Približno devet kilometrov od 21 je že za nama, tekaški majici sta bili v precej soparni in topli nedelji že kar preznojeni (kar težko je razumeti tiste, ki so tekli v dolgih hlačah in rokavih). Gospoda Jurija so noge še lepo nesle, ritem dobrih šest minut na kilometer je napovedoval izid okrog 2:15. Njegov sin Sašo je na začetku tekel ob njem, nato je zbezljal naprej. Na Ljubljanskem maratonu je Jurij tekel že več kot 20-krat, vedno na polmaratonski razdalji. Klasičnega maratona se je lotil le enkrat, v Radencih. Rad se spominja Helene Žigon, bele dame, ki je navduševala s svojim rednim nastopanjem na Ljubljanskem maratonu, pred tremi leti pa se je poslovila v 93. letu starosti.

Spomin na belo damo
Tečeva proti Stegnam, mimo švigne vlak, bliža se naslednja okrepčevalnica, reka tekačev se je že močno razpotegnila, prostora je dovolj za vse. Kozarec vode ali energijske pijače vsakih nekaj kilometrov je za tekača na daljših razdaljah nujen, to se vidi po številnih odvrženih kozarcih. Pogovor nadaljujeva z legendarno tekačico: "Helena je bila moja soseda, veliko sva tekla skupaj, tudi takrat, ko je tu nazadnje tekla na 21 km. Lepo bi bilo, če bi tudi jaz tako kot ona po 80. letu še tekel. Trudim se, da bi bilo tako. Redno gibanje je v starosti ključno, čeprav ne gre več prav hitro. A čas je na cilju nepomemben, tudi če bom danes zadnji, se mi *ebe."

Kar tretjina tujih tekačev
Nedeljski festival teka je upravičil svoj sloves. Na treh razdaljah je bilo prijavljenih 13.500 tekačev, navdušuje predvsem število tujcev, bilo jih je rekordnih 4500 iz kar 68 držav. Energija je bila izjemna, odštevanje do starta polmaratona oz. maratona ob 9.00 in prve korake je tekaška množica opravila pod taktirko skupine The Stroj, nato pa so ob progi moralo tradicionalno dvigovale različne glasbene zasedbe, pa seveda tisoči navijačev "kar tako", ki so spodbujali (pol)maratonce. V preteklih letih je bilo na startu pogosto megleno vreme, tokrat pa je sonce že takoj (verjetno kar preveč) grelo tekače, niti nekaj kapelj dežja dve uri pozneje pa ni zmotilo razpoloženja.

Ko je tehtnica pokazala 122 kg, je ukrepal
Kot je na takšnih dogodkih običajno, se številni niso obremenjevali s svojim časom, ampak so prišli predvsem zaradi druženja. Skupina tekačev, našemljena v prsate blondinke, je bila pri tem zelo uspešna, vodil jo je strasten tekač Marko Roblek, ki se je udeležil vseh Ljubljanskih maratonov. Spet drugi so tekli čisto sami, v svojem svetu. A skoraj vsak z veseljem spregovori kakšno spodbudno besedo ali pa vsaj s palcem navzgor pokaže, da se dobro počuti. Svojo zgodbo je z nami delil tudi Gregor Pekolj, ki se je za daljše teke odločil zaradi nezdravega življenjskega sloga. "Včasih sem igral rokomet, tri mesece po koncu kariere pa sem se zredil na 122 kg."

Do maratona prek boksa in rokometa
Ker je bil ob tem v službi še pod stresom, si je rekel, da je tega dovolj, in začel pogosteje teči in sodelovati na tekaških prireditvah. Shujšal je že za 15 kg, tokrat pa je petič sodeloval na Ljubljanskem maratonu, in to na 42-km razdalji. "Poskušam držati ritem dobrih šest minut na kilometer. Upam na čas okrog 4:30. Če mi v prihodnje kdaj uspe, da pridem pod štiri ure, sem zmagal." Kot uspešen poslovnež se zaveda, da so ob dobri tekaški formi tudi napori v službi lažje premagljivi. Na borbe, takšne ali drugačne, je vajen že iz mladosti: "Treniral sem boks, pri 18 letih sem bil državni prvak. A primarni šport je bil rokomet. Čeprav sem že končal kariero, so me lani zaradi težav s poškodbami vpoklicali v člansko ekipo Sviša iz Ivančne Gorice."

Zaspala sta šele opolnoči
Tudi mladi pari so se podali na maratonsko avanturo. 22-letna Petra z Brezovice je s svojim fantom Borutom osem mesecev trenirala samo za ta dan. "Bolj vroče je, kot sva pričakovala. A vzdušje je super, energija izjemna. Malo sva že utrujena, slabo sva spala, očitno je nervoza naredila svoje, saj sva zaspala šele okrog polnoči. Bodo pa navijači zato poskrbeli za dodatno energijo, vsakih pet kilometrov imava ob progi domače," je pripovedoval simpatični par, ki se do zdaj še nikoli ni preizkusil na tako dolgi trasi. Za lažje premagovanje kilometrov sta imela vsak svojo glasbo na telefonu, ki je služil tudi za komunikacijo z domačimi.

Sorodna novica Ljubljanski maraton: praznik rekreacije, tekačev in (železne) volje

"Postal sem tekač!"
S telefonom v žepu, a ne zaradi glasbe, ampak zaradi poslušanja podkastov, se je velikega izziva lotil tudi MMC-jev sodelavec Slavko Jerič. "Prvi polmaraton je bil prav posebna izkušnja. Doživel sem marsikaj: vzneseno navijanje ob progi, dobro vreme, krizo ob koncu, razočaranje zaradi počasnega zaključka, odločitev, da nikoli več ne bom tekel, in potem do načrtov, kaj izboljšati za maraton 2024. Postal sem tekač."

MMC je imel na progi še polmaratonko Klavdijo Kopino, izjemno hitrega maratonca Miho Zavrtanika (s časom 3:05 je bil celo med prvimi stotimi maratonci) in avtorja tega članka. Vse zapisane pogovore in fotografije sem opravil med 21-km tekom, ki sem se ga lotil predvsem zato, da tečem ob Slavku in dokumentiram njegov podvig. In najin čas? Skočite spet na uvodni stavek tega članka ...