Pravi čas za slovo in druga kariera
Gostovanje Cristiana Ronalda je bilo ta teden (športna) tema številka ena v Sloveniji. Slavni portugalski nogometaš je po odmevnosti in pričakovanju zasenčil celo obisk nemškega kanclerja Olafa Scholza.
Nemara je bil strelski rekorder v ligi prvakov in na reprezentančni ravni deležen obsežnejšega varovanja od prvega moža najmočnejše gospodarske sile v Evropski uniji in za Slovenijo najpomembnejšega izvoznega trga. Resda tudi Nemčija v zadnjih letih ni v najboljši formi, a težko bi rekli, da je v zatonu. Bog ne daj, da bi to omenili Cristianu Ronaldu. Njegova igralska krivulja je pri 39 letih nemara res padajoča, saj se časovnega kolesja pač ne more zavrteti nazaj, a število sledilcev na družbenih omrežjih še vedno narašča, vztrajno pa se polni tudi njegov bančni račun. Tako bo še nekaj let, ko bo že sklenil nogometno pot. Kdaj se bo to zgodilo?
Sicer je težko izbrati pravi čas za slovo. V družbi, službi in tudi v karieri poklicnega športnika. Toliko bolj, če je zaželen, uspešen in za povrh še dobro zasluži. Lahko je reči, da se velja posloviti na vrhuncu oziroma, preden ti drugi namignejo ali celo odkrito sporočijo, da je napočil čas za novo življenje. Toda kakšno?
Pri Ronaldu se nikdar ne ve. Morda bo klubsko kariero podaljšal kar do leta 2034, ko bo Savdska Arabija gostila svetovno prvenstvo. Šalo na stran. Takrat bo že obesil nogometne čevlje na klin. Kot ambasador mundiala, ki bo čez desetletje znova v celoti odigran v arabskem svetu, pa bo ostal najbolj prepoznavni obraz nogometne kampanje države z nazadnjaškim ali kar avtoritarnim slovesom. V športnem žargonu sicer velja, da so tradicije zato, da se rušijo. Savdska Arabija se v svojem bistvu iz zahodnega zornega kota bržkone še lep čas ne bo spremenila, a v sodobnem svetu je neredko videz pomembnejši od vsebine. Tudi šport je postal spektakel, zabava in tam, kjer se vrti denar, tudi globalni posel, s katerim služijo vsi deležniki.
Cristiano Ronaldo potemtakem predstavlja le vrh nogometne piramide, ki jo še vedno utrjuje tudi sam. Sla po dokazovanju, da je iz dneva v dan in iz tekme v tekmo (naj)boljši, mu je prinesla rekorde in slavo, simpatije in antipatije. Pri tem ne potrebuje dodatnega motiva, čeravno ga je prav znamenito rivalstvo z Lionelom Messijem gnalo višje, hitreje in močneje. Za Ronalda pomeni vsaka, pa čeprav prijateljska tekma, kot nazadnje v Sloveniji, usodno bitko. Tako pač je, če v glavni vlogi na nogometnih odrih igraš že dve desetletji.
Ronaldo je nastopač, a tudi tekmovalec, ki praviloma zmaguje in zabija gole. V tem je najboljši in to mu mnogi priznavajo. Dokler bo tako, ni razloga, da bi se umaknil. Navsezadnje je svojo podobo uspešno gradil v Gledališču sanj v Manchestru, v kraljevem klubu v Madridu in tudi pri Stari dami v Torinu. Potem je odprl vrata savdskega dvora. Povsod je iztržil veliko, nemara največ. Je pa res, da je svojim ekipam in nogometu na sploh tudi veliko dal s svojim pristopom in značajem, ki še vedno deli nogometno javnost. Je pa tako, da zaostreni tekmovalni antagonizmi z leti otopijo.
Vrednost posameznega lika in dela se ocenjuje po dosežkih, vplivu, ki ga je imel v aktivni karieri, in zapuščini. Ronaldovi bodo še lep čas ostali zapisani, prav tako bo neizbrisen njegov nogometni pečat. Ko se bo poslovil, bo dobil mesto med svetovnimi nogometnimi legendami. Upravičeno. Sicer je težko izbrati pravi čas za slovo. V družbi, službi in navsezadnje tudi v karieri poklicnega športnika. Toliko bolj, če je zaželen, uspešen in za povrh še dobro zasluži.
Lahko je reči, da se velja posloviti na vrhuncu, oziroma preden ti drugi namignejo ali celo odkrito sporočijo, da je napočil čas za novo življenje. Toda kakšno? Prehod v drugo kariero vrhunskih športnikov, vajenih ustaljenega ritma, motiv, ki ga prinaša ciljna osredotočenost, in naposled tudi adrenalin, povezan s tekmovanjem kot takim, ni preprost. Seveda, več časa bodo preživeli z družino, navsezadnje se lahko marsikateri z zasluženim denarjem prepusti tudi uživanju in udobnemu življenju športnega upokojenca, a v takšnem slogu ne bi zdržali prav dolgo. Sčasoma poiščejo nove izzive, športne in poslovne, ki se po možnosti tudi prepletajo. Enotnega recepta, ko se obrača nov list na posameznikovi poti, vendarle ni.
Kaj bo denimo počel najuspešnejši slovenski smučarski skakalec v zgodovini Peter Prevc, ki se je pretekli konec tedna veličastno poslovil v Planici? Po sezonah, v katerih je le z občasnimi prebliski dokazal, da še sodi v sam svetovni vrh, je najboljše prihranil za konec. Ko je na začetku februarja pri 31 letih napovedal tekmovalno slovo, se je njegova rezultatska krivulja v preostanku sezone občutno dvignila. Telo je po prelomni odločitvi očitno sprostilo vso energijo, torej to, kar zna in ima. Z odgovorom, kaj je prineslo rezultatski zasuk, je nemara postregel kar sam Peter Prevc, ko je pred novinarji ob objavi slovesa, premleval, zakaj se ni več vsaj približal rezultatom iz sanjske in rekordne sezone 2015/16. Smučarski skoki tudi sicer veljajo za občutljivo športno disciplino, kjer odločajo podrobnosti. Tako kot je občutljivo tudi vprašanje, kdaj je pravi čas za slovo.