predsodki, ki so najbolj na Zahodu zaslepili tako temeljne vzroke kot zdaj tudi nadaljevanje vojne v Ukrajini.

V analizi pa vsi avtorji, podpisani kot Marinus razkrijejo za redne bralce Insajderja običajna, za vse ostale pa šokantna spoznanja.

Po NATOVI propagandi se ljudje počasi prebujajo, ko na zahod vsebolj curljajo vesti o zločinih in korupciji ukrajinskega režima, pa o velikih žrtvah, ki so jih zahodni mediji zahodnim zombijem uspešno prikrivali. Marši proti vojni in NATU se množijo. https://t.co/RekptwO40N

— gregor preac (@GPreac) February 8, 2023

In to so predvsem dejstva, da so Rusi akcijo okoli Kijeva zasnovali le kot veliko prevaro in zato Ukrajinci tam sploh niso »zmagali«, ob tem pa je nesporno, da ruska vojska izjemno pazljivo ravna z ukrajinskimi civilisti in ujetimi vojaki, kar je v popolnem nasprotju z vsakodnevnimi lažmi večine zahodnih medijev o tem, kako je ukrajinska vojska pred Kijevom premagala rusko. 

Ne samo to, avtorji priznavajo, da se ruska vojska bori učinkovito, na moderen način, da uporablja zelo različne postopke in ima izjemno natančna orožja.

Ob tem rusko zavzemanje Popasne primerjajo z ameriškim zavzetjem Iwo Jime, ruske stratege pa kar z učenci svojega najpomembnejšega teoretika - Johna R. Boyda.

Je mogoče rusko vojsko sploh še pohvaliti bolj, kot so jo ti ameriški častniki?

Analiza je bila narejena še pred zadnjo jesensko prerazporeditvijo ruskih sil, mobilizacijo ter (začasnima) umikoma iz Hersona in Harkova, pred katerima je prišlo še do terorističnih napadov na Krimski most in nato do spremembe narave vojne.

V zadnji fazi je Rusija pričela z obsežnimi napadi na ukrajinsko infrastrukturo, česar pa ni počela devet mesecev pred tem.

Sledi analiza Marinusa: »Operacije ruskih kopenskih sil v Ukrajini leta 2022, če jih obravnavamo kot čisto fizične pojave, predstavljajo begajočo sliko. Na severu Ukrajine so ruske bataljonske taktične skupine zavzele velik del ozemlja, vendar niso poskušale spremeniti začasne okupacije v trajno posest.

Dejansko so po petih tednih, ki so jih preživele v tej regiji, odšle tako hitro, kot so prispele. Na jugu je podobno hiter vstop ruskih kopenskih sil privedel do ustanovitve ruskih garnizij in ustanovitve ruskih političnih, gospodarskih in kulturnih institucij.

Na tretjem prizorišču vojne je redko prihajalo do hitrih premikov, ki so bili značilni za ruske operacije na severni in južni fronti. Namesto tega so ruske formacije v vzhodni Ukrajini izvajale topniško intenzivne napade, da bi zavzele razmeroma majhne koščke zemlje.

Eden od načinov, da malo osvetlimo to uganko, je, da obravnavamo ruske operacije na vsaki od treh glavnih front vojne kot ločene akcijo. Nadaljnjo osvetlitev daje spoznanje, da je vsaka od teh akcij sledila modelu, ki je bil del ruskega operativnega repertoarja zelo dolgo časa.

Takšna shema pa ne pojasni, zakaj je rusko vodstvo uporabilo določene modele za določene sklope operacij. Rešitev tega vprašanja zahteva preučitev miselnih in moralnih namenov vsake od teh treh kampanj.«

Vpadi na severu

»Ameriški marinci že dolgo uporabljajo izraz 'vpad' ('raids') za opis dejanja, v katerem se majhna sila hitro premakne na določeno lokacijo, opravi nalogo in se čim hitreje umakne. Za ruske vojake pa ima jezikovni sorodnik te besede (reyd) nekoliko drugačen pomen.

Če akcijo izvede ekipa, ki izvaja napad, ni nič drugega kot sredstvo za doseganje določenih točk na zemljevidu, gibanje pogosto večjih sil, ki izvajajo napad, pa ustvarja pomembne operativne učinke.

To pomeni, da med premikanjem po različnih avtocestah in obvoznicah zmedejo sovražne poveljnike, motijo sovražnikovo logistiko in sovražnim vladam odvzamejo legitimnost, ki izhaja iz nespornega nadzora nad njihovim ozemljem.

Vprašte dolfija in napoleona. Podaljševanje vojne je samo agonija za Ukrajince in izguba mnogih mladih življenj na obeh straneh.Ob tem ploskata samo vojaška industrija in ZDA, šibi pa se ekonomija EU in Rusije.Če se zgodi, da bo Rusija potisnjena v kot, smo na robu jedrske vojne.

— PetVet (@PeterVeter6) February 7, 2023

Podobno, kot vsaka faza današnjega ameriškega napada nujno sledi podrobnemu scenariju, je reyd bolj odprta akcija, ki jo je mogoče prilagoditi za izkoriščanje novih priložnosti, izogibanje novim nevarnostim ali služenje novim namenom.

Izraz reyd se je v ruski vojaški leksikon znašel v poznem 19. stoletju s strani teoretikov, ki so opazili podobnosti med samostojnimi konjeniškimi operacijami ameriške državljanske vojne in že dobro uveljavljeno rusko prakso pošiljanja mobilnih kolon, pogosto sestavljenih iz kozakov, na daljše vdore po sovražnem ozemlju.

Zgodnji primer takih vdorov so podvigi kolone, ki jo je vodil Aleksander Černišev med Napoleonovimi vojnami. Septembra 1813 je ta sila kakšnih 2300 konjenikov in dveh lahkih poljskih topov opravila 400 milj dolg krog po sovražnikovem ozemlju.

V središču tega drznega podviga je ta kolona za dva dni zasedla mesto Kassel, ki je takrat služilo kot glavno mesto ene od satelitskih držav francoskega imperija. Strah pred ponovitvijo te zadrege je Napoleona prepričal, da je določil dva vojaška korpusa za garnizijo v Dresdnu, ki je bil takrat sedež vlade še ene od njegovih marionetnih entitet.

Posledično, ko je Napoleon v bitki pri Leipzigu naletel na združene sile svojih sovražnikov, je bila njegova že tako številčna Velika armada veliko manjša, kot bi bila sicer.

Leta 2022 številne bataljonske taktične skupine, ki so se v prvih nekaj dneh ruske invazije pomaknile globoko v severno Ukrajino, niso niti poskušale ponoviti zasedbe Leipziga.

Namesto tega so obšle vsa večja mesta na svoji poti in v redkih primerih, ko so se znašle v manjšem mestu, je okupacija le redko trajala dlje kot nekaj ur.

Kljub temu so hitro premikajoče se ruske kolone v veliko večjem obsegu ustvarile učinek, podoben tistemu, ki je bil posledica Černiševovega napada leta 1813.

To pomeni, da so prepričale Ukrajince, da oslabijo svojo glavno terensko vojsko, ki se je takrat bojevala v Donbasu, da bi okrepili obrambo oddaljenih mest.«

Hitra okupacija na jugu

»Glede na hitrost in prevoženo razdaljo so ruske operacije na območju med južno ukrajinsko obalo in reko Dnjeper spominjale na racije na severu.

Razlikovale pa so se v ravnanju z mesti. Če so se ruske kolone na obeh straneh Kijeva izogibale velikim mestnim območjem, kadar koli je bilo to mogoče, so njim podobne enote na jugu trajno zavzela primerljiva mesta.

V nekaterih primerih so se manevri začeli v Azovskem morju in končali v Melitopolu, osvajanje mest pa je potekalo že v prvih dneh ruske invazije.

V drugih, kot je mesto Skadovsk, so Rusi čakali več tednov, preden so zavzeli območja in napadli lokalne obrambne sile, ki so jih med prvotnim napredovanjem ignorirali.

Takoj po prihodu so ruski poveljniki, ki so prevzeli oblast nad urbanimi območji na jugu, sledili isti politiki kot njihovi kolegi na severu.

To pomeni, da so lokalnim predstavnikom ukrajinske države dovolili, da opravljajo svoje dolžnosti in v mnogih primerih še naprej izobešajo zastavo svoje države na javnih zgradbah.

Vendar ni minilo dolgo, preden so ruski javni uslužbenci prevzeli nadzor nad lokalno vlado, zamenjali zastave na zgradbah in sprožili zamenjavo ukrajinskih institucij, bodisi bank ali podjetij mobilne telefonije, z ruskimi.

Tako kot model reyda je bila paradigma kampanj, ki je združevala hitro vojaško okupacijo s temeljito politično transformacijo, del ruske vojaške kulture že kar nekaj časa.

Ko so tako ruski poveljniki razlagali koncept operacij na južni fronti, so lahko pokazali na katerega koli od številnih podobnih podvigov, ki jih je izvajala sovjetska država v štirih desetletjih po sovjetski okupaciji vzhodne Poljske leta 1939. (Ti so vključevali osvajanje držav Estonije, Latvije in Litve leta 1940; zatiranje reformističnih vlad na Madžarskem in Češkoslovaškem med hladno vojno ter invazijo na Afganistan leta 1979.)

Medtem ko so nekatere ruske formacije na jugu utrdile nadzor nad osvojenim ozemljem, so druge izvajale napade v bližini mesta Mikolajev.

Večje enote na severni fronti so vzpodbudile ukrajinsko vodstvo, da je obrambi mest namenilo sile, ki bi jih sicer lahko uporabili v boju za regijo Donbas. (V tem primeru sta zadevni mesti vključevali pristanišči Mikolajev in Odesa.)

Istočasno so napadi na severnem delu južne fronte ustvarili široko 'nikogaršnjo zemljo' med območji, ki so jih zasedle ruske sile in tiste, ki so v celoti pod nadzorom ukrajinske vlade.«

Stalingrad na vzhodu

»Ruske operacije na severu in jugu Ukrajine so zelo malo uporabljale poljsko topništvo. To je bilo deloma stvar logistike. (Ne glede na to, ali so napadale na severu ali hitro zasedale na jugu, ruske kolone niso imele sredstev za izstrelitev velikega števila granat in raket.)

Odsotnost kanonad v teh akcijah pa je imela več opravka s cilji kot s sredstvi.

Na severu je ruski odpor do izvajanja bombardiranja izhajal iz želje, da bi se izognili nasprotovanju lokalnih prebivalcev, ki so skoraj vsi zaradi jezika in etnične pripadnosti podpirali ukrajinsko državo.

Na jugu je ruska politika izogibanja uporabi poljske artilerije služila podobnemu političnemu namenu ohranjanja življenj in premoženja skupnosti, v katerih so se številni ljudje identificirali kot 'Rusi', še veliko več pa je ruščino govorilo kot svoj materni jezik.

Na vzhodu pa so Rusi izvajali obstreljevanja, ki so se po trajanju in intenzivnosti kosala s tistimi iz velikih topniških napadov v svetovnih vojnah dvajsetega stoletja.

Ta bombardiranja so bila omogočena s kratkimi, varnimi in izredno odpornimi oskrbovalnimi linijami, zato so služila trem namenom.

Najprej so ukrajinske enote zaprla v njihove utrdbe in jim odvzela možnost, da naredijo karkoli drugega, kot da ostanejo na mestu.

Drugič, povzročila so veliko število žrtev, fizičnih ali psiholoških posledic zaprtja, nemoči in bližine velikega števila eksplozij, ki pretresajo zemljo.

Tretjič, če je bombardiranje določene utrdbe trajalo dovolj časa, ki se je pogosto merilo v tednih, je vedno povzročilo bodisi umik njenih branilcev, bodisi njihovo predajo.

Nekaj občutka o obsegu ruskega bombardiranja na vzhodu Ukrajine lahko pridobimo, če primerjamo boj za mesto Popasna (18. marec – 7. maj 2022) z bitko za Iwo Jimo (19. februar – 26. marec 1945).

Za Iwo Jimo so se ameriški marinci borili pet tednov, da bi uničili branilce na osmih kvadratnih miljah spretno utrjenega terena.

Pri Popasni so ruski topničarji osem tednov obstreljevali sisteme jarkov, vgrajene v grebene in grape primerljivega območja, preden je ukrajinsko vodstvo odločilo umakniti svoje sile iz mesta.

Zavzemanje ozemlja s topništvom pa je prispevalo k nastanku obkolitev, ki jih Rusi imenujejo 'kotli' (kotly).

Tako kot veliko drugih zadev v ruski vojaški teoriji tudi ta koncept gradi na ideji, izposojeni iz nemške tradicije manevrskega vojskovanja: 'bojni kotel' (Schlachtkessel).

Vendar pa so Nemci poskušali čim hitreje ustvariti in izkoristiti svoje kotle, medtem ko so bili ruski lahko hitri in presenetljivi ali pa počasni in na videz neizogibni.

Dejansko so uspešne sovjetske ofenzive v drugi svetovni vojni, kot je tista, ki je povzročila uničenje nemške šeste armade pri Stalingradu, v veliki meri uporabljale kotle obeh vrst.

Odrekanju želji po čim hitrejšem ustvarjanju kotlov je Ruse, ki so se bojevali v vzhodni Ukrajini, razbremenila potrebe po zadrževanju katerega koli določenega kosa ozemlja.

Tako so Rusi ob soočenju z odločnim ukrajinskim napadom pogosto umikali svoje tankovske in pehotne enote s spornega terena. Na ta način so zmanjšali nevarnost za lastne enote in ustvarili situacije, čeprav kratke, v katerih so se ukrajinski napadalci soočili z ruskimi granatami in raketami brez zavetja.

Povedano drugače, Rusi na takšna 'bombardiranja na bis' niso gledali le kot na sprejemljivo uporabo ubojnih sredstev, ampak tudi kot na priložnosti za povzročitev dodatnih žrtev ob obilni uporabi topniškega streliva.

Spomladi 1917 so nemške sile na zahodni fronti uporabile primerljivo taktiko, da so ustvarile situacije, v katerih so francoske čete, ki so napredovale po zadnjih pobočjih nedavno zavzetih grebenov, na odprtem vpadle v ogenj poljske artilerije in mitraljezov.

Učinek te izkušnje na francosko moralo je bil takšen, da so se v pehoti v petdesetih francoskih divizijah ukvarjali z dejanji 'kolektivne nediscipline', katerih geslo je bilo 'vzdržali bomo, a nočemo napadati'.

Maja 2022 se je na internetu pojavilo več video posnetkov, v katerih ljudje, ki trdijo, da so ukrajinski vojaki, ki se borijo v regiji Donbas, pojasnjujejo, da so bili pripravljeni braniti svoje položaje, a so se odločili, da ne bodo ubogali vseh ukazov, ki jih  silijo v napredovanja.«

Reševanje paradoksa

»V zgodnjih dneh razprave o manevrskem vojskovanju so manevristi pogosto predstavljali svojo prednostno filozofijo kot logično nasprotje 'vojskovanja z ognjeno močjo/izčrpavanja'.

Dejansko so še leta 2013 anonimni avtorji 'Attritionist Letters' to dihotomijo uporabili kot okvir za kritiko praks, ki so v nasprotju z duhom manevrskega bojevanja.

V ruskih akcijah v Ukrajini pa je niz operacij, sestavljenih predvsem iz gibanja, dopolnilo operacijo, sestavljeno predvsem iz kanonad.

Eden od načinov za razrešitev tega navideznega paradoksa je, da označimo napade v prvih petih tednih vojne kot veliko prevaro, ki je, čeprav je le malo vplivala na neposredno uničenje, omogočila poznejše izčrpavanje ukrajinskih oboroženih sil.

Zlasti grožnja, ki so jo predstavljali napadi, je odložila premik ukrajinskih sil na glavnem prizorišču vojne, dokler Rusi niso napotili topniških enot, zavarovali transportnega omrežja in si nabrali dovolj zalog streliva, potrebnega za izvedbo dolgega niza velikih napadov in bombardiranja.

Ta zamuda je tudi zagotovila, da so bili, ko so Ukrajinci napotili dodatne formacije v regijo Donbasa, premik takšnih sil in zaloge, potrebne za njihovo vzdrževanje, veliko težji zaradi uničenja, ki so jo ukrajinskemu železniškemu omrežju povzročile manevrirne in vodene rakete.

Z drugimi besedami, Rusi so izvedli kratko akcijo manevriranja na severu, da bi pripravili teren za daljšo in navsezadnje pomembnejšo kampanjo izčrpavanja na vzhodu.

Ostro nasprotje med vrstami vojskovanja, ki so ga vodile ruske sile v različnih delih Ukrajine, je okrepilo sporočilo v središču ruskih informacijskih operacij.

 Od začetka je ruska propaganda vztrajala, da ima 'posebna vojaška operacija' v Ukrajini tri namene: zaščito dveh proruskih pradržav, 'demilitarizacijo' in 'denacifikacijo'.

Vsi ti trije cilji so zahtevali povzročitev velikih izgub ukrajinskim formacijam, ki so se bojevale v Donbasu.

Nobeden pa ni bil odvisen od zasedbe delov Ukrajine, kjer je velika večina ljudi govorila ukrajinski jezik, sprejela ukrajinsko etnično identiteto in podpirala ukrajinsko državo.

V resnici bi trajna okupacija takšnih krajev s strani ruskih sil podprla trditev, da je Rusija poskušala osvojiti celotno Ukrajino.

Ruska kampanja na jugu je služila neposrednim političnim ciljem. To pomeni, da je služila vključitvi ozemelj, kjer živi veliko število etničnih Rusov, v 'ruski svet'.

Istočasno je hitra zasedba mest, kot sta Herson in Melitopol, povečala zavajajočo moč operacij, ki so se izvajale na severu, saj je nakazala možnost, da bi kolone na obeh straneh Kijeva lahko poskušale storiti enako z mestoma, kot sta Černigov in Žitomir.

Podobno so napadi severno od Hersona povečali možnost, da bi Rusi poskusili zavzeti dodatna mesta, med katerimi je bila najpomembnejša Odesa.«

Vodeni izstrelki

»Ruski program napadov z vodenimi izstrelki, izveden vzporedno s tremi kopenskimi akcijami, je ustvaril številne moralne učinke, ki so bili ugodni za rusko vojno.

Najpomembnejša med njimi je bila posledica izogibanja kolateralni škodi, ki je nastala ne le zaradi izredne natančnosti uporabljenega orožja, temveč tudi zaradi preudarne izbire tarč.

Tako so sovražniki Rusije napade na skladišča goriva in streliva, ki so bila nujno oddaljena od krajev, kjer so živeli in delali civilisti, težko označili kot kaj drugega kot napade na vojaške objekte.

Podobno bi rusko prizadevanje za motenje prometa na ukrajinskem železniškem sistemu lahko vključevalo napade na elektrarne, ki zagotavljajo elektriko civilnim skupnostim in vlakom.

Takšni napadi pa bi povzročili veliko izgubo življenj med ljudmi, ki delajo v teh obratih, pa tudi veliko trpljenja v mestih brez električne energije.

Namesto tega so se Rusi odločili usmeriti svoje izstrelke na vlečne vlake in oddaljene transformatorje, ki so pretvarjali električno energijo iz splošnega omrežja v oblike, ki se uporabljajo za premikanje vlakov.

Bili pa so trenutki, ko so raketni napadi na objekte z 'dvojno rabo' dajali vtis, da so Rusi v resnici ciljali na povsem civilne objekte.

Najbolj eklatanten primer takšne napake je bil napad, izveden 1. marca 2022, na glavni televizijski stolp v Kijevu.

Ne glede na to, ali je bilo v ruski trditvi, da je bil stolp uporabljen v vojaške namene, kaj resnice ali ne, je napad na ikonično zgradbo, ki je bila dolgo povezana s povsem civilnim namenom, močno zmanjšal prednosti, ki jih je dosegla splošna ruska politika omejevanje raketnih napadov na očitne vojaške cilje.«

Izziv

»Tri kopenske akcije, ki jih je izvedla Rusija v Ukrajini leta 2022 veliko dolgujejo tradicionalnim modelom. Hkrati je program raketnih napadov izkoristil zmogljivost, ki ni bila nič drugega kot revolucionarna.

Ne glede na to, ali so bili modeli novi ali stari, so bila prizadevanja teh komponent izvedena na način, ki je pokazal globoko spoštovanje vseh treh področij, v katerih potekajo vojne.

To pomeni, da so Rusi le redkokdaj pozabili, da je vojna poleg fizičnega boja tudi mentalno tekmovanje in moralni argument.

Ruska invazija na Ukrajino lahko pomeni začetek nove hladne vojne, 'dolgega boja v somraku', primerljivega s tistim, ki se je končal z razpadom sovjetskega imperija pred več kot tremi desetletji.

Če je temu tako, potem se bomo soočili z nasprotnikom, ki je sicer črpal veliko znanja iz sovjetske vojaške tradicije, vendar je bil osvobojen tako brutalnosti, ki je neločljivo povezana z dediščino Lenina, kot slepil, ki jih je vsilil marksizem.

Kar bi bilo še huje, lahko se znajdemo v spopadu z učenci Johna R. Boyda,« končajo ameriški strokovnjaki svojo analizo.