Mami na svobodi ali kako je šlo vse narobe na moj prost dan (obtičala sem na balkonu)

Najbrž mi ni treba pojasnjevati, da sva se za tridnevni pobeg do Portoroža opremili, kot da greva najmanj za mesec dni v oddaljeno deželo, kjer kraljujejo nepredvidljive vremenske razmere. Vsaka z osmimi pari čevljev – štiri elegantne (z večjo peto, s tanjšo peto, odprte, zaprte), ene pohodne, da bova lahko šli (kljub dežju, seveda, saj nisva iz sladkorja) na pohod od Portoroža do Pirana, pa čevlje za vadbo v hotelskem fitnesu, pa natikače za bazen, pa še kake bolj udobne superge za vsak slučaj, pa nekaj, če bo dež, pa nekaj, če ga slučajno ne bo (čeprav je bila napoved zelo jasna). 

Dva konkretna kufra, nabulana, da sva ju komaj zaprli (kolegica je sicer kljub temu, da je vzela največji kovček, ki na tržišču obstaja, še vedno doma pozabila svojo novo, kraljevsko modro obleko, ki jo je kupila posebej za to priložnost). Čeprav sva imeli s sabo tri računalnike in sva obe še ob desetih zvečer odgovarjali na službene mejle, se je najina duša počutila, kot da je na počitnicah. Ker sva za dva polna dneva in pol dali najino materinstvo na pavzo.

Ko gre matka u lajf, se počuti kot zapornik, ki dobi vikend izhod

Ne bom lagala, komaj sem čakala, da odloživa otroke v vrtec in sedeva v avto. Že pot do Portroroža je bila zame polna vznemirjenja. Tako pač je, ko si na svobodi. Na vse grlo sva si prepevali Vrniva se na naaaajinooo obaaaalo in delali načrte, kaj vse bova počeli.

Do konca bom prebrala knjigo, šla na fitnes, v savno, na masažo, v džakuzi, na čisto vsa predavanja in, seveda, na dogodek polletja, žurko. Naslednji dan po žurki pa seveda že navsezgodaj na jutranjo jogo, sprehod od Portoroža do Pirana in nato na še več predavanj. Ničesar ne bom zamudila. Ničesar. Enkrat se živi. Hočem reči, redko se dobi fraj. A resnica je, da je knjiga ostala neodprta, vso silno opremo za vadbo sem nazaj prinesla čisto, v džakuziju pa sem postala trdo kuhana, tako da sem ob kozarčku vina pri večerji omagala. A najbolj zapletlo se je pri žurki. Oh, kako sem pričakovala to druženje odraslih, ko bom lahko zaplesala na nekaj, kar ni Baby Shark. Ali Kokokodakanje od Čukov. 

A od vsega vznemirjenja se je zgodilo najhujše. Uredila sem se, uporabila sem celo rdečilo in eyeliner (kar se v normalnih okoliščinah zgodi samo, če izgledam tako bolno, da bi s svojo pojavo prestrašila okolico), oblekla bluzo za posebne priložnosti in se pripravila na divjo žurko.

Pred odhodom sem si namenila na balkonu s pogledom na morje privoščiti še en gin tonik, da bom prišla sproščena in dobre volje. In takrat se je zgodilo. Stopim na balkon, v eni roki pijača, z drugo potegnem drsna vrata. In jih zaprem. Oziroma, bolje rečemo, zaklenem. Balkonska vrata so bila očitno tako narejena, da se tudi od zunaj zaklenejo, če jih potisneš do konca. Super. Zaklenila sem se na balkon. Ni panike, bom naprej popila pijačo, in vmes razmislila, ali naj pošljem dimne signale ali naj iz steklenice spijem ves gin, dam vanjo SOS sporočilo ter flašo vržem v morje. Ker zelo verjetno nisem sposobna v tako kratkem času popiti vsega gina, sem se odločila za plan C. Ob 21.03 sem klicala na recepcijo. Ki pa je delala samo do 19.00 ure.

Super. Morda bi zdaj lahko začela počasi peti Vrniva se na najino obalo, da me pride nekdo v sobo utišat. In me mimogrede še reši. A na srečo imam kolegice, na katere se lahko zanesem. Le malo težje jih je priklicati, ko se spravljajo na zabavo. Poklicala sem svojo (p)osebno 113, in moja pomoč je "ne tako zelo hitro"  urgirala pri receptorju, ki je bil primoran prostovoljno prisilno sodelovati v reševalni akciji Saving Private Petra. Je pa priznal, da nisem bila prva, ki se ji je zgodil tak incident. In zelo verjetno tudi zadnja ne. 

Ko gre mama na pijačo, se pripravlja kot na maturanski ples

Skratka, na žur sem na koncu prišla. In se pomešala med številnimi mamami, ki so žurale, kot da jutri ne obstaja. Ker nikoli ne veš, kdaj bo naslednji prosti izhod. Treba je izkoristiti do konca! Ko gre ven mama predšolskega otroka, je to namreč dogodek meseca. Morda celo kvartala. Spomnim se, ko mi je nekoč prijateljica rekla, da so bile prvo leto materinstva pogovorne urice v vrtcu njen vrhunec meseca. Takrat se je celo iz trenirke preoblekla v kavbojke, če je bil poseben dan, pa si je za piko na i še osvežila lase s suhim šamponom. Smejala sem se ji. Leto pozneje, ko sem tudi sama postala mama, pa sem dojela, da je obisk pediatra malodane postal substitut za žur v Cvetličarni.

Skratka, kar želim povedati, je, da boste mamico malčka, ki gre bolj poredko ven, hitro prepoznali ... Je najbolj zagreta na plesišču. Prekipeva od energije in entuziazma, tudi ko se ostalim več ne da. In predvsem, žur se ji zdi tisočkrat bojši, kot je v resnici. To namreč res ni težko, saj so ostali dogodki, proti katerim žur tekmuje, ponavadi cepljenje, obisk lokalnega diskonta in vozičkanje z drugo mamico, ki ji gre v resnici malo na živce in se bržkone ne bi družila z njo, če ne bi bili slučajno isti čas na porodniški. 

Druga stvar, po kateri prepoznaš mamico, ki gre redko žurat ven, je ta, da se je uredila v nulo. Ko smo se prvo leto mojega materinstva dobile s prijateljicami, od katerih sva dve mami, tri pa še vedno živijo na svobodi, je bilo že na prvi pogled očitno, katera je mama in katera ne (in indikator niso bile samo kipeče dojke). Svobodne so prišle direkt po službi, morda si je katera pred picerijo na sveže nanesla deodorant in korektor, novopečeni mamici pa sva se cel teden pripravljali, kot da greva najmanj na maturantski ples. Pica z limonado je bil tisti mesec najin vrhunec. Za pico pa sva na obraz nanesli celo highlighter.

Mami na zabavi prepoznaš tudi po nadpovprečno dobri volji. Živo se spomnim, kako je sodelavka Špela, mama treh otrok, pred leti na novoletni službeni zabavi že ob devetih zvečer norela po plesišču in želela delati selfije z vsemi. Ko sem jo vprašala, koliko je pa kaj že spila, je rekla: "Pol gin tonika ... Jaz sem zadeta od svobode, Petra! Otroci so pri babi. In šele popoldne jih moram iskat!" Takrat sem spoznala, da je žur, dogodek, ki se nam je še nekaj let nazaj zdel običajna vikend rutina, v resnici postal ena redkih priložnosti, da se mamica malih otrok iz pajkic spravi v svoj skini džins ali obleko, v kateri se počuti najbolj seksi, nanese rdečo šminko in za trenutek pozabi, da je zgolj mami. Do naslednjega dne, ko se po dveh popitih pijačah počuti kot babica.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol