Potreben je dogovor o hrani
Za kakšnega salonskega ekonomista je slovensko kmetijstvo zanemarljiv gospodarski sektor. Doseže manj kot odstotek BDP, kar je nekoliko pod evropskim povprečjem. Celotna kmetijska proizvodnja je bila lani vredna približno 1,6 milijarde evrov, polovica je živalske, polovica rastlinske pridelave. Število kmetij se zmanjšuje, nekoliko se povečuje njihov obseg. Kmetije so sorazmerno majhne, kmetje pa precej starejši od povprečja v EU. Statistika beleži nekaj nad 72.000 zaposlenih v kmetijstvu, velika večina je samozaposlenih. Statistika je tudi kruto dejstvo, da slovenski kmetje ne pridelajo dovolj hrane za tukajšnjo porabo. Z mesom še nekako gre, najbolj alarmantno je pri zelenjavi (38-odstotna) in sadju (29-odstotna samooskrba). Podatki so katastrofalni, izboljšanja, vsaj hitrega, pa ni na vidiku. Kmetijska politika, ki jo krojijo v bruseljskih uradih in pogosto dodatno zapletajo v posameznih državah, očitno ne deluje oziroma ne deluje za kmete. Če ne deluje za kmete, ne deluje niti za potrošnike.
Med kmeti vre po vsej Evropi, minule dni so bile na cestah desetine tisočev traktorjev. Na preizkušnji je tudi ideja enovite Evrope: francoski kmetje so se lotili pridelkov španskih kolegov, po zelo vročem začetku so ustavili konje. Primež, ki stiska kmete in veča njihovo zaskrbljenost, je v naraščajočih cenah energije in nasploh vsega, v pritisku za čim nižje odkupne cene, vse več določil akcijskega zelenega prehoda kmetje vidijo kot omejitve, na drugi strani pa se veča uvoz poceni hrane iz tretjih držav. Lani aprila so slovenski kmetje šli v Ljubljano, nekaj so se pogovarjali, potem se je umirilo, danes sledi nadaljevanje, ministrica se dobi s ključnimi deležniki v kmetijstvu.
Politiki se ne morejo zmeniti o miru, zato od njih težko pričakujemo, da se bodo o hrani. Tako, kot so profiterji v vojni, so tudi v kmetijstvu in še bolj v živilski industriji.
Kmetijstvo je v EU velik prejemnik subvencij. V zraku je venomer vprašanje, ali jih je preveč in predvsem ali so ustrezno porazdeljene za pridelavo zadostnih količin kakovostne in cenovno čim dostopnejše hrane.
Tudi kmetje so volilci. V Evropi je s kmetijstvom neposredno povezanih nekaj manj kot 30 milijonov ljudi, prek družin, prijateljev in somišljenikov še veliko več. Seveda kmetje vedo, da bodo letos volitve v Evropski parlament. Politiki se na njihovih hrbtih že borijo: liberalno-levičarska bojazen je, da bo glasove kmetov uplenila desnica s plehkimi, a učinkovitimi obljubami.
Bolj na mestu kot vprašanje, čigavi so kmetje, je pobuda za nov družbeni dogovor o hrani. Politiki se ne morejo zmeniti o miru, zato od njih težko pričakujemo, da se bodo o hrani. Tako, kot so profiterji v vojni, so tudi v kmetijstvu in še bolj v živilski industriji. Več je postavljenih v verigo med kmetom in potrošnikom, slabše se nam piše. A ne zato, ker bi bilo to narobe samo po sebi, temveč zato ker je bilo zaupanje prevečkrat izigrano.