Negotovi manifest

»Marina očitno ne živi krepostnega življenja, niza velikokrat kratkotrajna razmerja, toda z Rilkejem in tudi z Borisom neguje idealizirano ljubezen, toliko bolj duhovno kot telesno. A to vendarle ni tista viteška ljubezen, ki slavi krepostnost, tista, ki so jo v 12. stoletju opevali trubadurji, čeprav ji je nekoliko podobna. Za Marino se namreč telo končuje tam, kjer se pričenja duša. V svojih ljubezenskih avanturah poskuša prevajati to telo v dušo, tako da poveličuje telesno ljubezen, da se 'zataplja vanjo' in jo tako izvotli, kar je, kot pravi sama, zanjo edini način, da lahko ljubi. A to trdovratno prizadevanje je ne pripelje nikamor, razen morda nazaj k sebi, k svoji duši sami. V tem smislu njeno dojemanje ljubezni ostaja globoko idealistično – in obupano. Niza partnerje, moške in ženske, hkrati pa sublimira seksualnost v pisavi, zlasti v dopisovanju z Rilkejem in Borisom. Zapisane besede so veliko bolj surove kakor v ustnem pogovoru, in čustva se v njih razkrivajo z vso svojo pretiranostjo ali morda resnico. Razdalja, ki ločuje tri dopisovalce, samo še podžiga njihove muke zaradi ločenosti, pa četudi je v tej muki tudi delež užitka: 'Poznam te, Rainer, kot poznam sebe. Dlje od mene – toliko dlje v mene.'« (str. 209)

Frédéric Pajak je frankofoni švicarski pisec in risar, od leta 2012 izdaja serijo »risanih esejev« z naslovom Negotovi manifest. »V tej svojski literarni zvrsti, v kateri se besedilo in risba tesno, a nikakor ne ilustrativno prepletata in dopolnjujeta, obdeluje povezane biografije velikih osebnosti in jih v ozadju podlaga z avtofikcijsko linijo. Po Walterju Benjaminu, Vincentu van Goghu, Alfredu de Gobineauju itn. je sedmi zvezek posvetil Emily Dickinson in Marini Cvetajevi, pesnicama, ki ju na videz vse ločuje, a je avtor prav z njima vstopil v svet 'ženske' poezije. Med epizode teh dveh izjemnih življenj so vstavljeni odlomki iz pesniških del, Pajak pa skozi prizmo individualnih zgodb zarisuje tudi tok velikih zgodovinskih dogodkov. Črno-bele risbe, ki spremljajo besedilo, se nanj redko navezujejo mimetično, večinoma le metaforično in tako stopnjujejo njegovo poetično moč. Biografiji pesnic nista primerjani ne prepleteni, samo sopostavljeni, s čimer stopa v ospredje vzporedna intenzivnost njune brezkompromisne odločitve za pesništvo. Neizmernost poezije, kot pravi podnaslov knjige …« Tako beremo na spletni strani založbe. Gornji odlomek pa je iz knjige, v njem se v dvajsetih letih 20. stoletja srečujejo trije veliki pesniki: Marina Cvetajeva, Rainer Maria Rilke in Boris Pasternak …