Vendar je pravljični junak izvorno pravzaprav precej bolj večplasten, realističen in sploh na začetku svojih nič kaj nedolžnih podvigov tudi veliko manj simpatičen lik. Porodil se je v literarni domišljiji italijanskega pisatelja Carla Collodija v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so bile pravljice, sicer prvenstveno namenjene zgolj odraslim, že preusmerjene k otroškim poslušalcem in pozneje tudi bralcem.

Režiser Matteo Garrone in igralec Roberto Benigni vdahneta novo življenje zgodbi o leseni lutki, ki oživi v rokah starega rezbarja. Foto: Kinodvor
Režiser Matteo Garrone in igralec Roberto Benigni vdahneta novo življenje zgodbi o leseni lutki, ki oživi v rokah starega rezbarja. Foto: Kinodvor

Ostržek je bil – najbrž prav zaradi svoje realistično zasnovane osebnosti in zahtevnih preizkušenj, ki ga doletijo – pri otrocih takoj odlično sprejet in še danes imajo v Toskani praznik ob njegovem spomeniku, za katerega so otroci sami zbrali denar. Nič čudnega torej, da je bilo po njegovih dogodivščinah, kakor je Collodi naslovil svojo knjigo, posnetih že več deset animiranih in igranih filmov, TV-priredb, videoiger in tako naprej. A kljub vsemu je najnovejši med njimi, Ostržek, izpod režijske taktirke italijanskega režiserja Mattea Garroneja, vendarle nekaj posebnega.

Garrone se je odločil, da se vrne h koreninam in Ostržka na filmsko platno postavi tako, kot ga je v svojih pravljicah predstavil Collodi – neolepšano, rahlo groteskno in prav nič prizanesljivo do gledalcev. Leseni deček tako na prvi pogled ni kaj posebej prikupna lutka, čeprav se njegovemu očetu, rezbarju Pepetu – s pretresljivo ganljivostjo ga igra prekaljeni Roberto Begnini – seveda zdi najlepši na svetu. A "mulec" je tudi najbolj neubogljiv. Medtem ko se gledalcu para srce ob očetovem žrtvovanju za boljši jutri, se Ostržek na to požvižga in se raje odpravi po svoje. Tudi pri dogodivščinah, ki ga doletijo na poti do končne preobrazbe v pridnega in delovnega fanta, v tem je seveda bistvo te pravljice, se Garrone ni izmikal Collodijevi predlogi, ki za današnji čas sem in tja deluje skorajda kruto, preizkušnje pa se odvijajo po načelu – težja je, večja bo nagrada. Prav okoli tega – relativne nazornosti Ostržkovih preizkušenj – so se pri odraslih gledalcih pojavili največji pomisleki, a testna otroška publika menda ni imela glede tega prav nobenih pripomb.

Garronejev Ostržek, vizualno prava mojstrovina s posnetki prelepe italijanske pokrajine, ki je v ostrem kontrastu z grotesknimi, a zato nič manj čudovitimi pravljičnimi liki, morda ni ravno najlažja filmska dogodivščina, na katero se lahko odpravite skupaj s svojimi najmlajšimi, a ob primerni predpripravi, kakršno prave pravljice pač zahtevajo, je lahko zares nepozabna. Privoščite si jo.

Iz oddaje Gremo v kino.

Z beneškega festivala pred podelitvijo nagrad, Ostržek, Mulan, Festival migrantskega filma, retrospektiva Mihe Vipotnika