Neja Gril: dekle s spleta osvaja še knjižne police

Ker bo te dni izdala prvo kuharsko knjigo z naslovom Kuhajmo okusno, smo se z njo prijetno zaklepetali o zajtrkih in vseh drugih obrokih, ki si jih z malo načrtovanja zlahka pripravimo za v šolo, službo ali za na pot.

Pišete blog z recepti, v spletni trgovini imate s hrano povezane izdelke, kmalu bo izšla vaša prva kuharska knjiga. Kako je hrana postala tako pomemben del vašega življenja?

Začelo se je v srednji šoli, ko se kar nekako iščeš in razmišljaš, kaj vse bi rad spremenil pri sebi. Pretirano sem začela paziti na prehrano, s čimer pa sem si naredila veliko škodo. V tistem času sem trenirala tenis in tudi tekmovala. Zaradi vsakodnevnih napornih treningov in zato, ker sem odklanjala hrano in nisem jedla pravilno, so se začele pojavljati zdravstvene težave, izguba menstruacije, rana na želodcu, tu so bile težave s kožo ...

Zdravniki so mi odsvetovali uporabo začimb, sicer pa manj soli, manj olja in podobno, morala sem na dieto. Takrat sem na hrano začela gledati drugače. Rada dobro jem, zdaj pa sem nenadoma imela na voljo le omejen nabor živil, med katerimi sta prevladovala kuhana zelenjava in pusto meso. Te omejitve so bile zame kazen. Ko se je moje zdravje izboljšalo, sem si obljubila, da se hrani zaradi nekih namišljenih kapric nikoli več ne bom odrekala. Da si ne bom kar sama postavljala omejitev. Poglobila sem se v recepte, želela sem najti nove okuse in njihove kombinacije, začela sem snovati recepte in jih tudi zapisovati v blog. Najprej so bili tu recepti za zajtrke in od tod ime bloga.



So starši vedeli, kakšne pomisleke glede prehrane ste imeli v času srednje šole?

Tega niso prepoznali, saj dolgo ni bilo očitno, poleg tega se z nikomer nisem pogovarjala o hrani. Mladi so danes, verjetno še bolj kot mi pred leti, na družbenih omrežjih bombardirani s popolnimi podobami in popolnimi telesi. Vse to vpliva nanje – ne samo na dekleta, tudi na fante. V šoli nisem jedla malice ali kosila, ko pa sem prišla domov, sem sestradana pojedla preveč in pozneje začela odklanjati hrano. Tako so se začele težave.

Bili ste mlada športnica. Ste se v klubu, s trenerji ali na kakšnih predavanjih kdaj pogovarjali o prehrani?

Tenis sem trenirala do drugega letnika srednje šole. Nikoli se nismo pogovarjali o tem, kaj je primerna prehrana za mladega športnika. A tako ni bilo samo v našem klubu, ampak tudi v drugih klubih in v drugih športih. Ni prav, da smo bili glede tega mladi športniki prepuščeni samim sebi. V vseh letih treningov nismo dobili nobenih priporočil glede prehrane, kar se mi ne zdi prav.

Kaj je bila vaša najpomembnejša ugotovitev, ko ste se zaradi zdravstvenih težav bolj poglobili v hrano?

To, da je pomembna redna prehrana. In to, da skrajnosti nikdar niso dobre. Prisegam na razmerje 80 proti 20, torej 80 odstotkov obrokov naj bo polnovrednih, 20 odstotkov pa lahko predstavlja hrana za dušo. In temu razmerju sledim ne samo pri hrani, ampak v življenju nasploh, kajti povsod je treba poiskati ravnovesje.

Kot rečeno, ste najprej zapisovali ideje za zajtrke. Kdaj so se nato priključili recepti za druge obroke?

Nekako v obdobju epidemije in karanten. Takrat sem bila na Portugalskem, kjer sem bila na študentski izmenjavi prek Erasmusa. V blog sem zapisovala vse več receptov in fotografije hrane delila na družbenih omrežjih. Pridobivala sem vse več sledilcev, saj smo v tistem času vsi kuhali doma in je bilo zanimanje za recepte izredno. Več sledilcev in več pozitivnih odzivov mi je dalo motivacijo in tako se je začelo razvijati moje potovanje s hrano.



Ste tudi študirali kaj, povezano s hrano?

Sploh ne. V Mariboru sem končala ekonomsko-poslovno fakulteto. (smeh)

Kakšen je pravzaprav vaš kuharski slog?

Veliko zelenjave in sadja. Veliko je tudi receptov za obroke, ki si jih pripravimo vnaprej in naslednji dan vzamemo s seboj v šolo ali službo. Veliko je prav tako zajtrkov, saj so bili navsezadnje ti tisti, ki sem jih v blog zapisovala čisto na začetku. Moji recepti so preprosti in iz lahko dostopnih sestavin. Menim, da je njihovo bistvo to, da popestrijo jedilnik zaposlenim ljudem, ki si želijo redne in zdrave obroke.

Kako pa je začela nastajati knjiga z naslovom Kuhajmo okusno, ki bo izšla ravno te dni?

Zaradi pozitivnih komentarjev, ki sem jih dobila od sledilcev na spletu, je v meni že nekaj časa tlela želja, da recepte spravim še v tiskano obliko. Vedela sem, da jo moram uresničiti. Zamislila sem si, da bi v knjigi zbrala preproste in okusne recepte za vsak dan, ki jih tudi sicer uporabljam, saj vključujejo dostopne sestavine, ki jih najdemo v skoraj vsaki trgovini. Gre za jedi, ki so hitro narejene, večkrat kar v pečici, pri kuhi pa gledam tudi na to, da ne umažem preveč posode.

Veliko je, kot rečeno, receptov za jedi, ki jih naslednji dan lahko vzamemo v šolo ali službo. To zveni fino in enostavno, a vemo, da se je treba lotiti s pravega konca. Kaj svetujete?

Dobro je, če med koncem tedna, denimo v soboto, pogledamo v shrambo in hladilnik in ugotovimo, kaj vse moramo v prihajajočih dneh porabiti. Konec tedna, ko imamo praviloma več časa, tudi pripravimo jedi za vsaj dva dni. Že z načrtovanjem dveh obrokov hkrati si prihranimo več ur, poleg tega nam potem ni treba vsak dan sproti razmišljati, kaj naj pripravimo za kosilo. Prihranjeni čas lahko porabimo za sprehode, šport, druženje z domačimi, branje in podobno. Recimo: konec tedna si pripravimo nekaj več bolonjske omake – enkrat z njo prelijemo testenine, drugič napolnimo izdolbene bučke in jih spečemo v pečici. Obakrat je kosilo na mizi v pol ure, hkrati pa si prihranimo tuhtanje o tem, kaj bo za kosilo.

Kako pa so nastajale fotografije za knjigo?

Moja želja je bila, da se pojavljam na fotografijah, torej, da je že takoj videti, kako so jedi povezane z menoj. Fotografirati torej nisem mogla sama, zato sem se povezala s fotografinjo Nino Zorčič.

Kot ste povedali, ste končali ekonomsko-poslovno fakulteto. Ste morda kdaj obiskovali tudi kuharske tečaje?

Kadar grem na potovanje v tujino, vedno obiščem kak tečaj, da tujo državo spoznam tudi s kulinaričnega vidika. Pri nas pa kuharskih tečajev ne obiskujem.

Komu vse je torej kuharska knjiga namenjena?

Ljudem, ki so mi podobni – zaposlenim posameznikom, ki bi radi doma pripravljali okusne jedi.

Priporočamo še: Piščanec po mediteransko: pol ure in manj kot deset evrov za štiri jedce (VIDEO)

Fotografije: Nina Zorčič