Jean-Claude Carrier (1931–2021). Foto: EPA
Jean-Claude Carrier (1931–2021). Foto: EPA

Izpod njegovega peresa smo tako med drugim dobili scenarije za filme Cyrano de Bergerac (1990), Mahabharata (1989), Pločevinasti boben (1979) in Belle de Jour (1967). Jean-Claude Carriere, ki je še najbolj poznan zaradi svojega sodelovanja z velikima režiserjema Luisom Bunuelom in Milošem Formanom, je umrl v spanju pretekli ponedeljek na svojem domu v Parizu, je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP sporočila njegova hči Kiara Carriere.

Nekdanji predsednik filmskega festivala v Cannesu Gilles Jacob se je Carrieru poklonil z besedami, da gre za največjega francoskega scenarista v zgodovini. "Bil si šef," mu je zapisal v slovo.

Izjemno ploden pisatelj, čigar bogata kariera je trajala šest desetletij, je ustvaril celo vrsto nepozabnih in provokativnih filmskih scen, vključujoči k drevesu privezano golo igralko Catherine Deneuve. Film Belle de Jour (1967) je bil rezultat 19-letnega sodelovanja s španskim režiserjem Luisom Bunuelom. Leta 1973 sta nato skupaj s filmom Le charme discret de la bourgeoisie (1972) osvojila oskarja za najboljši tujejezični film. To sicer ni bil prvi oskar za Carriera, saj je enega kot soscenarist in sorežiser s Pierrom Etaixom osvojil že s kratkim filmom Happy Anniversary (1963).

Oskarji, cezar in palma

Carrier je obdelal pisano plejado kultur, religij in zgodovinskih obdobij od zgoraj omenjenega filma Cyrano de Bergerac, v katerem je blestel igralec Gerard Depardieu z eno svojih najboljših vlog v karieri, do filmske adaptacije Neznosna lahkost bivanja (1988) istoimenskega romana Milana Kundere. Z adaptacijo romana Pločevinasti boben Gunterja Grassa je leta 1979 osvojil še enega tujejezičnega oskarja ter palmo v Cannesu.

Leta 1983 je osvojil francoskega cezarja za najboljši scenarij v filmu Vrnitev Martina Guerre (1982), leta 2014 pa je prejel častnega oskarja za življenjsko delo, ki vključuje okoli 80 scenarijev, pa tudi eseje, fikcijo, prevode in intervjuje. Dve leti pozneje, 2016, je prejel še evropsko filmsko nagrado za življenjsko delo. V enem svojih zadnjih filmov At Eternity's Gate (2018) – o zadnjih mesecih življenja slavnega slikarja Vincenta van Gogha, je poskušal dokazati, da slikar ni storil samomora.

Jean-Claude Carrier leta 2016, ko je v Vroclavu na Poljskem prejel evropsko filmsko nagrado za življenjsko delo. Foto: EPA
Jean-Claude Carrier leta 2016, ko je v Vroclavu na Poljskem prejel evropsko filmsko nagrado za življenjsko delo. Foto: EPA

Iz družine vinogradnikov z juga Francije

Carrier se je rodil 17. septembra 1931 v poljedelsko družino vinogradnikov, njegova starša pa sta se v predmestje Pariza preselila leta 1945, da bi tam odprla kavarno. V šoli je bil odličen učenec in je nadaljeval študij na eni od francoskih elitnih univerz. Ko je bil star 26 let, je napisal svoj prvi roman. Dejal je, da uživa delati z velikimi režiserji, saj tako lahko zdrsne v njihov okvir razmišljanja. Njegovo življenje so najbolj zaznamovala naključna srečanja, prijateljstva in življenjski učitelji, pa naj bo to dalajlama ali pa veliki nadrealistični režiser Bunuel.

Ena od ključnih osebnosti, na katere je v karieri naletel, je bil tudi priznani britanski režiser Peter Brook, s katerim sta skupaj za oder in film adaptirala hindujsko epsko zgodbo iz Mahabharate. Ko so leta 1985 igro uprizorili na festivalu sodobne umetnosti v Avignonu, je bilo občinstvo osuplo. "Vmes, ko sem gledal predstavo, sem čisto pozabil, da sem bil jaz tisti, ki je to spisal, to je bil eden največjih trenutkov veselja v mojem življenju," je dejal Carriere.

Ne glede na omejitve zaradi epidemije koronavirusne bolezni 19, se mu bodo v Parizu poklonili, pokopan pa bo v svoji rojstni vasi v Colombieres-sur-Orb na jugu Francije, je povedala njegova hči.