IN MEMORIAM: ARLA

Življenjski tokovi bolečih izgub, mazohističnih razdejanj in globoko utesnjenih vdihov so mi v teh nekaj več kot četrt stoletja bivanja na tem našem ljubem svetu prizanesli do te mere, da sem praznino in solze okušal le v sebi in iz sebe. Morda je zdaj že moralo biti tako, da sem bil nedavno priča neposrednemu spoznanju, kaj pomeni, ko močno zareže in brezpogojno zaboli drugega. Tole trpko premišljevanje vodi v moj prvi in memoriam, ki ga v nasprotju s pričakovanji ne posvečam človeku, temveč psički Arli. Tega prečudovitega živalskega bitja nisem spoznal na vrhuncu, ko je iz njega bruhal vrelec vitalnosti, ampak v trenutku, ko je v boju z življenjem vztrajalo tako močno, da je utrudilo celo smrt.

Že ko je bila Arla davno odpisana, se ni vdala v usodo. Prav nasprotno. Njeno srce je bilo še bolj vztrajno in zanosno, kakor da bi svetu želela dokazati, da nekatera bitja ustvarjajo čudeže. S pogledom v vesolje tja med zvezde je iskala polje nesmrtnosti, kjer bi dokončno udomačila svojo dušo in svojim ljudem dala vedeti, da jih nikoli ne bo zapustila. To je zgodba borke Arle, ki enkrat za vselej briše sledi navideznih razlik in pregrad med človekom in živaljo. Arla je bila in bo.