Sobota, 28. 10. 2023, 22.44
6 mesecev
Sto let turške hoje v krogu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,00
Z ustanovitvijo Republike Turčije leta 1923 je neločljivo povezan turški politik in vojskovodja Mustafa Kemal Atatürk. Ta je med drugim odpravil sultanat in kalifat, prepovedal nošenje feza, uvedel gregorijanski koledar in latinico. Na fotografiji: kip Atatürka.
Pred sto leti so na razvalinah Otomanskega cesarstva v novi prestolnici Ankari uradno razglasili Republiko Turčijo. Vodja turške republike je postal Mustafa Kemal Atatürk. Ta je uvedel številne reforme po zahodnem zgledu, ki pa jih v zadnjih letih skuša razgraditi islamist Recep Tayyip Erdogan. Turčija se tako po svoje v krogu vrača v obdobje pred Atatürkovimi sekularnimi reformami.
Septembra 1911 je Italija napadla Libijo, ki je bila takrat del Otomanskega cesarstva. To je bil začetek dokončnega zloma nekdaj strah vzbujajočega muslimanskega imperija, ki se je raztezal na treh celinah. Jeseni 1912 so cesarstvo napadle tudi male krščanske države na Balkanu (Srbija, Bolgarija, Grčija in Črna gora) ter Turke skoraj popolnoma izrinile z evropske celine.
Prva svetovna vojna je usodna za Otomanski imperij
Moč Otomanskega cesarstva je na koncu popolnoma zlomila prva svetovna vojna, v kateri so bili Otomani na strani Nemčije, Avstro-Ogrske in Bolgarije. Cesarstvo, ki je imelo od 15. stoletja prestolnico v Istanbulu, je kapituliralo 30. oktobra 1918.
Izbruh prve svetovne vojne je bil usoden tudi za Armence. Aprila 1915 je Otomansko cesarstvo, ki so mu takrat vladali nacionalistično usmerjeni Mladi Turki (njihov privrženec je bil tudi Mustafa Kemal Atatürk), v Istanbulu zaprlo okoli 250 armenskih intelektualcev in političnih voditeljev ter jih usmrtilo. Kmalu se je začelo množično pobijanje Armencev. Po različnih ocenah naj bi v genocidu umrlo od milijona do milijona in pol Armencev. Številni preživeli Armenci so se razkropili po svetu (ZDA, Francija …). Zemljišča in premoženje Armencev so si prigrabili Turki in Kurdi. Otomansko cesarstvo je uničilo tudi vse cerkve in samostane ter vse drugo, kar bi pričalo, da so na vzhodu današnje Turčije že več kot 1500 let živeli krščanski Armenci. Zahodna Armenija – starodavna dežela – je bila tako rekoč izbrisana z obličja Zemlje. Obstala je samo Vzhodna Armenija, današnja Republika Armenija, ki je bila pod Rusi.
Po pogodbi v francoskem mestu Sevres, ki so jo avgusta 1920 podpisali predstavniki antantnih sil in Otomanskega cesarstva, je cesarstvo izgubilo vsa območja, ki etnično niso bila turška. Francozi so dobili območje današnje Sirije in Libanona, Britanci pa območje današnjega Iraka, Jordanije in Palestine. Neodvisnost od Otomanskega cesarstva so si izbojevala tudi arabska plemena na Arabskem polotoku.
Upor Turkov pod vodstvom paše Mustafa Kemala
Pogodba v Sevresu, ki jo turška velika nacionalna skupščina ni nikoli potrdila, je med drugim Grkom dala območje okoli maloazijskega mesta Smirna (turško Izmir) in mesto Edirne v evropskem delu današnje Turčije, Armenci pa so s pogodbo dobili državo na vzhodu nekdanjega cesarstva. Kurdi naj bi se glede svoje prihodnosti odločili na plebiscitu.
Pogodba v Sevresu iz leta 1920 je občutno "oskubila" Otomanski imperij. Turki so po tej pogodbi izgubili vsa območja, ki etnično niso bila turška. Modro območje na zemljevidu je pripadlo Grčiji, vijoličasto Franciji in rdeče Veliki Britaniji. Svetlomodro območje je Armenska država. Temnorumeno območje bi moralo pripasti neodvisni kurdski državi, če bi se Kurdi zanjo odločili. Črtkasto območje prikazuje del Otomanskega cesarstva, ki naj bi bilo vplivno območje Francije, Britanije in Italije.
Namesto da bi se uklonili zahtevam pogodbe, so Turki pod vodstvom v Solunu rojenega paše Mustafa Kemala porazili Grke. Posledica grškega poraza je bil beg Grkov iz Male Azije v Grčijo oziroma zamenjava prebivalstva. Turki oziroma muslimani iz Grčije so se tako odselili v Turčijo.
Pogodba v Lausanni
Tudi armenska država je bila zaradi turškega oziroma turško-kurdskega genocida nad njimi, ki se je začel že leta 1915, neuresničljiv načrt. Genocidu so se izognili le tisti Armenci, ki so živeli na ozemlju carske Rusije oziroma pozneje Sovjetske zveze. Svoje države niso dobili niti Kurdi.
Julija 1923 so v Lausanni v Švici podpisali novo pogodbo med Turki in zmagovitimi državami iz prve svetovne vojne. Ta je določala meje današnje Turčije. Pogodba je med drugim podelila amnestijo vsem turškim vojnim zločincem, tudi izvajalcem genocida nad Armenci.
Razglasitev turške republike
29. oktobra 1923 so v Ankari uradno razglasili Republiko Turčijo, katere vodja je bil Mustafa Kemal. Ta je imel popolno oblast v Turčiji. Leta 1934 mu je turški parlament podelil častni naslov Atatürk, kar pomeni Oče Turkov. V tem času so v Turčiji prvič v zgodovini uvedli priimke po evropskem zgledu.
Od leta 1453 je bil prestolnica Otomanskega imperija Istanbul (nekdaj bolj znan kot Konstantinopel). Atatürk je glavno mesto preselil v osrčje Male Azije, v Ankaro. Na fotografiji: Atatürkov mavzolej v Ankari.
Atatürk je Turčijo moderniziral po zahodnem zgledu. Že novembra 1922 so odstavili zadnjega sultana in ukinili sultanat. Sultan je tako ostal samo še kalif, to je verski poglavar vseh sunitskih muslimanov, a ne za dolgo. Marca 1924 je Atatürk odpravil tudi kalifat ter verske institucije ločil od države.
Generali bdijo nad Atatürkovo dediščino
Uzakonil je tudi gregorijanski koledar, odpravil šeriatsko pravo in uvedel zakonodajo po zahodnem zgledu. Zapovedal je zahodna oblačila za moške in delno tudi za ženske, ženskam je dal volilno pravico in namesto arabske pisave uvedel latinico. Atatürk je umrl leta 1938.
Porok sekularne, kemalistične Turčije je bila po njegovi smrti vojska oziroma turški generali. Ta naj bi bili del t. i. globoke države (ta izraz, v izvirniku derin devlet, se je v zadnjih letih razširil po vsem svetu). Generali so, če so se tako odločili, uvedli tudi vojaški režim, da bi zatrli levičarske skupine ali islamiste. Leta 1997 je vojska s pritiski spravila z oblasti Necmettina Erbakana, prvega islamističnega predsednika vlade v turški republiki.
Erdogan počasi vrača Turčijo v obdobje pred Atatürkom
Pod udarom kemalistov oziroma vojske je bil tudi zdajšnji turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki je moral za nekaj časa zaradi netenja verskega sovraštva oditi v zapor. Leta 2002 je njegova islamistična Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) zmagala na volitvah. Leta 2003 je Erdogan postal predsednik vlade.
Na fotografiji vidimo turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki sedi pod velikim portretom ustanovitelja Republike Turčije Mustafa Kemala Atatürka. Erdogan v resnici ne sledi Atatürkovi poti, ampak skuša čim bolj razgraditi njegovo sekularno dediščino in vrniti Turke v obdobje pred Atatürkom. Erdoganovi vzorniki so v resnici otomanski sultani.
V strahu pred posegom vojske se je premeteno delal, da je zmernež, nekakšen proevropski islamski demokrat. A ko se je dovolj utrdil na oblasti, je pokazal pravi obraz, obraz politika trde roke, ki želi širiti islamizem v turški družbi in počasno načrtno spodjedati temelje sekularne laične družbe, ki jo je leta 1923 utemeljil Atatürk.
Obračun z "globoko državo"
Leta 2007 je tako Erdogan začel obračunavati s sekularno elito in svojimi nasprotniki v vojski. Ta politika se je še okrepila po spodletelem vojaškem udaru leta 2016. Erdogan je tudi odpravil prepoved nošenja muslimanskih naglavnih rut v javnih ustanovah.
Njegova zunanja politika je nekakšen neootomanizem – želja po obnovi moči nekdanjega Otomanskega imperija. Nadaljeval je boj proti Kurdom, ne samo v Turčiji, ampak tudi v Siriji. Vpletal se je v državljansko vojno v Libiji in pomagal Azerbajdžanu v vojni proti Armencem. Čim bolj ključno vlogo želi imeti tudi v času vojne v Ukrajini.
Po prvi svetovni vojni so tri muslimanske države skušale modernizirati svoje družbe in se odmakniti od stroge islamske ureditve. Skupna značilnost vseh teh držav je bila, da za razliko od drugih muslimanskih dežel na začetku 20. stoletja niso bile kolonije evropskih držav (čeprav so se evropske sile zelo vpletale vanje). Te države so bile Turčija, Iran in Afganistan. Pri modernizaciji je bila najuspešnejša Turčija, kjer pa skušajo v zadnjih letih islamisti pod vodstvom Erdogana turško družbo čim bolj reislamizirati.
Malce manj uspešni in manj dolgotrajni so bili poskusi modernizacije po zahodnem zgledu v Iranu. V tej državi je leta 1979 pod vodstvom šiitskega duhovnika ajatole Homeinija izbruhnila islamska revolucija. Po njej je Iran postal stroga islamska država.
Najmanj uspešna in najmanj dolgotrajna je bila modernizacija v državi, ki je od omenjene trojice najbolj oddaljena od Evrope – v Afganistanu. Tu so poskusi uvajanja prozahodnega načina življenja eden za drugim padali v vodo zaradi uporov konservativnega podeželja. Zdaj državi vladajo radikalno islamistično usmerjeni talibani.
Tudi ozemlje med reko Jordan in Sredozemskim morjem je bilo stoletje del Otomanskega imperija. Leta 1917 so to območje zasedli Britanci. Ti so evropskim Judom obljubili, da si lahko tukaj ustvarijo t. i. narodni dom. Še zlasti zaradi vzpona antisemitizma v času nacizma so v Palestino prišli številni Judje. Leta 1948 je bila v skladu z resolucijo Združenih narodov iz leta 1947, ki je določala razdelitev Palestine na judovski in arabski del, ustanovljena država Izrael. To je bil tudi začetek niza vojn med Izraelci in Arabci. Ta konflikt se še vedno ni umiril, oktobra letos se je znova silovito zaostril.
Prva svetovna vojna je izbruhnila zaradi atentata v Sarajevu leta 1914, v katerem je Gavrilo Princip umoril avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. V ozadju atentata je bil spor med Avstro-Ogrsko in Srbi glede Bosne in Hercegovine, ki je bila nekdaj del Otomanskega cesarstva. Pomenljivo je, da so številni današnji konflikti v Evropi in na Bližnjem vzhodu na območju, ki je bilo nekdaj del Otomanskega cesarstva. Stabilnost BiH majajo poskusi bosenskih Srbov pod vodstvom Milorada Dodika, da bi Republiko Srbsko odcepili od BiH. Tudi Kosovo, kjer nikakor se odnosi med Albanci in Srbi nikakor ne umirijo, je bilo nekdaj del Otomanskega cesarstva. Podobno velja za Ciper, ki je že desetletja razdeljen med ciprske Grke in Turke. Tudi vedno nestabilni Bližnji vzhod (območje Libanona, Sirije, Iraka, Izraela, Gaze in Zahodnega brega) je bil vse do prve svetovne vojne pod Turki. Območja v Ukrajini, ki jih zahteva Moskva (nekdanja Nova Rusija s Krimom vred), pa so bila vse tja do srede druge polovice 18. stoletja pod oblastjo Krimskega kanata, ki je spadal pod otomansko vplivno območje.
