REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Sankcijam navkljub: ZDA prek Italije še naprej redno kupujejo - rusko nafto!

Sankcijam navkljub: ZDA prek Italije še naprej redno kupujejo - rusko nafto!Corriere: Pot ruske nafte, prek Italije do - ZDA. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Združene države Amerike navkljub sankcijam še vedno prejemajo rusko nafto, transakcija pa poteka prek sicilijanske rafinerije v Priolu, kjer ruska nafta postane »italijanski proizvod«, poročata Wall Street Journal in Il Messaggero.

Iz sicilijanske rafinerije, druge največje v Italiji in pete v Evropi, prihaja ruska nafta v obrate Exxona v Teksasu ali Lukoilove obrate v New Jerseyju, ki ima v ZDA 230 bencinskih servisov.

Rafinerija nafte v Priolu omogoča ZDA, da obidejo lastne sankcije proti Rusiji, ki jih je Washington vsilil Evropi in poskusil narekovati vsem svetu zaradi vojne v Ukrajini.

Še več: sicilijanska rafinerija Američanom zagotavlja, da se ruska nafta nemoteno prevaža čez ocean, od koder se včasih vrne (seveda dražja!) v Evropo, na benciske servise po Evropski uniji.

Ameriškim korporacijam je tako zagarantiran lahek in donosen zaslužek v breme evropskih kupcev.

Ameriške sankcije sicer predvidevajo izjemo za rusko surovo nafto, ki je »v veliki meri predelana v izdelek, proizveden na tujem«.

Pred uvedbo sankcij je rafinerija v Priolu predelovala surovo nafto iz različnih držav, zdaj pa 93 odstotkov le-te prihaja prav iz Rusije.

Lukoil je druga največja ruska naftna družba za Rosneftom.

Zanimivo je, da so se vsi znašli pod sankcijami – razen Lukoila. Gre za neverjetno zgodbo o ruskem naftnem velikanu in povezavah z Rimom.

Če komu ni jasno, zakaj pod sankcijami Zahoda ni tudi ruski naftni velikan Lukoil, cela vrsta ruskih podjetij pa je podvržena sankcijam kljub dejstvu, da večina nima nič z energetskim poslom, je Wall Street Journal pravkar razkril, zakaj je temu tako: Lukoil je lastnik ene največjih in najpomembnejših rafinerij v Italiji, ki se je nenadoma specializirala za rusko nafto in ruske naftne derivate veselo izvaža v Združene države Amerike.

Se morda sliši dokaj nenavadno, skrajno hinavsko, celo nelogično?

No, res je, ampak se zgodi. Ko gre za interese zahodnih lobijev in sanjske profite.

Čeprav je Lukoilova rafinerija na Siciliji še pred operacijo Rusije v Ukrajini uvažala nafto iz različnih držav, je trenutno 93 odstotkov nafte, ki jo predela, ruskega izvora.

Z drugimi besedami, ni pretirano reči, da se je Lukoilova rafinerija v Italiji iz nekega razloga specializirala za posel z rusko nafto, kar je nenavadno v razmerah, ko EU menda pripravlja naftni embargo na uvoz iz Rusije.

Kakor koli že, potem ko Lukoilova rafinerija na Siciliji predela rusko nafto v derivate, ti s pravnega vidika postanejo italijanski derivati, vse to pod pretvezo, da nimajo nobene zveze z rusko nafto, čeprav so v 93 odstotkih ruskega izvora. Rafinirane naftne derivate tako brez omejitev točijo v tankerje, ki jih prevažajo v Exxonova in Lukoilova skladišča v New Jerseyju in Teksasu.

Da bi bila zgodba še bolj zanimiva, ima Lukoil kot rusko podjetje še vedno bencinske črpalke vzdolž in povprek v ZDA, ter svoje izdelke distribuira v 11 ameriških zveznih državah.

Ameriške rafinerije tehnološko ne morejo predelati ruske nafte, italijanske pa lahko.

Res je tudi, da je večina od 230 Lukoilovih bencinskih servisov v ZDA - franšiznih, ne fizična last Lukoila.

Na tem mestu se logično zastavlja vprašanje, kako to, da se je na začetku vojne v Ukrajini praktično pričakovalo, da bodo številna zahodna podjetja prenehala poslovati z Rusijo, da bi dokazala trdnost svojih moralnih načel, medtem pa ruski naftni velikan Lukoil ni končal pod sankcijam Zahoda in ves čas ustvarja ekstra dobičke, med drugim tudi zaradi dobrega poslovanja v Italiji?

Nekateri domnevajo, da imata ZDA in EU, ki svojim državljanom servirata povsem različne javne narative o odnosih z Rusijo, obojestranski interes.

Predstavniki ameriške naftne industrije so že sporočili, da proizvodnje nafte in plina iz ameriškega skrilavca ne bodo povečevali, da bi ju izvažali v EU, ker jim to zmanjšuje učinkovitost in donosnost.

Ameriške rafinerije tehnološko ne morejo predelati ruske nafte, italijanske pa lahko.

Tako lahko Američani vračajo predelane proizvode v EU, proizvedene iz ruske nafte ali iz drugih virov (ameriških, afriških...), ker so države Evropske unije v hujših energetskih težavah kot ZDA in s tem de facto mižijo na eno ali oboje oči, da bi zmanjšali količino evropske energetske drame. (Tukaj gre za tezo, ki jo je treba še preveriti.)

Združene države Amerike so v isti sapi že napovedale omejitev in celo prepoved izvoza derivatov v EU zaradi izjemno nizke ravni lastnih strateških zalog.

Ob tem so predstavniki ameriške naftne industrije že sporočili, da proizvodnje nafte in plina iz ameriškega skrilavca ne bodo povečevali, da bi ju izvažali v EU, ker jim to zmanjšuje učinkovitost in donosnost.

Na splošno je Lukoil trenutno šesta največja rafinerija nafte v EU, embargo Bruslja na rusko nafto naj bi bil sprejet 5. decembra.

Ali se bo Bruslej odpovedal embargu, ali pa države EU po 5. decembru čaka nov cenovni šok...

Višek cinizma je novica, da je medtem Evropska komisija, ki jo vodi nesposobna Ursula von der Leyen, sporočila, da ruska družba Lukoil, lastnica edine rafinerije v Bolgariji, ne bi smela poskušati zaobiti embarga EU in prodajati naftnih derivatov, proizvedenih iz ruske nafte, v tujino...

Toda analitiki že napovedujejo, da bi lahko surova nafta po vmesnih volitvah v ZDA in čakajočem embargu EU na rusko nafto v decembru poskočila precej nad 100 dolarjev za sod.

Evropa pa naj bi povečala svojo odvisnost od uvoza nafte iz Združenih držav, potem ko bo v začetku decembra začel veljati embargo EU na uvoz ruske surove nafte po morju, je za Bloomberg povedal Claudio Descalzi, izvršni direktor italijanske energetske skupine Eni.

ZDA so si pridržale pravico do sodelovanja z Rusijo pri vprašanjih, ki so v njenem interesu. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Pa še to: nedavno objavljena ameriška Strategija nacionalne varnosti na koncu poglavja o Rusiji (ki jo poleg Kitajske opredeljuje kot največjo ameriško tekmico) odkrito navaja, da si ZDA pridržujejo pravico do sodelovanja z Rusijo pri vprašanjih, ki so v njenem interesu.

EU, ki je energetsko odvisna od Rusije, si takšnega ugodja ni uspela zagotoviti, ugotavljajo ameriški mediji.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek