850-letnica ene najstarejših ohranjenih listin v Sloveniji

V Pokrajinskem arhivu Koper se vedno radi spomnimo in tudi opozorimo na pomembne obletnice, ki ustvarjajo svojevrsten most z našo preteklostjo, z ljudmi, ki so zaznamovali naše kraje tudi pred več stoletji. Še zlasti v letu 2024 imamo koprski arhivisti veliko razlogov za tovrstno obeleževanje, začenši s 50. obletnico pripojitve takratnega Mestnega arhiva Piran, danes enote Piran, k Pokrajinskemu arhivu Koper, pod okrilje katerega je prišel po slabih dveh desetletjih samostojnega delovanja. Bistveno daljša pa je seveda zgodovina samega mesta, v katerem domuje Pokrajinski arhiv Koper, in sicer segajoča kar 1500 let v preteklost, na kar nas bo skozi vse leto spominjala vrsta dogodkov, med drugimi organizirana tudi s strani naše institucije.

Glede na to, da je naš arhiv “varuh” dolge preteklosti, bi lahko pisali o marsikaterem zakladu, ki ga skrbno hranimo v naših depojih, a bomo tokrat posegli daleč nazaj in predstavili najstarejšo ohranjeno listino v arhivu, častitljivih 850 let star dokument, del bogate zbirke srednjeveških pergamentih listin, hranjene v depoju enote Piran Pokrajinskega arhiva Koper. Nastala že leta 1173 je svojo okroglo obletnico sicer dočakala že v lanskem letu, a kot tako dragocen vir za spoznavanje naše preteklosti nedvomno zasluži vso pozornost tudi v svojem 851. letu obstoja.

Predbeneška listina

Notarske pergamentne listine so zbrane v fondu z oznako SI_PAK/0009 in predstavljajo le eno od zvrsti bogato ohranjene srednjeveške zapuščine nekdanje komune Piran, ki se glede na vsebino oziroma namen deli na: pravde, zadolžnice, pogodbe, darovnice, kupoprodajne pogodbe, pa še kak drug tip dokumentov se najde med njimi. Del tega fonda so tudi še številne notarske knjige, piranski statuti, vicedominske knjige, beneški dukali ali doževa pisma in preko 8000 testamentov prebivalcev, ki so živeli in delovali na območju današnjega Pirana. V nadaljevanju tega prispevka predstavljena pergamenta listina med njimi ne izstopa le zaradi svoje starosti, ampak tudi vsebinskega vpogleda, ki nam na ga ponujajo v gotski kurzivi izpisane besede, v tisti, od naše današnje kulture tako oddaljen čas.

Listine so najpogosteje nastajale izpod peresa notarjev, zato jih imenujemo tudi notarske pergamente listine in so odraz določenega pravnega dejanja, pa naj je šlo za prodajo, nakup, dedovanje ipd. Ravno prek tovrstnih zapisov o dogodkih pravne narave se nam odstira širok vpogled tako v premoženjskopravna razmerja različnih družbenih slojev tistega časa kot tudi v njihove dolžnosti in pravice, ki jim jih je zapovedovala takratna politična oblast. Notarji so pri svojem poklicu sestavljali tako javne kot zasebne listine; v prvem primeru je šlo za akte, ki so jih izdale javne oblasti, v drugem pa so bili akti zapisani v uradih ali pisarnah notarjev oz. pooblaščenih oseb, ko je notar opravljal funkcijo samostojnega izvrševalca poklica.

Posebnost naše listine gre pripisati tudi dejstvu, da je bila zapisana še pred uradno podreditvijo Pirana takratni vzhajajoči pomorski velesili Beneški republiki ali kot so jo pogosto poimenovali v tedanjih listinah “Venetiarum Res Publica”. Listina je tako nastala dobrih 110 let preden se je Piran leta 1283 vdal Benetkam in začel novo poglavje v svoji burni srednjeveški in novoveški zgodovini. Pred tem, od leta 1208 pa je Piran še pripadal oglejskim patriarhom, ki so si zagotovili položaj istrskih mejnih grofov. Ti so v njim podrejena mesta pošiljali svoje predstavnike, imenovane gastaldi, ki so med drugim imeli na skrbi tudi pobiranje dajatev za gospodarja z druge strani severnega Jadrana.

Darilo oglejskega patriarha

O koristoljubju in želji po krepitvi oblasti pove marsikaj tudi naša listina, katere vsebino je že pred leti širši javnosti predstavil danes upokojeni arhivski sodelavec Marjan Rožac in jo skupaj s soavtorjem Albertom Pucerjem poleg drugih pergamentih listin, nastalih v predbeneškem obdobju, popisal v publikaciji Piranske notarske pergamentne listine (I. del).

Če povzamemo po omenjeni publikaciji, dokument navaja, da oglejski patriarh Voldoricus podarja samostanu v Beligni v bližini Vidma, natančneje opatu Richerusu in njegovim naslednikom, obsežno posestvo pri Piranu v Istri. V listini so do potankosti navedene meje podarjenega ozemlja: “Ozemlje zajema območja od kraja Seçe (Seča) do kraja Albuçanum (danes tega kraja ni več), od koder gre dalje do potoka v Noxedi (v Nožedu) vse do morja, z druge strani pa se spušča od Albuçanuma navzdol do potoka v dolini Seçolis (Sečovlje), vse do morja z močvirji in ribjimi lovišči vred.” Obenem patriarh zapušča samostanu vse pravice, ki jih ima v cerkvah na tem območju, v zameno pa zahteva letno plačilo v višini dvajsetih breških denarjev, ki jih je moral samostan izplačati Oglejski cerkvi na dan sv. Mohorja in Fortunata.

Zase in tudi za svoje naslednike si je zagotovil tudi dostojen sprejem s prav tako dostojno oskrbo, v kolikor bi ga pot zanesla v te kraje. Hkrati pa je v duhu ponižnosti in naklonjenosti še zapisal: “Če pravične prošnje naših bratov dobrohotno sprejmemo in na koristi cerkva, ki so bile nam, čeprav nevrednim izročene, skrbno pazimo, nam ne gre dvomiti v večno plačilo. In zato prečastiti opat, brat v gospodu, ker smo mi tvojim prošnjam in prošnjam tvojih bratov naklonjeni, prepuščamo in podarjamo v trajno last in posest tebi in po tebi tvoji cerkvi ter tvojim naslednikom naše posestvo …”

V listini ni navedenega notarja

Že krajši povzetek vsebine listine nas vodi k ugotovitvi, da gre za darovnico, s katero si patriarh v zameno za podeljene pravice obeta določene finančne in materialne koristi. Dokument je nastal v za slovensko zgodovino pomembnem središču Aquileia ali po naše Oglej leta 1173 ali kot piše v besedilu: “anno dominice incarnationis millesimo centesimo septuagesimo tercio”. Skladno s časom in krajem nastanka je zapisan v latinščini, v tedaj standardni gotski kurzivi. Tako kot pri večini ohranjenih pergamentih listin iz srednjega veka je tudi v tem primeru podlaga zapisa pergament, tokrat v velikosti 20,8 x 21,2 cm.

Pergament, ki so ga v srednjem veku pridobivali s strojenjem živalskih kož in je svoje ime dobil po mestu Pergam v Mali Aziji, se je izkazal kot izredno obstojen material, v kolikor mu le zagotovimo ustrezne pogoje hrambe. Običajno so za njegovo izdelavo uporabljali kozje, ovčje, telečje in oslovske kože, vendar ga je zaradi dokaj zapletenega in posledično dragega postopka izdelave v 15. stoletju začel vse bolj izpodrivati papir, ki pa po kakovosti ni kaj dosti zaostajal za pergamentom in je ravno tako omogočal dolgotrajno obstojnost zapisov.

Nenavadno je, da v listini ni navedenega notarja, ki je listino zapisal, kar je prej izjema kot pravilo, saj je ravno ta oseba s svojim notarskim znakom ali podpisom listini zagotovila pravno veljavo. Notarski znaki najrazličnejših oblik in simbolov so se dodobra uveljavili že v 11. stoletju, razmah pa doživeli tekom 12. stoletja, ko se je število notarjev znatno povečalo. Nemalokrat so se notarji poleg podpisa ali znaka posluževali še t. i. notarjevega podpisnega stavka, ki je praviloma vseboval notarjevo ime, njegov poklic ali funkcijo, rojstno mesto, izjavo o prisotnosti pri sklenjenem pravnem poslu in še kakšen drug podatek zasebne narave. V kolikor je bila listina že v svojem izvirniku okrnjena notarjeve osebne note, se je sčasoma izgubil tudi patriarhov “prstni odtis”, saj je ta očitno dal listino sestaviti, a kot kažejo sledi na tem sicer relativno dobro ohranjenem dokumentu, se njegov pečat ni ohranil ali pa je bil po vsej verjetnosti celo namerno odstranjen.

To ni le ena od 1880 ohranjenih pergamentnih listih

Če se za konec še enkrat pomaknemo od zunanjih značilnosti listine k njeni vsebini, velja izpostaviti še en zanimiv podatek, ki ga lahko razberemo iz navedka: “… cum paludibu et piscariis ipsi monti adjacentibus”, pri čemer gre za najstarejšo omembo prisotnosti ribolovnih območji oz. lovišč v komuni Piran. Obenem se v dokumentu navajajo nekateri krajevni toponimi, ki so se uporabljali v tistem času in so se v nekoliko spremenjeni obliki ohranili vse do danes, z izjemo krajevnega toponima “Albuçanum”, ki je označeval veliko fevdalne ozemlje, danes pa bi ga tudi v spremenjeni obliki zaman iskali na zemljevidu.

Med prvima, ki sta opozorila na obstoj predbeneške listine, o kateri govorimo tokrat, sta bila tržaški zgodovinar, arheolog in politik Pietro Kandler v svojem znanem delu Codice diplomatico Istriano iz leta 1850 in Camillo de Franceschi v leta 1924 izdani publikaciji Chartularium Piranense I. V obeh delih je bila listina transkribirana in na ta način lažje berljiva tedanji kulturni javnosti, pa tudi kasnejšim generacijam navdušencev nad istrsko zgodovino.

Ob izredno bogati in raznoliki zbirki srednjeveških dokumentov, ki jo hranimo v enoti Piran Pokrajinskega arhiva Koper, bi lahko nemara dobili občutek, da imamo v pričujočem primeru opravka le z eno od 1880 ohranjenih pergamentnih listih, ki so si na videz med sabo precej podobne. Arhivisti in zgodovinarji pa v takšnih dokumentih nemudoma prepoznamo njihovo edinstvenost in relevantnost za odkrivanje plasti preteklosti Pirana in njegove okolice in veseli smo vsake priložnosti, ko lahko s tem bogastvom seznanimo tudi širši krog ljudi.

Matej Muženič, višji arhivist Pokrajinski arhiv Koper

---