Legende si nekoč srečal v kavarni

V današnjih časih, ko se živi za tukaj in zdaj, ko na vseh področjih življenja obupno primanjkuje strateškega razmisleka o prihodnosti in vizionarjev ali vsaj ljudi, ki bi tvegali svoj položaj za ceno premika v svetlejšo prihodnost, je tudi legend iz dneva v dan manj. Da, legende umirajo, po drugi strani jih je paradoksalno vsak dan več. Vsak, ki je kdaj koli brcnil žogo, kaj zapel, odigral ali zapisal, je za sedanje instant medije že legenda.

V teh dneh, ko se bomo spominjali žalostne 30. obletnice odhoda s tega sveta Dražena Petrovića, je morda tudi primeren trenutek, da se ozremo k pravim legendam. V tem primeru košarkarskim, čeprav bi jih tudi v ostalih športnih panogah v nekdanji Jugoslaviji našli veliko, a ostanimo pri košarkarjih. Vse imajo bolj ali manj isti skupen imenovalec - tja do sedemdesetih let se je igralo pretežno za čast in slavo, materialnega ugodja pa ni bilo veliko.

Legende živijo večno, tako kot živi Dražen v srcih košarkarskih navdušencev - ne le njih. Zakaj je po smrti postal malodane božanstvo, je težko povsem racionalno razložljivo. Morda zato, ker je bil neutrudni garač, ker je košarko igral lahkotno, kot da bi lebdel na oblačku, seznam njegovih dosežkov v prekratkem življenju pa je bil tak, kot da je doživel stoletje. Verjetno tudi zato, ker ga je zaradi drugačnih medijskih časov, ko so bili na voljo redki TV prenosi, spremljala tančica nedosegljivosti in skrivnostnosti. Vsekakor pa je bil človek, ki je pri vsakomur pritegnil pozornost.

Danes vse odmerjajo PR službe. Status zvezdnika se določa tudi po tem, kako (ne)dosegljiv je nekdo. Pa niti blizu še ni legendi, ki ji ni bilo težko zaviti v “kafič.”

Nekje sem našel izrezek iz že davnega leta 1987, ko je Petrović z zagrebško Cibono gostoval najbližje našim krajem, v stari tržaški športni palači na Čarboli (Chiarboli). V enem od tržaških časopisov je pisalo: “Zadnja in edina priložnost, da lahko v živo vidite Cibono in Dražena Petrovića.” Takrat je bilo že znano, da bo Dražena pot vodila v madridski Real, čeprav le malokdo ve, da je bil zelo blizu tržaškemu Stefanelu, ki ga je vodil Bogdan Tanjević, še ena od pravih legend. Med drugimi mu je v Trst uspelo zvabiti mladega Dejana Bodirogo.

Napoved o zadnji priložnosti sicer zveni srhljivo, žal je bila resnična, saj je življenje košarkarskega Mozarta ugasnilo čez šest let.

Dražena sem 11. novembra 1987 gledal v živo v nabito polnem pallazettu in te tekme se že moram spomniti, ker sem ga kot nadebudni mladi novinar zaprosil za kratek pogovor in ga tudi brez težav dobil. Takrat je bilo dovolj, da si ga po tekmi pocukal za rokav, zraven ni bilo nobenih PR služb, oddanih prošenj ali česa podobnega. Še zdaj se tolčem po glavi, ker ne vem, kam točno sem založil to kaseto. Drugič in zadnjič sem se z njim v živo srečal na eurobasketu v Zagrebu leta 1989, kjer tudi ni bilo težav. Pravzaprav so se takrat izjave jugoslovanskih “zvezdnikov” nekajkrat pobirale kar pred ali pa celo v bližnjem bifeju. Taki časi so bili. In taki ljudje. In take legende.

Danes bi lahko o tem lahko le sanjali, vse odmerjajo PR službe. Status zvezdnika se določa tudi po tem, kako (ne)dosegljiv je nekdo. Pa niti blizu še ni legendi, ki ji ni bilo težko zaviti v “kafič.”

Še pred Draženom je jugoslovansko košarko v višave ponesla prva zvezdniška generacija (čeprav so se uspehi začeli že v šetdesetih letih), ki je osvojila svetovni naslov leta 1970 na čelu s Krešom Čosićem, verjetno najbolj genialnim igralcem vseh časov, ki jih je kdaj dala nekdanja druga Jugoslavija, pod trenersko taktirko Ranka Žeravice. Ta čas pri nas pooseblja Ivo Daneu, ki pa je takrat zaključeval reprezentančno pot in je sodeloval pri prvih reprezentančnih uspehih desetletje pred tem. Sam sicer noče slišati, da je legenda, saj po njegovem športnik to lahko postane šele po smrti.

Tej “ljubljanski” je sledila druga generacija - če ob mlajšemu Čosiću, ki je nadaljeval kariero, izpostavimo le tri imena - Dražen Dalipagić, Mirza Delibašić, Dragan Kićanović, ki se ji je v zenitu njihovih karier leta 1983 pridružil Dražen Petrović. V to generacijo sodi tudi neukrotljivi posebnež Zoran Slavnić. Kot trener je imel precej zaslug za vzpon Dražena Petrovića (15-letnega je uvrstil v člansko ekipo Šibenke) in Aleksandra Đorđevića, v pogovoru za naš časnik pa je morda najbolj preprosto opisal razmišljanje svoje in predhodne generacije: “Na nekem turnirju je bil 'palkovnik' polkovnik Gomelski (Aleksander, skoraj 30 let legendarni trener Sovjetske zveze, op. a) med gledalci nekje v deseti vrsti in nekaj pisal. Ko sem ga med tekmo zagledal, sem mu zaklical: 'Palkovnik, šta delate, polkovnik, kaj počnete? Rišete naše akcije, a mi še sami ne vemo, kaj sploh igramo.' To je bilo bistvo uspeha - ustvarjalnost in improvizacija, proti kateri niso mogle nič ne ZDA ne Sovjetska zveza.”

Potem je v zadnjih letih SFRJ prišla še tretja, nedorečena generacija. Toni Kukoć, Žarko Paspalj, Dino Radja, Predrag Danilović in drugi s konca osemdesetih let zaradi propada Jugoslavije niso mogli pokazati vsega kar bi lahko, sledila je še Draženova smrt. Verjetno bi bila ta ekipa sposobna premagati tudi edini pravi ameriški Dream Team tistega obdobja, a brez Michaela Jordana, ki je bil igralec blizu popolnosti.

Prejšnji politični in gospodarski sistem ni dopuščal zvezdništva, nenazadnje so nekateri ob igranju tudi hodili v redne službe, prve denarne nagrade pa so se z blagoslovom politike lahko delile šele od leta 1970 naprej, čeprav je kdaj pa kdaj pod mizo padla kakšna kuverta.

V zadnjih košarkarskih in nasploh športnih generacijah je veliko zvezd, precej denarja in malo legend (če odštejemo tiste iz uvoda tega teksta). Eno od legend bomo zagotovo prispevali tudi Slovenci, ki smo šele z Luko Dončićem dobili planetarnega zvezdnika v pravem pomenu te besede. Primerjav, ali je boljši Luka ali Dražen, je zadnja leta neskončno. Težko je primerjati športnike različnih generacij. Za nekatere Dražen, za nekatere Luka, za oba pa drži, da bosta večno zapisana v zlato knjigo košarke. In med legende. Prave.

---